Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi le posplošeno zatrjuje, da se bo v primeru izročitve z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo zaradi nehumanih razmer v zaporih. Na splošno se sklicuje na stanje v makedonskih zaporih, ki da je nevzdržno. Sodišče takih navedb že zaradi nekonkretiziranosti ne more preizkusiti.

Tožnik ni predložil nobenih informacij glede KPU Zapor Bitola, ki bi danes izkazovale, da mu v primeru izročitve grozi nevarnost mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka dovolila izročitev tožnika pristojnim organom Republike Severne Makedonije zaradi izvršitve kazni zapora (1) enega leta, izrečene s sodbo Temeljnega sodišča v Kičevem, opr. št. Ka034/2024 z dne 7.a011. 2024 in popravnega sklepa istega sodišča, opr. št. Ka0Pova012/2025 z dne 29.a09.a012. 2025, zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1.a0točki prvega odstavka 236. člena v zvezi z 22. členom in 45. členom Kazenskega zakonika Republike Severne Makedonije (točka I. izreka). Izročitev se dovoli pod pogoji iz 19. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Severno Makedonijo o izročitvi, v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (v nadaljevanju ZKP), in sicer (a) da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo, (b) da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo, (c) da se zoper tožnika ne sme uporabiti hujša kazen od tiste, za katero je bil obsojen, in (d) da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (točka II. izreka). Predajo tožnika pristojnim organom Republike Severne Makedonije bo skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (točka III. izreka).

2.Iz obrazložitve je razvidno, da je bila za tožnikom razpisana mednarodna tiralica Republike Severne Makedonije z dne 2. 7. 2025, ki jo je izdalo Temeljno sodišče v Kičevem. Tožnik je bil 8. 8. 2025 zaslišan pred preiskovalno sodnico Okrožnega sodišča v Ljubljani. To mu je s sklepom opr. št. I Kpd 56821/2025 z 8. 8. 2025 odredilo ukrep javljanja na policijski upravi.

3.Toženka je 3. 10. 2025 prejela prošnjo Ministrstva za pravosodje Republike Severne Makedonije za izročitev tožnika pristojnim organom Republike Severne Makedonije zaradi izvršitve kazni zapora (1) enega leta, izrečene tožniku s sodbo Temeljnega sodišča v Kičevem, opr. št. Ka034/2024 z dne 7.a011. 2024 v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča opr. št. Ka0Pova012/2025 z dne 29. 9. 2025, kot povzeto v točki 1. obrazložitve te sodbe. Po preučitvi izročitvene dokumentacije in izvedbi kontradiktornega postopka je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom št. Ia0Ks 56821/2025 z dne 10. 11. 2025 ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izročitev tožnika pristojnim organom Republike Severne Makedonije. Tožnik je zoper navedeni sklep po svojem zagovorniku vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. I Kp 56821/2025 z dne 17.a012. 2025 kot neutemeljeno zavrnilo.

4.Tožnik je v postopku pred toženko po pooblaščencu vložil pisno izjavo z dne 29.a01. 2026 in nasprotoval izročitvi v Republiko Severno Makedonijo. Uveljavljal je verjetnost kršitve 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) zaradi nehumanih razmer v makedonskih zaporih. Skliceval se je na dokaze, predložene v sodnem delu izročitvenega postopka. Navedel je še, da je prvostopenjska sodba makedonskega sodišča obremenjena z bistveno kršitvijo postopka. S pravnimi sredstvi v državi prosilki ni bil uspešen, zato meni, da bi mu bilo v primeru izročitve kršena tudi pravica do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 6. člen EKČP. Izročitvi nasprotuje tudi zaradi verjetnosti kršitve pravice do družinskega življenja, ki jo zagotavlja 8. člen EKČP. Je namreč oče dveh mladoletnih otrok, ki sta eksistencialno odvisna od njega, v Republiki Sloveniji ima najeto stanovanje (kar izkazuje z najemno pogodbo) in je zaposlen za določen čas (kar izkazuje s pogodbo o zaposlitvi). Njegov osebni prihodek predstavlja vir sredstev za vse družinske člane.

