Jedro

Sodišče prve stopnje je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo nevarnost zdrsov in padcev na delovnem mestu tako, da bi mokre pohodne površine porodnega bloka, ki nastanejo zaradi čiščenja, sanirala ali jih primerno in jasno označila za nevarnost pred morebitnimi padci. Te odgovornosti, ki jo toženi stranki nalagajo navedeni predpisi, se tožena stranka ne more rešiti zgolj s tem, da je čiščenje pogodbeno prenesla na specializirani servis.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 20.677,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2014 dalje do plačila (točka I. izreka) in ji povrniti 631,00 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. Tožena stranka in stranski intervenient izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje s pravočasnima pritožbama iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 338/I ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi predlaga njuni zavrnitvi ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Odločanje v tej zadevi je bilo preneseno v pristojnost Višjega sodišča v Celju s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1875/2016 z dne 17. 10. 2016 (105. a člen Zakona o sodiščih).

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožeča stranka s tožbo zoper toženo stranko uveljavlja povrnitev stroškov zdravstvenih in drugih storitev ter nadomestila plače za čas zadržanosti z dela, ki so ji nastali zaradi poškodbe delavke tožene stranke in zavarovanke tožeče stranke v delovni nezgodi.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je za nastalo škodo odgovorna tožena stranka, ker je opustila potrebno skrbnost ter ravnala malomarno, saj ni poskrbela za varne delovne razmere v skladu s predpisi. Ugotovilo je, da je do nezgode delavke prišlo zaradi zdrsa na mokrih tleh, ki so bila bolj mokra kot pri običajnem čiščenju, pri čemer niso bile nameščene opozorilne table. Kot materialnopravno podlago odločitve je sodišče navedlo določbe 87. in 91. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), 5. in 11. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1)(1) ter 3. in 4. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Na podlagi navedenih predpisov bi tožena stranka morala poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo nevarnost zdrsa in padca na delovnem mestu, in sicer tako, da bi mokre pohodne površine hodnika porodnega bloka sanirala ali jih primerno in jasno označila za nevarnost pred morebitnimi padci. Ker je pri kritičnem dogodku tožena stranka opustila potrebno skrbnost ter ravnala malomarno, ker ni poskrbela za varne delovne razmere v skladu z navedenimi predpisi je sodišče zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

K pritožbi tožene stranke.

9. Tožena stranka neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je to nepravilno zavrnilo njen ugovor pasivne legitimacije. Meni, da ni povzročila stanja, ki je pripeljalo do škodnega dogodka in da ji ni mogoče očitati, da je opustila katero od svojih dolžnosti in tako povzročila nastanek škodnega dogodka, saj da je poskrbela za vse potrebne ukrepe na delovnem mestu, da je bilo čiščenje zaupano tretji osebi (stranskemu intervenientu), ki se z dejavnostjo čiščenja ukvarja profesionalno kot gospodarska družba in za katero je utemeljeno pričakovala, da bo ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in vse obveznosti izpolnil brezhibno. Meni, da je po določbi prvega in drugega odstavka 86. člena ZZVZZ stranski intervenient neposredno odgovoren za povrnitev škode tožeči stranki.

