Jedro

Pri presoji obrazloženosti sklepa (o odreditvi pripora) je treba upoštevati celoten sklep.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 7.4.2009 zoper osumljeno K.M., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve dveh kaznivih dejanj umora po prvem odstavku 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženkinega zagovornika s sklepom z dne 10.4.2009 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno, dne 21.4.2009, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je navedel, da jo vlaga iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zaradi kršitve 20. in 25. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da odrejen pripor odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje preiskovalni sodnici.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu opredeljene obdolženkine psihične težave, da se obširne navedbe zahteve, ki ocenjujejo utemeljenost očitkov o psihičnih težavah obdolženke prehajajo na področje ocene dejanskega stanja in da je izvenobravnavni senat obravnaval vse pritožbene navedbe.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolženki in njenemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbah četrtega, prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sklepa. Glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora tudi utemeljiti s konkretnimi razlogi.

6. Ne gre pritrditi navedbam vložnika zahteve, da izpodbijana sklepa ne konkretizirata psihičnih težav, ki naj bi jih imela obdolženka. Preiskovalna sodnica je sicer ob utemeljevanju ponovitvene nevarnosti res navedla le, da gre za osebo, ki naj bi imela določene psihične težave, vendar je potrebno pri presoji obrazloženosti upoštevati celoten sklep o odreditvi pripora, v katerem je že v okviru dejanskih ugotovitev glede obdolženkinih psihičnih težav navedeno, da naj bi se zdravila zaradi zasvojenosti z alkoholom, v preteklosti pa naj bi imela tudi bipolarno motnjo. Izvenrazpravni senat je ob odločanju o pritožbi zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora še natančneje navedel obdolženkine psihične težave in predpisana ji zdravila, sklicujoč se na obvestilo Psihiatrične klinike in psihiatrične izvide oziroma dopise dr. M., ter zaključil, da so dejstva, ki jih je glede ponovitvene nevarnosti obdolženke zapisala že preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu dovolj konkretizirana. Obdolženkine psihične težave so bile torej opisane že v sklepu preiskovalne sodnice, zato ni moč soglašati z zagovornikom, da so le-te konkretizirane šele v sklepu izvenrazpravnega senata, kakor tudi ne z očitkom, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Senat sodišča prve stopnje je tudi v ostalih razlogih izpodbijanega sklepa pritrdil presoji preiskovalne sodnice glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Obenem je v svojem sklepu glede mnenj in zdravstvenega stanja obdolženke, kot ga je zapisal dr. M. v letošnjem letu, pojasnil, da že samo dejstvo, da je obdolženka utemeljeno osumljena umora svojih dveh otrok, pokaže njeno zdravstveno stanje v povsem drugi luči, kot razlaga zagovornik, s čimer se je jasno opredelil do očitka zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede zdravstvenega stanja obdolženke in z njim utemeljene ponovitvene nevarnosti.

8. Napačno pa je tudi pravno stališče vložnika, da je kršena obdolženkina pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Zunajobravnavni senat je obrazložil svojo oceno o konkretni in realni nevarnosti, da bi obdolženka na prostosti ponovila kaznivo dejanje. Če pri tem ni izrecno omenil vseh pritožbenih navedb zagovornika, ki je menil, da ponovitvena nevarnost ni podana, ne gre za tako pomanjkljivo obrazložitev, da bi bila podana uveljavljana kršitev Ustave.

9. Trditev zagovornika, da je v obeh izpodbijanih sklepih podana zgolj ugotovitev, da je odreditev pripora zoper vlagateljico neogibno potrebna za varnost ljudi, ne drži, saj je preiskovalna sodnica pojasnila, da je bila v konkretnem primeru napadena vrednota življenje ljudi, ki je skladno z določbo 17. člena Ustave nedotakljiva, kar zagotavlja nesprejemljivost kakršnihkoli posegov v to pravico. Da je za zagotovitev varnosti ljudi pripor zaenkrat edini ustrezen ukrep omejitve osebne svobode obdolženke, je na podlagi obdolženkinih psihičnih težav ter dejstva, da je sedaj utemeljeno osumljena umora svojih otrok in okoliščin, ugotovljenih v sklepu o odreditvi pripora, presodil tudi izvenrazpravni senat, ki je še pojasnil, zakaj ne pride v poštev hišni pripor.

10. Vložnik zahteve z navedbami, da se obdolženkine psihične težave nanašajo na obdobje izpred nekaj let, da z današnjo realnostjo vlagateljice nimajo nič skupnega, da obdolženka ne kaže nobenih znakov agresije, da ne držita ugotovitvi, da bi se hišni pripor izvajal pri osebah iz obdolženkinega bližnjega življenjskega okolja in da te osebe niso bile sposobne se soočiti s težavami obdolženke, ne utemeljuje kršitev materialnega ali procesnega zakona, ampak zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

11. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb Zakona o kazenskem postopku in Ustave. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.