Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1922/2019-27

ECLI:SI:UPRS:2022:I.U.1922.2019.27 Upravni oddelek

legalizacija objekt daljšega obstoja prizidek
Upravno sodišče
22. marec 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je namen določbe 117. člena GZ legalizirati objekte, pri katerih je zaradi časa njihove gradnje (tj. gradnje pred 1. 1. 1998) zakonodajalec ocenil, da nad javnim interesom (sicer pogojno, saj je tako izdano dovoljenje le začasno) prevlada interes ohranitve objekta. Ni pa logično (in bi bilo tudi v nasprotju z namenom navedene zakonske določbe), da bi zakonodajalec to možnost legalizacije predvidel le v primeru, ko je predmet legalizacije celoten objekt, ne pa tudi, ko je predmet legalizacije del objekta (prizidek). Če je legalizacija na tej podlagi možna za celotni objekt, je možna tudi le za njegov del (argument a fortiori a maiori ad minus - z večjega na manjše). Temu nasprotno toženkino stališče bi pomenilo, da je celotni objekt (postal) nedovoljen objekt (nelegalen oziroma neskladen objekt).

Izrek

I. Tožbama se ugodi, odločba Upravne enote Škofja Loka št. 351-161-/2018-43 z dne 11. 7. 2019, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-213/2019/10 z dne 3. 7. 2020 in sklep Upravne enote Škofja Loka št. 351-161-/2018-53 z dne 28. 1. 2020 se odpravijo in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 939,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva A., d. o. o., ... za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka in povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu glede odločbe z dne 11. 7. 2019 (I U 1922/2019)**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožnika in B. B. za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja za prizidek k obstoječi stanovanjski hiši ..., stavba št. 106, na parc. št. 674/2 k. o. ... Odločil je še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

2. V obrazložitvi navaja, da obravnavani objekt ni bil zgrajen pred 1. 1. 1998, zato niso izpolnjeni pogoji po 117. členu Gradbenega zakona (GZ). Po mnenju organa je odločilno, da dokončanje gradnje pomeni konec izvajanja del, ki zagotavljajo izpolnjevanje bistvenih zahtev in minimalno komunalno oskrbo objekta, ki so opredeljene v 15. do 22. členu GZ. Ugotavlja, da je bil objekt do 1. 1. 1998 zgrajen do III. gradbene faze, saj so bila izvedena konstrukcijska gradbena dela vseh etaž in podstrešja, strešne konstrukcije in krovska dela, ni pa bil dokončan, saj niso bila vgrajena okna ter niso bili izdelani zunanji ometi in izolacija. Pri tem se opira na fotografije z dne 11. 9. 1997, 11. 1997 in 21. 1. 1998. Meni, da objekt, zgrajen v takšnem obsegu, ne more šteti za dokončan objekt, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da gre v tej zadevi za legalizacijo prizidka na zahodni strani objekta in da legalizacija dela objekta (prizidka) ni mogoča, zato bi bilo treba zahtevo zavrniti že iz tega razloga. Glede razlogov izpodbijane odločbe pa dodaja, da mora biti objekt zgrajen in sposoben za uporabo, v zvezi s čimer se sklicuje na domnevo o izdanem uporabnem dovoljenju iz devetega odstavka 117. člena GZ. Ugotavlja, da iz zapisnikov o inšpekcijskem ogledu izhaja, da je bil prizidek zgrajen do faze grobih gradbenih del, saj so bila izvedena konstrukcijska gradbena dela vseh etaž in nova strešna konstrukcija s kritino, okna in vrata pa niso bila izvedena. Meni, da prizidek do presečnega datuma ni bil primeren za uporabo, zato je treba šteti, da še ni bil zgrajen, temveč je bil v fazi gradnje.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da pritožbeni organ zmotno meni, da po 117. členu GZ ne bi bila mogoča legalizacija dela objekta in v zvezi s tem organu očita kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Glede pogoja, da je objekt zgrajen pred 1. 1. 1998, meni, da je bistvena njegova funkcionalna uporaba do navedenega datuma. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 844/2015 in trdi, da ni pomembna gradbena faza, temveč namembnost, ki pa se v tem primeru po presečnem datumu ni več bistveno spreminjala. Ob sklicevanju na toženkine odgovore zainteresirani javnosti, objavljene na njenih spletnih straneh, trdi, da ga je organ neenako obravnaval in zmotno uporabil materialno pravo. Upravnemu organu očita kršitev načela zakonitosti, materialne resnice in arbitrarno ravnanje, izpodbijana odločba pa naj bi bila tudi neobrazložena. Navaja, da se upravni organ ni opredelil do večine njegovim navedb, ki izkazujejo zgrajenost objekta, kot izgrajenost oken, namembnost objekta glede na etaže in izvedena gradbena dela, niti ni pojasnil, kakšni razlogi so bili odločilni za presojo dokaznih predlogov.

