Jedro

Tožnikoma, katerih pravdni postopek ni bil zapleten in zanju, razen z vidika trajanja, ni imel velikega pomena, je trajal 12 let, 3 mesece in 14 dni na petih stopnjah, je bila, ob upoštevanju 20 % soprispevka, prisojena odškodnina v višini 1.620,00 EUR.

Tožniku, katerega pravdni postopek ni bil zapleten in zanj, razen z vidika trajanja, ni imel velikega pomena, je trajal 14 let in 11 dni na dveh stopnjah, je bila prisojena odškodnina v višini 2.925,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se pravdne zadeve P 212/2009, P 269/2009 in P 338/2009 združijo in se vodijo pod opr. št. P 212/2009 (I. točka izreka), da je toženka dolžna v 15 dneh tožniku M. M. izplačati znesek 1.620,00 EUR, tožniku F. K. 2.925,00 EUR, tožniku N. B. pa 1.620,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2009 dalje do plačila, v presežku je zahtevke tožnikov zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II., III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in jim prizna odškodnino v celotnem vtoževanem znesku, s stroškovno posledico. Navajajo, da so tekom postopka pred sodiščem prve stopnje izpostavili vse okoliščine, zakaj bi morali biti zadevni sodni postopki hitreje zaključeni. Sodišče v postopku s pooblastili ni postopalo korektno. Opisujejo tek postopka glede zahteve sodišča po predložitvi pooblastil tožnikov za njihovega odvetnika. Navajajo, da so se pravde odvijale v času, ko so bili izbrisani iz centralnega registra prebivalstva, ko je bila v Bosni in Hercegovini vojna in se sploh ni vedelo, ali so tožniki še živi, vedelo pa se je, da se zaradi vojnih razmer ne nahajajo doma. Sodišče in toženka sta zlorabljali postopkovne pravice. Tožnikom bi denar od obveznic L. v zadevnem času prišel izredno prav, za njih je bil življenjskega pomena. Tožniki so naredili vse, kar so v dani situaciji lahko, da bi se pravde zaključile z meritorno sodbo. Škoda, ki je bila storjena tožnikom, je višja od z izpodbijano sodbo priznane. Iz primerov ESČP je razvidno, da so odškodnine za relevantna obdobja trajanja postopkov višje, sodba pa ne omenja primerov, ki so jih navajali tožniki.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Primarno sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se v skladu s šestim odstavkom 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO)(2) v zadevnem postopku uporabljajo določbe ZPP o sporu majhne vrednosti. Sodba v sporu majhne vrednosti se ne sme izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), kar vse je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje tako v obrazložitvi kot tudi v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je torej pri presoji vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. ZVPSBNO v tretjem odstavku 16. člena določa merila za določitev denarne odškodnine, ki se uporabljajo pri določitvi višine odškodnine in napotuje na merila iz 4. člena zakona, zlasti pa izpostavlja zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko. Upoštevajoč navedene kriterije je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, ki bodo navedena v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

Pravdni postopek tožnikov M. M. in N. B. je trajal 12 let, 3 mesece in 14 dni na petih stopnjah. Postopek se je zaključil z zavrženjem tožbe, ker njun pooblaščenec v danem roku ni predložil originalnih pooblastil, oziroma s potrditvijo odločitve na pritožbeni stopnji). Postopek tožnika F. K. je trajal 14 let in 11 dni na dveh stopnjah. Končal se je z zavrnilno sodbo oziroma s potrditvijo odločitve na pritožbeni stopnji.

Sodišče bi moralo že ob prejemu tožb preveriti popolnost pooblastil. Postopki niso bili zapleteni ne po pravni, ne po dejanski plati.

Obravnavane zadeve razen z vidika samega trajanja za tožnike niso imele velikega pomena. Predmet tožbenih zahtevkov je bilo izplačilo denarne vrednosti prejetih obveznic, in sicer je tožnik M. M. zahteval plačilo 136.390,70 SIT, tožnik N. B. plačilo 79.692,30 SIT, tožnik F. K. pa plačilo 70.190,70 SIT.

7. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je bil prispevek tožnikov M. M. in N. B. k trajanju postopka 20 %. Njun pooblaščenec namreč v roku, ki se je podaljševal, ni predložil originalnih pooblastil za zastopanje, zadnje podaljšanje roka pa je predlagal, ko je slednji že iztekel, kar vse je postopek podaljšalo za več kot leto in pol; poleg tega tožnika k predlogu za oprostitev plačila sodnih taks nista predložila dokazov o premoženjskem stanju, kar je postopek dodatno zavleklo. Tožnik F. K. ni nič prispeval k dolgotrajnosti postopka.

8. Največji del pritožbe zavzemajo različne graje, ki se nanašajo na tek postopkov, v katerih so tožniki zahtevali plačilo denarne vrednosti prejetih obveznic (t. i. prvotni postopki). Zlasti obširno pritožba izraža nezadovoljstvo, da je sodišče v prvotnem postopku preizkušalo predloženo pooblastilo Predmet tega postopka ni presojanje pravilnosti prvotnih postopkov. V tem postopku se lahko presoja zgolj, ali je bila tožnikom v prvotnih postopkih kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta pa je bila zaradi prepočasnega sojenja nedvomno kršena.

9. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila tožnikom priznana primerna denarna odškodnina že v izpodbijani sodbi. Tožnikoma M. M. in N. B. je bila prisojena odškodnina (ob upoštevanju 20 % soprispevka) v višini 1.620,00 EUR, tožniku F. K. pa v višini 2.925,00 EUR. Takšna odločitev je pravilna glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo merila tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO (6. točka obrazložitve te sodbe), stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Zajc proti Sloveniji z dne 6. 5. 2008, da so lahko odškodnine, ki jih iz tega naslova priznavajo nacionalna sodišča, tudi za polovico nižje od tistih, ki bi jih v podobni zadevi prisodilo ESČP (kar predstavlja tudi odgovor na, sicer nekonkretizirane, pritožbene navedbe, da iz odločb ESČP izhajajo veliko višje odškodnine za primerljiva obdobja), odločbe ESČP v primerljivih zadevah, ki so izčrpno navedene v drugem in tretjem odstavku na 24. strani sodbe sodišča prve stopnje in odločbe sodišč v Republiki Sloveniji (npr. VSL, opr. št. II Cp 708/2012, VS RS, opr. št. II Ips 1232/2008). Do katerih odločb ESČP se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pritožniki konkretizirano ne navajajo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki smiselno očitajo neobstoj soprispevka k dolgotrajnosti postopkov s strani tožnikov M. M. in N. B. S tem v zvezi se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje na strani 17 in 18 in jim pritrjuje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni storilo kakšne od kršitev postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo nastale jim stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 49/2006, s spremembami in dopolnitvami.