10. Sodišče prve stopnje je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec skladno z navedenimi predpisi dolžna poskrbeti za varno delovno okolje, ki bi preprečevalo nevarnost zdrsov in padcev na delovnem mestu tako, da bi mokre pohodne površine porodnega bloka, ki nastanejo zaradi čiščenja, sanirala ali jih primerno in jasno označila za nevarnost pred morebitnimi padci. Te odgovornosti, ki jo toženi stranki nalagajo zgoraj navedeni predpisi se tožena stranka ne more rešiti zgolj s tem, da je čiščenje pogodbeno prenesla na specializirani servis. Odgovornosti bi se lahko rešila le, če bi dokazala, da je poskrbela za izvedbo vseh predpisanih in odrejenih ji ukrepov za varnost in zdravje delavcev na delovnem mestu. Tega pa ni zagotovila, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila tla na hodniku v porodnišnici, kjer narava dela zahteva še toliko bolj varno okolje, kjer se je poškodovala zavarovanka tožeče stranke, mokra in spolzka, da je bila na tleh luža in so bila tla bolj mokra kot običajno pri čiščenju, na kritičnem mestu pa ni bilo opozorilnih tabel. Tožena stranka odgovornosti, ki jo nalaga zakon in citirani podzakonski predpisi, ne more prenesti na svojega pogodbenega sodelavca, saj z njim sklenjena pogodba učinkuje le v njunem medsebojnem razmerju. Navzven odgovarja tožena stranka tudi, če je nastalo škodo dejansko povzročil stranski intervenient kot njen pogodbeni izvajalec. Pri tem se tožena stranke neutemeljeno sklicuje na določbo 86. člena ZZVZZ, saj ta v obravnavanem primeru ni upoštevna. To določbo je moč uporabiti le za primer, ko povzroči škodo delavec tretjemu.

11. Ob zgoraj povzetih bistvenih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje se pokažejo za neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve tožene stranke, da za nastalo škodo ni odgovorna, pri čemer so v zvezi s tem podane pritožbene navedbe za odločitev, glede na zgoraj obrazloženo, brez pomena. Poleg tega pa predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj teh dejstev v postopku na prvi stopnji tožena stranka ni uveljavljala.

12. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev pravil pravdnega postopka in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker da je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič, čeprav naj bi bila izvedba tega dokaza ključna za ugotovitev dejanskega stanja v postopku. Navaja, da se je pri predložitvi izjav predlaganih prič izkazalo razhajanje z izjavo priče G. in da so neskladja tudi med izjavami priče S. ter prič J. in K., ki bi jih bilo mogoče odpraviti šele z neposrednim zaslišanjem teh prič, na kar naj bi tekom postopka opozarjala tako tožena stranka kot stranski intervenient. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje očitanih kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko ni ustno zaslišalo predlaganih prič, ni zagrešilo. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se dopusti dokaz s predlaganimi pričami. Pravdnim strankam in stranskemu intervenientu je naložilo, da v roku 30 dni predložijo pisne izjave prič in istočasno opozorilo, da v kolikor v danem roku pisnih izjav prič ne bodo predložili, sodišče tega dokaza ne bo izvedlo. V skladu s sklepom sodišča je tožeča stranka predložila pisne izjave prič Z. H., M. J., L. K. in I. S., stranski intervenient je predložil pisno izjavo priče G. G., tožena stranka pa pisnih izjav prič ni predložila. Tožena stranka je res imela pripombe na izjave prič tožeče stranke, vendar pa nikoli ni zahtevala, da sodišče navedene priče ustno zasliši, prav tako pa nista ustnega zaslišanja prič zahtevali niti tožeča stranka niti stranski intervenient. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da ustno zaslišanje prič ni bilo potrebno, takšnega zaslišanja pa ni zahtevala nobena od pravdnih strank, je sodišče prve stopnje upoštevaje določbo šestega odstavka 236. a člena ZPP pravilno odločilo, da se namesto zaslišanja prič le prebere njihova pisna izjava. Smiselno zatrjevana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in sicer kršitev šestega odstavka 236. a člena ZPP, tako ni bila storjena. Prav tako nobena od pravdnih strank na naroku za glavno obravnavo in torej tudi tožena stranka ne, ni uveljavljala kakšne postopkovne kršitve, kar bi skladno z določbo prvega odstavka 286. b člena ZPP morala storiti, da bi zatrjevane kršitve nato lahko uveljavljala v pritožbenem postopku. Ker tega tožena stranka ni storila pravočasno, v pritožbi uveljavljanih kršitev pritožbeno sodišče tudi če bi bile storjene, ne bi smelo upoštevati.