5. Uveljavlja, da je organ zmotno ugotovil, da do presečnega datuma objekt ni bil zgrajen, ker niso bila izvedena vsa dela in ni bil primeren za bivanje. Dejansko stanje naj ne bi bilo popolno ugotovljeno. Trdi, da je bil objekt zgrajen do IV. gradbene faze. Dodaja, da je iz fotografij in inšpekcijskega zapisnika razvidno, da je zgornja etaža - spalnica imela vgrajeno okno že leta 1997, saj sploh ni novo in je del starega dela stanovanjske hiše. Navaja, da je v dve spalnici v zgornji etaži vgradil podstrešna okna, ki so bila takrat tudi že zasteklena. To, kar upravni organ označuje kot nepritrjen stekleni element, naj bi se nanašalo na teraso, za katero je bistvena tudi določena odprtost prostora. Trdi tudi, da je objekt z družino uporabljal že pred presečnim datumom, saj je bil bivanjski del že takrat zaprt z okni in vrati. Organu očita, da se ni opredelil do tožnikovih navedb in s tem prezrl, da ima objekt izdelan tako notranji omet kot zunanjo izolacijo, razen na delu objekta, ki je terasa. Meni, da fasada ni potrebna za bivanje v objektu. Dodaja, da so posledice izpodbijane odločitve zanj eksistencialnega pomena, saj mu grozi rušenje, ki ga ni mogoče izvesti brez posega v stari del hiše, tak ukrep pa naj bi bil nesorazmeren.

6. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki, B. B. in A., d. o. o. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve. A., d. o. o., v odgovoru tožbi nasprotuje, pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa.

**Potek upravnega postopka in povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu glede odločitve o stroških (I U 1199/2020)**

7. S prvostopenjskim sklepom o stroških je organ tožniku in stranki z interesom B. B. naložil povračilo stroškov postopka stranskemu udeležencu A., d. o. o., v znesku 580,88 evrov. Drugostopenjski organ je delno ugodil tožnikovi pritožbi in izpodbijani sklep spremenil tako, da je navedeni znesek znižal na znesek 507,90 evrov, A., d. o. o., pa naložil plačilo pritožbenih stroškov.

8. Tožnik se tudi z odločitvijo o stroških ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, za katero predlaga, naj se obravnava kot razširitev tožbe v zvezi z odločitvijo o glavni stvari v upravnem sporu I U 1922/2019, podrejeno pa združitev postopkov. Vsebinsko nasprotuje ločenemu odločanju o stroških postopka, saj so akcesorne narave in delijo pravno usodo odločitve o glavni stvari.

9. Toženka, stranka z interesom B. B. in A., d. o. o., na tožbo zoper odločitev o stroških postopka niso odgovorili.

**Združitev postopkov in odločanje po sodnici posameznici**

10. Sodišče je s sklepom z dne 10. 2. 2022 upravna spora I U 1922/2019 in I U 1199/2020 združilo v skupno obravnavanje tako, da se zadeva naprej vodi pod opr. št. I U 1199/2020, ter na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklenilo, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**Dokazni sklep**

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve 351-161/2018 ter naslednje listine v sodnem spisu: odločba z dne 25. 10. 2019 na A2, odločba z dne 11. 7. 2019 na A3, kupoprodajna pogodba z dne 13. 11. 1996 na A4, inšpekcijska odločba z dne 24. 11. 1997 na A5, kopije zapisnikov s fotografijami z dne 11. 9. 1997 in 3. 6. 1998 na A6, lokacijska dokumentacija z dne 18. 6. 1998 na A7, lokacijsko dovoljenje z dne 28. 10. 1998 na A8, sodba U 985/2001 z dne 29. 8. 2002 na A9, elaborat za vpis stavbe v kataster stavb na A10, idejna zasnova iz decembra 1996 na A11, redni izpisek iz zemljiške knjige za parcelo 674/2 k.o. ... na A12, redni izpisek iz zemljiške knjige za parcelo 674/1 na A16, odločba z dne 3. 7. 2020 na A2 iz združenega spisa I U 1199/2020 in sklep z dne 28. 1. 2020 na A3 iz združenega I U 1199/2020 ter zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige za parcelo 674/1 k. o. ... na C2 in redni izpis iz poslovnega registra za družbo A., d. o. o. na C1. 12. Dokazna predloga za zaslišanje tožnika in B. B. ter za ogled kraja je sodišče zavrnilo na podlagi 52. členu ZUS-11. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik svojega zaslišanja in zaslišanja B. B. ni predlagal tudi v pritožbi, niti ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj tega ni storil. Dokaznega predloga za ogled kraja pa v upravnem postopku sploh ni podal, niti ni navedel razlogov, zakaj tega ni storil. Navedena določba 52. ZUS-1 od stranke zahteva, da ravna skrbno in v vseh fazah postopka predlaga dokaze, potrebne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Takšna skrbnost stranke se zahteva zato, da se upravnemu organu, ki je pristojen za odločanje v upravni stvari, omogoči izdaja zakonite odločbe. Stranka tako z relevantnimi navedbami in dokaznimi predlogi ne sme „čakati“ na upravni spor. Drugačna razlaga določb ZUS-1 o prepovedi navajanja tožbenih novot bi pomenila kršitev ustavnega načela delitve oblasti.