5.V zvezi s tretjim odstavkom 530. člena ZKP1 je toženka ugotovila, da tožniku v času izdaje odločbe mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji ni bila priznana in da se izročitev ne zahteva zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja. Zoper tožnika se namreč pred pristojnim makedonskim sodiščem vodi postopek zaradi izvršitve kazni zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine. To pa se uvršča med kazniva dejanja zoper premoženje.

6.Tožnik trdi, da naj bi bil z izročitvijo podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju zaradi neustreznih bivanjskih razmer v KPU Zapor Bitola. Priložil je Poročilo Komisije Evropskega parlamenta o Severni Makedoniji za leti 2023 in 2024 z dne 26. 6. 2025 in predlog resolucije Evropskega parlamenta o poročilih Komisije o Severni Makedoniji za leti 2023 in 2024 (2025/2021 (INI)), ki sta bila predložena v sodnem delu izročitvenega postopka. Dokumenta izpostavljata težak položaj mladih žensk v zaporih, pozivata k sprejemu ukrepov za izboljšanje razmer v zaporih za vse zapornike, zmanjšanju korupcije in povečanju pogojnih odpustov. Toženka ugotavlja, da sta se Okrožno in Višje sodišče v Ljubljani do teh navedb že opredelili.

7.Okrožno sodišče v Ljubljani je po uradni dolžnosti zaprosilo pristojne organe Republike Severne Makedonije za predložitev podatkov o tem, v kateri instituciji bo tožnik prestajal zaporno kazen ter za podatke o bivanjskih pogojih v konkretni instituciji. Država prosilka je predložila informacijo, da bi bil tožnik v primeru izročitve nameščen v KPU Zapor Bitola ter navedla konkretne podatke o bivanjskih pogojih (velikost prostorov, prost dostop do sanatorijev, možnost gibanja, prehrane, obiskov, higienskih pripomočkov) ter glede zagotavljanja zdravstvene oskrbe v zaporu. Tudi po mnenju toženke namestitveni pogoji v KPU Zapor Bitola, kot izhajajo iz garancij države prosilke (točka 8. sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I Ks 56821/2025 z dne 10. 11. 2025) ustrezajo kriterijem, ki jih je oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) na podlagi 3. člena EKČP. Toženka se pridružuje argumentaciji Višjega sodišča v Ljubljani, ki je svojo odločitev oprlo na pojasnila Republike Severne Makedonije, predvsem pa na informacije, ki izhajajo iz Poročila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja (CPT) z dne 15. 5. 2024.2 Ta kaže, da razmere v zavodih za prestajanje kazni zapora niso idealne, a se država prosilka aktivno trudi za njihovo izboljšanje, tudi s pomočjo inštitucij. Višje sodišče je poudarilo, da tožnik konkretne nevarnosti kršitve 3. člena EKČP s "posplošenimi navedbami" ni izkazal. Ne gre za mlado žensko, pri čemer je upoštevaje zagotovila in pojasnila pristojnih organov države prosilke za konkretni zavod, kjer bo prestajal kazen, mogoče zaključiti, da v primeru izročitve ne bo prišlo do kršitve 3. člena EKČP oz. 18. člena Ustave. Temu pritrjuje tudi toženka. Ugotavlja še, da se dejansko stanje konkretne zadeve od pravnomočne odločitve pristojnih kazenskih sodišč, t.j. da ne obstoji verjetnost kršitev pravic tožnika iz 3. člena EKČP, ni v ničemer spremenilo. Tožnik v upravnem delu izročitvenega postopka ni navajal novih dejstev (spremenjenih okoliščin) in ne predložil novih dokazov, ki bi narekovali drugačno presojo.

8.Tudi do navedb glede verjetnosti kršitve 6. člena EKČP sta se opredelili že kazenski sodišči. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IaKsa056821/2025 z dne 10. 11. 2025 izhaja, da je pristojni makedonski organ podal zadostno zagotovilo z dne 12. 8. 2025. To izkazuje, da se bo tožniku dovolila ponovitev postopka oz. pravica do ponovnega sojenja v njegovi navzočnosti. Da je zagotovilo države prosilke ustrezno, je štelo tudi višje sodišče, ki je presodilo, da je slednje skladno s 13. členom Pogodbe o izročitvi, ki predvideva, da se v primeru izvršitve kazenske sankcije, izrečene v nenavzočnosti, izročitev dovoli le v primeru, da država prosilka zagotovi, da bo kazenski postopek po izročitvi znova opravljen v navzočnosti izročene osebe.