13. Kolikor tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ta prav tako ni podan. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze, tudi pisne izjave predlaganih prič, skrbno dokazno ocenilo, vsako zase in vse skupaj, ter prepričljivo obrazložilo, in v takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti. Tudi sicer pritožbeno sodišče v izjavah prič H., J., K. in S. ni zasledilo kakšnih bistvenih razhajanj in neskladnosti, kot to neutemeljeno zatrjuje tožena stranka. Nesporno je, da priči J. in K. mokrih tal neposredno nista videli, sta pa o tem sklepali na podlagi mokre uniforme zavarovanke (nič drugače ni ugotovilo sodišče prve stopnje). Da so bila tla na mestu padca mokra, pa sta potrdili zavarovanka in priča S., slednja je izjavila, da je padec zavarovanke videla iz porodne sobe, kjer je takrat stala, tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni uspela izpodbiti. Trditev tožene stranke v pritožbi, da so vrata porodne sobe zaprta, razen ob vstopanju in izstopanju, je neupoštevna pritožbena novota (člen 337/I ZPP), saj tožena stranka tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala.

14. Pritožbene navedbe tožene stranke so tako neutemeljene, pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi pa niso podani.

K pritožbi stranskega intervenienta.

15. Stranski intervenient uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer ne navede, katere kršitve in s katerimi dejanji naj bi sodišče prve stopnje te kršitve zagrešilo. Pritožbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Stranski intervenient pa v postopku na prvi stopnji kakšnih postopkovnih kršitev tudi ni uveljavljal, zato teh ne more uveljavljati v pritožbenem postopku (prvi odstavek 286. b člena ZPP).

16. Kolikor stranski intervenient izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s trditvami, da naj bi se zavarovanka tožeče stranke v postopku spominjala podrobnosti dogodka, ki so v nasprotju z njenimi prejšnjimi navedbami, da so se v postopku pojavile nove priče dogodka, o katerih v tožbah in predhodnih navedbah še ni bilo govora, da je svoje izjave prilagajala glede na potek postopka, so njegove trditve neutemeljene in z njimi pravilnosti po sodišču prve stopnje ugotovljenih odločilnih dejstev ne more izpodbiti. Pritožbeno sodišče v izjavi zavarovanke, ki jo je ta dala po škodnem dogodku 7. 7. 2014 (v prilogi A 2 spisa) in v zapisniku o njeni ustni izjavi z dne 19. 8. 2014 (priloga A 3 spisa) ter med pisno izjavo zavarovanke, podano v pravdnem postopku, ne vidi bistvenih razhajanj niti glede nastanka in vzroka škodnega dogodka niti glede nastalih poškodb. Tudi ne drži, da je zavarovanka tekom postopka izjavo spreminjala oziroma prirejala, temveč jo je kvečjemu dopolnila. Prav tako ni spreminjala izjave glede načina padca, temveč je zgolj podrobneje pojasnila potek dogajanja od zdrsa do padca, pri čemer tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nemogoče, da človek ob hoji z normalno hitrostjo pade na tak način kot ga je opisala zavarovanka. Kot je razvidno iz izjave zavarovanke z dne 7. 7. 2014, je zavarovanka v tej izjavi navedla, da so ji prvo pomoč nudile sodelavke v porodni sobi - babice in dr. V.; kot osebe, ki so dogodek videle, je pač navedla samo J. in dr. V., kar pa ne pomeni, da so že iz tega razloga predlagane priče izmišljene in njihove izjave neverodostojne.

17. V zvezi s pritožbeno navedbo stranskega invervenienta, da tožena stranka ni predložila izjave predlagane priče dr. V., ker po njegovem mnenju tožeča stranka navedene priče ni uspela prepričati, da bi podala prirejeno izjavo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaslišanje navedene priče predlagala tudi tožena stranka, vendar njene pisne izjave po pozivu sodišča ni predložila. Če je menila, da je to ključna priča, bi morala njeno izjavo predložiti sama tožena stranka.