13. Ker je tožba v upravnem sporu sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih subjektov zoper odločitve državnih organov ter je za njeno vložitev v 28. členu ZUS-1 predpisan prekluziven rok, po presoji sodišča po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi, niti tekom upravnega postopka. Sodišče je zato izvedbo dokazov, ki so bili predlagani po preteku roka za tožbo, zavrnilo tudi iz tega razloga.

14. V listine A16 in C1 ter C2, ki je priloga sodišča, je sodišče vpogledalo v zvezi z ugotavljanjem pravnega interesa A., d. o. o., za sodelovanjem v tem upravnem sporu, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka.

15. Na naroku je sodišče dokazni predlog A., d. o. o., za vpogled na spletne strani, navedene v odgovoru na tožbo, zavrnilo kot prepozen na podlagi 52. člena ZUS-1 in kot nerelevanten, vendar pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, A., d. o. o., ne izkazuje pravnega interesa za sodelovanje v upravnem sporu, zato so njegove navedbe in dokazni predlogi v postopku (kolikor presegajo navedbe in dokazne predloge o obstoju pravnega interesa) neupoštevni.

**O položaju A., d. o. o., v tem upravnem sporu**

16. A., d. o. o., je bil stranski udeleženec v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe kot lastnik nepremičnine, ki meji na nepremičnino, na kateri je gradnja, ki je predmet zahteve za legalizacijo. Iz tega razloga mu je sodišče vročilo tožbo in ga obravnavalo kot prizadeto stranko na podlagi prvega odstavka 19. člena ZUS-1. Iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino parc. št. 674/1 k. o. ... (A16 in C2) pa izhaja, da A., d. o. o., ni več lastnik te nepremičnine in da je ta sprememba po vpisu, izvedenem 26. 8. 2020, začela učinkovati 21. 1. 2019. Ker A., d. o. o., svoj pravni interes opira na lastninsko pravico na tej nepremičnini, te pravice pa ni nima (več), ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v tem upravnem sporu. Sodišče zato ni upoštevalo njegovih navedb in dokaznih predlogov. Na drugačno presojo ne vpliva njegovo sklicevanje na personalno povezanost z gospodarsko družbo, ki je aktualni lastnik nepremičnine (obe pravni osebi imata isto zakonito zastopnico), niti njuna morebitna kapitalska povezanost, saj gre za drug pravni subjekt, ki lahko le sam uveljavlja svoje pravice v postopku.

**K I. točki izreka**

17. Tožba je utemeljena.

18. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja.

19. Na podlagi prvega odstavka 117. člena GZ se dovoljenje za objekt daljšega obstoja lahko izda na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture.

20. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je po navedeni določbi GZ mogoča legalizacija prizidka, za kar gre v tej zadevi, in ali je bil ta prizidek zgrajen do presečnega datuma 1. 1. 1998. 21. Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je zmotno stališče drugostopenjskega organa, da po 117. členu GZ za prizidek ni mogoče izdati dovoljenja za objekt daljšega obstoja. To sodišče je že v sodbi I U 1188/2019 (in nato še v sodbi 1839/2019) pojasnilo, da iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je namen te določbe legalizirati objekte, pri katerih je zaradi časa njihove gradnje (tj. gradnje pred 1. 1. 1998) zakonodajalec ocenil, da nad javnim interesom (sicer pogojno, saj je tako izdano dovoljenje le začasno) prevlada interes ohranitve objekta. Ni pa logično (in bi bilo tudi v nasprotju z namenom navedene zakonske določbe), da bi zakonodajalec to možnost legalizacije predvidel le v primeru, ko je predmet legalizacije celoten objekt, ne pa tudi, ko je predmet legalizacije del objekta (prizidek). Če je legalizacija na tej podlagi možna za celotni objekt, je možna tudi le za njegov del (argument _a fortiori a maiori ad minus_ - z večjega na manjše). Temu nasprotno toženkino stališče bi pomenilo, da je celotni objekt (postal) nedovoljen objekt (nelegalen oziroma neskladen objekt). Takega cilja pa zakonodajalec s sprejetjem te določbe nedvomno ni zasledoval. 22. Za presojo, kdaj so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, je pomembno, da gre za obliko (pogojne) legalizacije objektov, ki je namenjena starejšim objektom, ki so bili zgrajeni pred 1. 1. 1998 brez gradbenega dovoljenja, torej v nasprotju z zakonsko zapovedjo, da gradnja brez gradbenega dovoljenja ni dovoljena. Za izdajo dovoljenja po 117. členu GZ organ ne presoja vseh pogojev, določenih za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč le tiste, ki so določeni v 117. členu GZ. Ker gre torej nedvomno za izjemo od siceršnje splošne ureditve pridobivanja gradbenega dovoljenja za poseg v prostor, je pogoje za izdajo tega dovoljenja treba razlagati restriktivno in ozko.

23. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso tega sodišča (sodbo I U 844/2015), ki se opira na 1. točko prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Ker je bila namreč zakonodaja, ki ureja pridobivanje dovoljenj za gradnjo, glede dovoljenosti gradnje na podlagi ustreznih upravnih dovoljenj, jasna in določna že pred ZGO-1, in sicer sta pred tem to materijo urejala Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in Zakon o graditvi objektov (ZGO), ki sta oba veljala od leta 1984 do sprejema ZGO-1, za presojo pogojev za legalizacijo po GZ ne morejo biti v celoti sprejemljiva stališča, sprejeta na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, ki se nanaša na objekte, zgrajene pred letom 1968 (pred 31. 12. 1967). Pri tem ni nepomembno, da je po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 domneva o izdanem uporabnem dovoljenju za objekte (pa še to le za stanovanjske objekte), zgrajene po 31. 12. 1967 do začetka veljavnosti ZGO-1, veljala le, če so bili zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja.

24. Sodišče se strinja s toženko (drugostopenjskim organom), da je treba besedilo prvega odstavka 117. člena GZ, po katerem se dovoljenje za objekt daljšega obstoja izda za „objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998“, razlagati tako, da je dovoljenje mogoče izdati le za objekt, ki je bil zgrajen do tega presečnega datuma. Za zagrajen pa se šteje objekt, ki je glede na nedvoumno izraženo namembnost sposoben za uporabo. To, kot pravilno navaja toženka, izhaja tudi iz tega, da se po devetem odstavku 117. člena GZ šteje, da ima objekt v času veljavnosti dovoljenja uporabno dovoljenje. Ko gre za izdajo takega dovoljenja za prizidek, pa navedeno pomeni, da mora biti (tudi) ta prizidek sposoben za uporabo. Sodišče se strinja s toženko tudi v tem, da je, ko gre za stanovanjsko ali poslovno uporabo, za uporabo sposoben le objekt, ki ima vgrajeno vso potrebno stavbno pohištvo, kar nedvomno vključuje okna in vrata.

25. Pri ugotavljanju pravno relevantnega dejanskega stanja v tem primeru sta se tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ oprla na zapisnike o inšpekcijskih ogledih v letu 1997 in 1998 ter slikovno gradivo iz inšpekcijskega spisa. Iz odločb obeh organov ne izhaja, da bi pri tem presojala še kakšne druge dokaze. Tožnik ima zato prav (in to uveljavlja tudi že v pritožbi), ko upravnima organoma očita, da se nista opredelila do njegovih dokaznih predlogov in v posledici tega tudi ne do njegovih navedb.

26. V upravnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, ki ga določa 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po tej določbi o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma za odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

27. Navedeno pomeni, da nobeno od dokaznih sredstev samo po sebi nima večje teže od ostalih in da je uspeh dokaznega postopka odvisen od presoje izvedenih dokazov, ki jo v skladu z načelom proste presoje dokazov opravi upravni organ, ki mora to svojo presojo tudi obrazložiti. Upravni organ pa lahko presoja le dokaze, ki jih je izvedel. Tudi za upravni postopek namreč velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili izvedeni (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016).

