Jedro

Kriterije za varno pot, določene s stavkovnim sporazumom, je sodišče prve stopnje upoštevalo zmotno. Že stavkovni sporazum določa, kdaj pot ni varna. Opredelitev, da je varna pot tista, ki je urejena, redno vzdrževana in prevozna skozi celo leto, ne pomeni, da se za posamezno državno cesto ugotavlja, ali je (dovolj) varna v konkretnih razmerah, kot je zmotno storilo sodišče prve stopnje in v ta namen izvedlo dokaz s sodnim izvedencem.

Zahtevek tožnika za plačilo višjih stroškov prevoza na delo in z dela, pri katerih je toženka upoštevala varno pot v smislu stavkovnega sporazuma, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek: „Odpravita se sklep tožene stranke št. ... z dne 19. 7. 2019 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 28. 8. 2019. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki izplačati razliko v stroških prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 374,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2019 do plačila.“

II. Tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa jih je dolžna v 15 dneh plačati v znesku 489,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa jih je dolžna v 15 dneh plačati v znesku 153,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo sklep toženke št. ... z dne 19. 7. 2019 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 28. 8. 2019 ter toženki naložilo, da tožniku izplača razliko v stroških prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 374,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2019 do plačila in pravdne stroške v znesku 1.954,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo relevantne pravne podlage. Status in kategorizacijo javnih cest ureja ZCes-1. V tem sporu se je ugotavljalo varnost poti za cesto z oznako ..., ki je regionalna cesta I. reda. Uvrščena je v najvišji nivo regionalnih cest. Upravljavec te ceste je Direkcija za infrastrukturo, ki razpolaga z vsemi podatki in je hkrati strokovno usposobljena, da podaja oceno o stanju ceste. Toženka je predložila mnenje direkcije, do katerega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Zmotno je uporabilo Stavkovni sporazum št. 004-146/2013/2, ki določa, kdaj pot ni varna. Cesta z oznako ... ne sodi med nevarne poti. Je kategorizirana in urejena, določeno je vzdrževanje (Pravilnik o rednem vzdrževanju javnih cest). Izvajalec rednega vzdrževanja organizira dežurno službo in delovne skupine za izvajanje intervencijskih ukrepov zaradi izrednih dogodkov na cesti. Podatke o vzdrževanju lahko poda le vzdrževalec. Če cesta ne bi bila vzdrževana, recimo v zimskem času, bi bil promet takrat prepovedan. Šteje za vzdrževano cesto. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo mnenju sodnega izvedenca. Za odločitev bistvenih dejstev ni ugotavljalo, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje. Storilo je bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pot na relaciji A.– B. – C.ne ustreza standardu varne poti. To je ugotovilo ob upoštevanju konkretne poti v smislu izpolnjevanja pogojev urejenosti, vzdrževanosti in celoletne prevoznosti. Utemeljeno je izvedlo dokaz s sodnim izvedencem, ki je podal mnenje, da pot pozimi ni varna. Pot si je ogledal, predložil je fotografije in posnetke z ogleda. Toženka v pritožbi povzema določbe ZCes-1 in pravilnika, s svojimi navedbami je prekludirana. Te določbe niti niso bistvene za odločitev kot ni bistvena ocena direkcije, katere pravilnosti toženka niti ni dokazala. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki ju uveljavlja pritožba. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je zahtevku neutemeljeno ugodilo.

6. Toženka je za potrebe stroškov prevoza na delo in z dela za sporno obdobje od 15. 9. 2018 do 16. 4. 2019 upoštevala pot od tožnikovega prebivališča na naslovu D. 18 a, E., do kraja opravljanja dela na naslovu F. ulica 8, G., po cesti E. – C.– B.– A.– H. – G.. Sodišče prve stopnje je v okviru tožbenih navedb presojalo, ali je ta pot varna v smislu določb Stavkovnega sporazuma št. 004-146/2013/2. 7. Stavkovni sporazum št. 004-146/2013/2 v točki 6 določa standard varne poti za prevoz na delo in z dela za uslužbence Policije. Pod a) določa, da je varna pot tista, ki je urejena, redno vzdrževana in prevozna skozi celo leto; med varne poti ne spadajo gozdne ceste, vinske ceste, makadamske ceste, poti, ki vodijo čez travnike in njive, pešpoti, neprevozne in druge neprimerne poti, ki so kot take določene s kriteriji pristojnega organa.

8. Tožnik ni zatrjeval, da pot ne bi bila varna v smislu zgoraj povzete določbe stavkovnega sporazuma. Tega tudi ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Pot po cesti E. – C.– B.– A.– H.– G.ni pot, ki bi zajemala gozdne ceste, vinske ceste, makadamske ceste, poti, ki vodijo čez travnike in njive, pešpoti, neprevozne in druge neprimerne poti, ki so kot take določene s kriteriji pristojnega organa. Glede na to, da gre za državno cesto, je šteti, da je to cesta, ki je urejena in vzdrževana. Prevozna je skozi celo leto (ni zaprta). Zanjo s kriteriji pristojnega organa ni bilo ugotovljeno, da bi bila neprimerna, vsaj tega tožnik ne zatrjuje in tega tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

9. Kriterije za varno pot, določene s stavkovnim sporazumom, je sodišče prve stopnje upoštevalo zmotno. Že stavkovni sporazum določa, kdaj pot ni varna. Opredelitev, da je varna pot tista, ki je urejena, redno vzdrževana in prevozna skozi celo leto, ne pomeni, da se za posamezno državno cesto ugotavlja, ali je (dovolj) varna v konkretnih razmerah, kot je zmotno storilo sodišče prve stopnje in v ta namen izvedlo dokaz s sodnim izvedencem.

10. Zahtevek tožnika za plačilo višjih stroškov prevoza na delo in z dela, pri katerih je toženka upoštevala varno pot v smislu stavkovnega sporazuma, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je zahtevek zavrnilo, in da je spremenilo odločitev o pravdnih stroških.

11. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (načelo uspeha) in prvim odstavkom 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Toženki, ki je v sporu uspela, je upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 200 točk za odgovor na tožbo, dvakrat 150 točk za pripravljalni vlogi, 200 točk za prvi narok za glavno obravnavo in 100 točk za nadaljnji narok, skupaj z 2 % materialnih stroškov 816 točk ali 489,60 EUR. Ni ji priznalo stroškov za poročilo stranki, ki so že zajeti v priznanih postavkah.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške, toženki pa je dolžan plačati za pravdo potrebne stroške po OT, in sicer 250 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, skupaj 255 točk ali 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.