Jedro

ZPP ne določa, da bi stečajni upravitelj za prevzem pravde moral opraviti kakšno pozitivno dejanje. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je postopek nadaljevalo, na da bi čakalo na izjavo upravitelja o prevzemu pravde, je bilo zato povsem pravilno.

Tožena stranka ni prerekala dejstva, da je blago, za katero so bili računi izdani, naročila in prevzela. To se je zato skladno z 2. odstavkom 214. člena ZPP štelo za priznano. V kolikor tožena stranka priznava, da je blago naročila in prevzela, pa je povsem irelevantno, ali je zanj prejela račune. Za plačilo blaga je namreč zavezana že na podlagi priznanih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroška.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 181541/2012 z dne 28. 11. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati celotno še vtoževano glavnico in izvršilne stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 329,93 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni postopek se prekine, ko nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka (4. točka 1. odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Takšen postopek se nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali, ko ga sodišče pozove, naj to stori (1. odstavek 208. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ravnalo po citiranih določbah – postopek je zaradi uvedbe stečajnega postopka nad tožečo stranko prekinilo in stečajnega upravitelja pozvalo k prevzemu pravde. S tem so bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka. ZPP namreč ne določa, da bi stečajni upravitelj za prevzem pravde moral opraviti kakšno pozitivno dejanje. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je postopek nadaljevalo, na da bi čakalo na izjavo upravitelja o prevzemu pravde, je bilo zato povsem pravilno.

Sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da računov, ki so bili podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, ni prejela, ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka ali Ustave RS. Te bi lahko bile podane le v primeru, da se sodišče ne bi opredelilo do v konkretnem primeru relevantnih navedb pravdnih strank (torej do navedb, ki bi lahko vplivale na odločitev). Tožena stranka ni prerekala dejstva, da je blago, za katero so bili računi izdani, naročila in prevzela. To se je zato skladno z 2. odstavkom 214. člena ZPP štelo za priznano. V kolikor tožena stranka priznava, da je blago naročila in prevzela, pa je povsem irelevantno, ali je zanj prejela račune. Za plačilo blaga je namreč zavezana že na podlagi priznanih dejstev.

Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da glavnica, ki jo še dolguje tožena stranka, znaša 2.090,48 EUR. Tožena stranka je jasno opisala (sodišče prve stopnje pa je te navedbe povzelo v sodbi), da je z delnimi plačili tožene stranka najprej poplačala že natekle zakonske zamudne obresti, nato pa del glavnice po najstarejšem računu. Prvotno dovoljena izvršba za 2.473,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je bila tako res ustavljena za znesek 400,00 EUR, vendar pa z navedenim zneskom ni bila poplačana zgolj glavnica. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo zahtevi tožeče stranke, da se s tem najprej poplačajo že natekle zakonske zamudne obresti (zato niso utemeljeni očitki, da terjatev tožeče stranke po delnem umiku znaša le še 2.073,84 EUR). Takšnemu poračunu tožena stranka ni ugovarjala. Prav tako ni ugovarjala višini (po umiku tožbe še vtoževane) terjatve.(1) S tem, ko je sledilo tožbenemu zahtevku tožeče stranka in mu ugodilo za vseh še vtoževanih 2.090,48 EUR torej sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339.člena ZPP.

Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR – 1. odstavek 443. v zvezi s 1. odstavkom 495. člena ZPP). V tovrstnih sporih morajo pravdne stranke vse navedbe podati v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Po tem lahko vsaka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranke podajo v drugih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Navedbe, da je stečajni upravitelj tožeče stranke toženo stranko obvestil, da znaša višina njene terjatve 1.873,74 EUR, nadalje pa je bila tožena stranka s strani Insolvenčne pisarne Celje obveščena, da na dan 15. 9. 2014 tožeči stranki dolguje še 1.425,79 EUR ter, da je pritožnica tožeči stranki plačala še: 30. 12. 2013 znesek 200,00 EUR, 7. 4. 2014 znesek 130,25 EUR, 15. 4. 2014 znesek 100,00 EUR in 31. 3. 2014 znesek 217,80 EUR; tožeča stranka prvič podaja šele v pritožbi. Kot takšne so prepozne in neupoštevne. Višje sodišče se zato do njih ni vsebinsko opredeljevalo.

Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa ni prišlo niti do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožene stranke je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Pritožbena navedba, da seštevek terjatev po posameznih še vtoževanih računih ne znaša 2.090,48 EUR ni resnična.