28. Upravni organ je torej dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena, to je presoja dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, ni dopustna. Izvedbo dokazov zato lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (za tak primer pa gre le, ko je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokazom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne tudi takrat, ko naj bi iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva); nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva.

29. Upravni organ, ne na prvi ne na drugi stopnji, ne pove, kako je presojal listinske dokaze, ki jih je predlagal tožnik, saj se do njih ne opredeli, zaradi česar ni jasno, ali jih je sploh presojal (izvedel), in če jih ni izvedel, zakaj tega ni storil. Prav tako ne pove, zakaj ni izvedel dokaza z zaslišanjem strank, ki je predlagan v vlogi z dne 15. 5. 2019. To pomeni, da je upravni organ zagrešil kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj na ta način ni pravilno vsebinsko odgovoril na strankin dokazni predlog, tak odgovor pa je sestavni del strankine pravice, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (9. člen ZUP). Te kršitve pa tudi pritožbeni organ ni odpravil, čeprav je tožnik to kršitev (kot je treba) uveljavljal že v pritožbenem postopku.

30. V tem primeru tudi ni podlage za to, da bi sodišče odpravilo kršitev pravice do izjave, ki jo je organ zagrešil s tem, da ni izvedel s strani tožnika predlaganih dokazov, saj bi to pomenilo, da je nanj prenesen pretežni del bremena dokaznega postopka, ki ga zakon sicer nalaga upravnemu organu, za kar pa v drugem odstavku 51. člena ZUS-1 ni podlage (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016).

31. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 11. 7. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo istemu upravnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral ob upoštevanju v tej sodbi izraženih stališč izvesti vse predlagane pravno relevantne dokaze. Sodišče toženko pri tem opozarja, da pri presoji dokaznih predlogov, zlasti pa pri presoji, ali so podani pogoji za zavrnitev izvedbe teh dokazov, ne more biti odločilno, da so inšpekcijski zapisniki, na katere se je doslej opiral organ, javne listine. Ne gre namreč za javne listine, ki bi ugotavljale neobstoj pravno odločilnega dejstva v tej zadevi (to je, da objekt ni bil zgrajen pred 1. 1. 1998), temveč je organ na podlagi teh zapisnikov in priloženih fotografij (zgolj) sklepal na neobstoj navedenega pravno odločilnega dejstva.

32. Ker je po povedanem sodišče odpravilo odločbo, s katero je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi, je treba odpraviti tudi oba akta, s katerima je bilo odločeno o stroških postopka izdaje odpravljene odločbe.

33. Upravna organa sta o stroških postopka odločala na podlagi 114. člena ZUP, torej ob upoštevanju uspeha v postopku. Ker je sodišče odločitev v glavni stvari odpravilo in zadevo vrnilo upravnem organu v ponoven postopek, se je zadeva vrnila v stanje, ko o tožnikovi zahtevi še ni bilo odločeno, torej ko uspeh strank še ni znan. To pa narekuje odpravo odločitve o stroških.

34. Sodišče je odpravilo oba upravna akta, to je prvostopenjski sklep in drugostopenjsko odločbo. Predmet izpodbijanja v upravnem sporu je akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o strankini pravici ali obveznosti (2. člen ZUS-1). V tem upravnem sporu je to drugostopenjska odločba, s katero je bil prvostopenjski sklep spremenjen. Ker pa je bilo, kot je bilo pojasnjeno v prejšnjem odstavku, treba odpraviti odločitev o stroških v celoti, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi prvostopenjski sklep o stroških. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ponovno odločiti v stroških postopka glede na uspeh strank in ob upoštevanju položaja stranskega udeleženca. Pri tem bo moral paziti, da bo možnost sodelovanja v postopku omogočena aktualnemu lastniku nepremičnine s parc. št. 674/1 k. o. ...

**K II. točki izreka**

35. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani odločbi in sklep odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu za vsako tožbo priznajo stroški v višini 385 evrov, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 evrov, skupaj torej 939,40 evrov. Stroške mu je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačani sodni taksi za vsako od tožbo bosta tožniku vrnjeni po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

**K III. točki izreka**

36. A., d. o. o., ni upravičen do povračila stroškov, saj kot pojasnjeno, nima pravnega interesa za udeležbo v tem upravnem sporu. Poleg tega do povračila stroškov tudi sicer ne bi bil upravičena, saj si je prizadeval za zavrnitev tožbe, kar pomeni, da ni uspel. 1 52. člen ZUS-1: “V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.“

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia