Jedro

Za zakonito premestitev morata biti oba kriterija iz 2. odst. 149. čl. ZJU (oddaljenost kraja premestitve od kraja dotedanjega opravljanja dela, čas vožnje med krajema) izpolnjena kumulativno. Premestitev tožnika v kraj, ki je le 59 kilometrov oddaljen od kraja dotedanjega opravljanja dela, tako ni bila zakonita iz razloga, ker traja vožnja med krajema z javnim prevozom – tako avtobusom kot vlakom – več kot eno uro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep z dne 22.10.2005 in odločbo z dne 13.1.2006. Ugotovilo je, da je tožnik M.P. zaposlen pri toženi stranki, tožena stranka ga je dolžna razporediti na ustrezno delovno mesto v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 506,61 EUR, v roku 15-ih dni po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razveljavilo je sklep z dne 22.10.2005 in odločbo z dne 6.5.2006, ki se nanaša na tožnika V.T., ugotovilo je, da je tožnik še vedno zaposlen pri toženi stranki in tožena stranka ga je dolžna razporediti na ustrezno delovno mesto v roku 15-ih dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 506,61 EUR, v roku 15-ih dni po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov zavrne oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče je štelo, da za vojaške osebe veljajo določbe Zakona o obrambi in jih izven teh določb ni dovoljeno razporediti oziroma premestiti v drug organ. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po 1. odstavku 88. člena Zakona o obrambi za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Zakon o obrambi ima posebne določbe v zvezi s pravicami in obveznostmi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi, premestitve zaradi delovnih potreb na prosto delovno mesto pri drugem organu ne ureja, zato je potrebno uporabiti določbo 149. člena Zakona o javnih uslužbencih. Tožena stranka je tako pravilno uporabila določila Zakona o javnih uslužbencih in tožnika zakonito premestila na drugo delovno mesto v drug organ. Glede ugotovitve sodišča, da sta odločitvi nezakoniti tudi iz razloga, ker sta kraja opravljanja dela preveč oddaljena, navaja, da sta tožnika premestitvi ugovarjala le iz razloga, da ne obstojijo potrebe po premestitvi. Po določbi 149. člena Zakona o javnih uslužbencih premestitev ni nezakonita, če je kraj opravljanja dela več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. Po izpovedi tožnika M.P. pa znaša razdalja okrog 55 km. Zato je napačen zaključek sodišča, da je oddaljenost več kot 70 km. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnik M.P. ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vojaškega uslužbenca za nedoločen čas, zato bi morala tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati določila Zakona o obrambi. Z izvedenim dokaznim postopkom je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da je premestitev tožnikov glede na krajevno oddaljenost v nasprotju s 149. členom Zakona o javnih uslužbencih, saj je novo delovno mesto oddaljeno več kot 70 km z javnimi prevoznimi sredstvi. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar le delno iz razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da za vojaške osebe, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, veljajo določbe Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in nadaljnji), ki se nanašajo na pravico do razporeditve na ustrezna dela v ministrstvu ali drugem državnem organu. Zato tožena stranka ni imela pravice tožnika M.P., ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vojaškega uslužbenca za nedoločen čas, premestiti na podlagi določb o premestitvi v Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Prvi odstavek 88. člena ZObr določa, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. V ZObr je urejeno razporejanje pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske znotraj istega organa, ni pa urejeno premeščanje delavcev v drug organ, zato je potrebno v skladu z določbo 1. odstavka 88. člena ZObr za premestitve uporabiti določila ZJU.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je potrebno pri premestitvi tožnikov upoštevati 149. člen ZJU, ki v 2. odstavku določa, da je premestitev zaradi delovnih potreb na območju RS dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitev od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. V konkretnem primeru nov kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km (razdalja med krajem Cerklje ob Krki in ... vas znaša po najkrajši poti 43,43 km), vendar pa vožnja z javnim prevoznim sredstvom traja več kot eno uro v eno smer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da premestitev samo iz razloga več kot eno uro vožnje z javnim prevozom ni nezakonita. Določba 2. odstavka 149. člena ZJU je jasna. Premestitev je dopustna le, če kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. Gre za alternativni pogoj, torej zadostuje že eden, da ta premestitev ni dopustna. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da traja vožnja z javnimi prevoznimi sredstvi več kot eno uro, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti premestitve pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeči in tožena stranka sta priglasili pritožbene stroške, pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krijejo same, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeči stranki pa zato, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve.

V konkretnem primeru ne gre za tak individualni delovni spor, v katerem je revizija izrecno dovoljena, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji) in 32. členom moralo odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1).

V konkretni zadevi gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem vrhovno sodišče doslej še ni imelo priložnosti, da se tega pravnega vprašanja opredeli, zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba dopustiti revizijo.