18. Kolikor pritožba očita nasprotujoče izjave prič tožeče stranke, ki naj bi jim sodišče enostransko poklonilo vero, pa je njena pritožba v tem delu neobrazložena, saj ne pove izjave katerih prič in v čem si te nasprotujejo. Sodišče pa je že v točki 13 in 16 pojasnilo, da v izjavah teh prič ne vidi kakršnih koli nasprotij.

19. Kolikor pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih dokazov, ki bi lahko prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja, pri čemer navaja kot primer ogled kraja dogodka, postavitev izvedenca, zaslišanje dr. V., so ti očitki prav tako neutemeljeni. V skladu z določbo 7. in 212. člena ZPP lahko sodišče izvede le tiste dokaze, ki jih predlagata stranki. Navedeni dokazi pa v postopku na prvi stopnji niso bili predlagani. Prav tako pritožnica niti tožena stranka v postopku na prvi stopnji nista zatrjevali, da je izkustveno možnih več razlogov, da je bila na tleh luža in da bi lahko šlo za razlito tekočino, ki jo je polil eden izmed zaposlenih; da je glede na dejstvo, da je do dogodka prišlo na porodnem oddelku, možno, da je kateri izmed porodnic odtekla voda, pa tega delavke niso zaznale in o tem obvestile čistilke. Zato so te, šele v pritožbenem postopku podane navedbe stranskega intervenienta, neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in se pritožbeno sodišče z njimi ni smelo ukvarjati.

20. Sodišče prve stopnje pa je dovolj raziskalo tudi dejansko stanje v smeri navedb, da je bila na tleh luža, uniforma zavarovanke pa premočena in je to tudi prepričljivo obrazložilo v razlogih sodbe (glej točko 12 in 13 obrazložitve sodbe).

21. Pritožnica tako po sodišču prve stopnje pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja s pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti. Njene pritožbene trditve, da do škodnega dogodka ni moglo priti na način in v okoliščinah, kot to zatrjuje tožeča stranka, se tako pokaže za neutemeljene.

22. Prav tako pa so neutemeljene njene pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje, kot je bilo navedeno že zgoraj, ob dejanskih ugotovitvah, da je delavki spodrsnilo in je padla zaradi mokrih tal, na katere je tožena stranka ni opozorila z opozorilno tablo, pravilno zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke, ker je opustila potrebno (predpisano) skrbnost ter ravnala malomarno, ker ni poskrbela za varne delovne razmere v skladu s predpisi. Tako ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni dokazala obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Nasprotno pa tožena stranka ni uspela dokazati, da za nastalo škodo ni odgovorna, kot ji to nalaga 131. člen OZ.

23. Stranski intervenient nadalje v pritožbi zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti soprispevek zavarovanke pri nastalem škodnem dogodku. Pri tem navaja nova dejstva, ki jih niti tožena stranka niti stranski intervenient v postopku na prvi stopnji nista navajala in so v tem pritožbenem postopku neupoštevna pritožbena novota. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožena stranka soprispevek zavarovanke zgolj pavšalno uveljavljala, ne da bi pojasnila razloge zanj. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da zavarovanka k nastali škodi ni prispevala, in da so bila vzrok padca izključno mokra tla, kar nedvomno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

24. Po stranskemu intervenientu uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

25. Pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato morata trpeti vsaka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

26. Tožeča stranka povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljala.

Op. št. (1): 87. člen v prvem odstavku določa: “Zavod ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko- sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

91. člen ZZVZZ določa: “Odškodnina, ki jo ima pravico zahtevati zavod obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje tožeča stranka.” Prvi odstavek 5. člena ZVZD določa: “Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcem pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi”. Tretji odstavek istega člena določa: “Delodajalec mora upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvodne metode, ki bodo zagotavljanje izboljševanja stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh.11. člen istega zakona določa: “Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu”.