Jedro

Senat za mladoletnike sodišča prve stopnje je sedaj polnoletnemu V.K. izrekel vzgojni ukrep navodila in prepovedi po čl. 77 KZ. V zvezi s kaznivim dejanjem tatvine po čl. 211/2 in 1 KZ, ki je bilo storjeno dne 6.11.1996, je bil mladoletnik ob času sojenja dne 27.3.2000 že polnoleten in se mu zato ne bi smelo soditi za tako kaznivo dejanje, saj za tako kaznivo dejanje ni predpisana kazen hujša od petih let zapora. Drugo kaznivo dejanje pa je bilo storjeno dne 4.8.1997, ko je bil obdolženec še starejši mladoletnik, ob času sojenja pa je bil torej že polnoleten. Sodišče prve stopnje bi mu lahko izreklo le vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali ustrezen zavodski vzgojni ukrep, saj je mladoletnik pomagal pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti po čl. 143/1 KZ v zvezi s čl. 27 KZ. Sodišče prve stopnje pa je kršilo kazenski zakon in je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep navodila in prepovedi po čl. 77 KZ. Višje sodišče je pritožbama zagovornice in državne tožilke ugodilo in je kazenski postopek ustavilo in sicer za prvo dejanje v zvezi s 4. tč. 357. čl. ZKP, v zvezi z drugim dejanjem pa iz razloga smotrnosti.

Izrek

Pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornice se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se kazenski postopek zoper st. ml. - sedaj polnoletnega V.K. po 2. odst. 483. čl. ZKP u s t a v i. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki starejšega mladoletnika in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom st. ml. V.K. po čl. 77/2 tč. 2 KZ izreklo vzgojni ukrep navodila in prepovedi tako, da se mora mladoletnik poravnati z oškodovancem in mu plačati škodo, ki jo je povzročil s svojim ravnanjem. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. V zvezi s kaznivim dejanjem tatvine po čl. 212/2 in 1 KZ je navedla, da je bil mladoletnik dne 6.11.1996 še mlajši mladoletnik. Glede na to, da je rojen 20.7.1981, je bil ob sojenju dne 27.3.2000 že polnoleten in mu zato ne bi smelo sodišče izreči nobenega vzgojnega ukrepa. V zvezi z drugim kaznivim dejanjem, storjenim dne 4.8.1997, pa je bil V.K. starejši mladoletnik in se mu zato tudi ta ukrep, kakršen mu je bil izrečen, ne bi smel več izreči. Državna tožilka je predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje.

Zagovornica se je pritožila prav tako zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagala je ugoditev pritožbi in ustavitev kazenskega postopka, ker naj bi mladoletnik storil obe kaznivi dejanji kot mlajši mladoletnik, v času sojenja pa je bil že polnoleten. Zato naj bi se mu lahko sodilo samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora.

Višja državna tožilka je predlagala ugoditev obema pritožbama in ustavitev kazenskega postopka po določilu 2. odst. 483. čl. ZKP.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja iz podatkov v spisu, da je bil st. ml. V.K. rojen 20.7.1981. Kaznivo dejanje tatvine po čl. 211/2 in 1 KZ je bilo izvršeno dne 6.11.1996, ko je bil torej V.K. še mlajši mladoletnik. 2. odst. čl. 92 KZ določa, da se sme polnoletnemu, ki ob sojenju še ni dopolnil 21 let, V.K. pa je bil ob sojenju že polnoleten, za kaznivo dejanje, ki ga je storil še kot mlajši mladoletnik, soditi samo za tista kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora. Ker za kaznivo dejanje tatvine ni predpisana taka kazen, se polnoletnega, ki je dejanje storil kot mlajši mladoletnik, ne sme soditi za tako kaznivo dejanje.

Zato sta obe pritožbi v tem delu utemeljeni in jima je sodišče druge stopnje ugodilo ter je kazenski postopek v tem delu po 2. odst. 483. čl. ZKP v zvezi s 4. tč. čl. 357 ZKP ustavilo, saj je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon.

Utemeljeni pa sta obe pritožbi tudi v zvezi s kaznivim dejanjem pomoči pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti po čl. 143/1 KZ v zvezi s čl. 27 KZ. To kaznivo dejanje je bilo storjeno 4.8.1997, ko je bil V.K. še starejši mladoletnik. 1. odst. 93. čl. KZ določa, da se sme izreči polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega skrbstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep ali po ob zakonskih pogojih še mladoletniški zapor. Zakon torej ne dopušča izreka vzgojnega ukrepa navodil in prepovedi po čl. 77 KZ. Zato je sodišče prve stopnje tako kot v zvezi s prvim kaznivim dejanjem tudi v zvezi z drugim kaznivim dejanjem kršilo kazenski zakon. Senat za mladoletnike sodišča druge stopnje je ob proučitvi podatkov o osebnosti ml. V.K. ugotovil, da je V.K., ko je bil še mladoletnik, redno prihajal na socialno službo v delovno skupino za mlade Rome. V skupini je sodeloval. Pozneje center ni imel več stikov z njim, ni pa bil pri njih obravnavan kot problematičen. Center ni predlagal usmerjanja ali strokovnega vodenja, tako da vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega skrbstva ali pa zavodski vzgojni ukrep ne bi bilo smotrno izreči. Ker sta obe pritožnici v tem delu predlagali ustavitev kazenskega postopka, je sodišče druge stopnje njunima pritožbama tudi v tem delu ugodilo, saj mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči vzgojnega ukrepa, za izrek mladoletniškega zapora pa ni zakonskih pogojev. Zato je iz razloga smotrnosti prav tako po 2. odst. 483. čl. ZKP ustavilo kazenski postopek zoper sedaj polnoletnega V.K. tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem.

Zaradi ustavitve kazenskega postopka celotni stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.