9.Glede trditev tožnika, da niso izpolnjeni pogoji iz 8. točke 522. člena ZKP, je višje sodišče zavzelo stališče, da ne gre za kazensko sankcijo, ki bi jo imenovanemu izreklo izredno sodišče, čemur pritrjuje tudi toženka. Ugotavlja, da tožnik v upravnem delu izročitvenega postopka novih navedb in dokazov v zvezi s kršitvami pravice iz 6. člena EKČP ni zatrjeval oziroma predložil, in se tudi ni skliceval na spremenjene okoliščine. Toženka dodaja, da iz sodne prakse ESČP3 izhaja jasno stališče, da se varstvo pravice iz 6. člena EKČP v zadevah izročitev in izgonov lahko uveljavlja le izjemoma, t.j. v primerih očitnega odrekanja te pravice ("flagrant denial of justice”) v državi prosilki. Po stališču ESČP pojem "flagrant denial of justice” predstavlja sinonim za sojenje, ki je v očitnem nasprotju z določbo iz 6. člena EKČP oz. načeli, ki jih vsebuje. Gre za tako hude kršitve, da pomenijo izničenje samega bistva te pravice. Sodišče med primere takšnih kršitev prišteva denimo obsodbo v nenavzočnosti brez možnosti ponovnega odločanja o pritožbi4, določene primere kršitev pravic do obrambe5, odločitev o priporu brez možnosti preizkusa zakonitosti njegove odreditve pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem ter namerno in sistematično odrekanje pravice do odvetnika, predvsem osebam pridržanim v tujini6. Pri presoji tega testa ESČP uporablja enako dokazno breme in dokazni standard kot pri pravici iz 3. člena EKČP, in sicer, da je na osebi, ki se izroča, dolžnost predložiti dokaze, ki izkazujejo, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo oseba v primeru izročitve v državi prosilki izpostavljena tako hudim kršitvam poštenega postopka, ki predstavljajo izničenje samega bistva pravice iz 6. člena EKČP.

10.Ker tožnik ni predložil nobenih dokazov v podporo navedbam o verjetnosti kršitve 6. člena EKČP, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi zapolnil pravni standard očitnega odrekanja pravice do poštenega sojenja (t.i. "flagrant denial of justice”). Toženka zaključi, da ni podana verjetnost, da bi bila tožniku v državi prosilki kršena pravica do poštenega postopka v taki meri, da bi šlo za njeno očitno odrekanje oziroma njeno izničenje.

11.Glede ugovora pravice do družinskega življenja je toženka navedla, da bi ga tožnik lahko in moral podati že v postopku pred kazenskimi sodišči, in da ni navedel upravičenih razlogov, zakaj ga ni navajal že prej. Kljub temu je možnost njegove izročitve v Republiko Severno Makedonijo presojalo tudi z vidika 53.ačlena Ustave in 8. člena EKČP.

12.ESČP je v podobnih primerih zavzelo stališče, da pravica do zasebnega ali družinskega življenja pretehta nad legitimnim ciljem izročitve samo v izjemnih primerih. Tako je v zadevi King proti Združenemu Kraljestvu sodišče obravnavalo primer britanskega državljana, katerega izročitev je zahtevala Avstralija zaradi sodelovanja v hudodelski združbi, ki se je ukvarjala s tihotapljenjem drog (ecstasy) v Avstralijo. Pritožnik je uveljavljal, da bo v primeru izročitve v Avstralijo kršena njegova pravica do družinskega življenja, saj bi bilo nemogoče, da bi se v državo prosilko preselila tudi njegova družina. V zaporu v Združenem kraljestvu so ga redno obiskovali njegova mati, žena ter njuna otroka. Mati zaradi zdravstvenih težav potovanja v Avstralijo ne bi zmogla, kar bi zanjo pomenilo, da nikoli več ne bo videla svojega sina, njegovi ženi pa bi bila v celoti prepuščena skrb za njuna otroka. Sodišče je ocenilo, da navedene okoliščine ne pomenijo razloga za zavrnitev izročitve. Kljub temu, da bo v primeru izročitve in obsodbe na dolgotrajno zaporno kazen velika razdalja med Združenim kraljestvom in Avstralijo zanje pomenila le omejeno možnost stikov, sodišče ni moglo spregledati resnosti obtožb zaradi storjenih kaznivih dejanj. Poseg v pravico do izvrševanja družinskega življenja je utemeljen z zasledovanjem legitimnega cilja, preprečevanja nereda in kaznivih dejanj v smislu drugega odstavka 8. člena EKČP. Tako ni šlo za nesorazmeren poseg v izvrševanje pravice do družinskega življenja.

13.Prav tako je Ustavno sodišče v odločbi Up-105/21 z dne 15. 4. 2021 zavzelo stališče, da je pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja upoštevana tudi v kontekstu postopkov izročitve, pri tem pa je treba opraviti tehtanje med težo javnega interesa za izročitev in posledicami, ki jih bo izročitev imela za zasebno in družinsko življenje zahtevanega posameznika ter za pravice njegovih otrok.

Toženka je z uporabo testa sorazmernosti, kot se je izoblikovalo v praksi ESČP, upoštevaje resnost kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil tujec obsojen (nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine), kot tudi obveznosti Republike Slovenije, ki jih do Republike Severne Makedonije prevzela z bilateralno pogodbo o izročitvi, presodilo, da poseg v zasebno oziroma družinsko življenje imenovanega, ki bi ga predstavljala njegova izročitev v Republiko Severno Makedonijo, ni nesorazmeren z legitimnim ciljem, ki ga Republika Slovenija zasleduje kot zaprošena država. Toženka ne zanika dejstva, da bo imela izročitev v Republiko Severno Makedonijo v določeni meri negativni učinek na tožnikovo izvrševanje pravice do družinskega življenja, vendar bi takšen učinek imelo tudi izvrševanje kazni v Republiki Sloveniji. V primeru nastopa prestajanja kazni zapora v Republiki Sloveniji tožnik ne bi mogel nadaljevati s svojim rednim delom, tj. zaposlitvijo v podjetju A., s. p., in iz tega naslova prejemati osebnega dohodka za opravljeno delo. Poleg tega ni izkazal, da bi bila njegova soproga B. B., ki z mladoletnima otrokoma, ki se šolata v Republiki Sloveniji, živi v najemniškem stanovanju v Republiki Sloveniji, brez vsakršnih prihodkov oz. bi bila nesposobna za delo. To pomeni, da ni izkazano, da družino preživlja oz. bi jo lahko preživljal zgolj tožnik. Po mnenju toženka tako ni izkazano, da bi bila z izročitvijo ogrožena eksistenca družine. Prav tako zagovornik ni izkazal, da soproga ne bi bila sposobna zagotavljati varstva in skrbstva nad otroki v času odsotnosti zahtevane osebe zaradi izročitve. Tudi ni pojasnil, zakaj se soproga z otrokoma ne bi mogla vrniti v Republiko Severno Makedonijo. Izkazano oz. pojasnjeno tudi ni, zakaj družina ne bi mogla izvrševati stikov z zahtevano osebo v zaporu v Bitoli.

Sklepno je tožena stranka ugotovila, da je izročitev omejena z načelom specialnosti in da bo izročitev izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve.

Tožba

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

Tožnik meni, da je odločitev toženke napačna. Temelji na nezadostnih, predvsem pa neutemeljenih zagotovilih Republike Severne Makedonije, da v primeru izročitve ne bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju, da mu ne bo kršena pravica do poštenega postopka, prav tako pa so neutemeljene navedbe toženke o (ne)verjetnosti kršitve pravice do družinskega življenja.

V primeru izročitve bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo zlasti zaradi nehumanih razmer v zaporih, ki niso nehumane zgolj za ženske, temveč tudi za moške. Stanje v makedonskih zaporih je nevzdržno in sicer ne le zaradi izjemno visoke stopnje korupcije kar izhaja iz Poročila Komisije Evropskega parlamenta o Severni Makedoniji za leti 2023 in 2024 z dne 26. 6. 2025 in iz Predloga resolucije Evropskega parlamenta o poročilih Komisije o Severni Makedoniji za leti 2023 in 2024 (2025/2021 (INI)), temveč slednje potrjuje tudi več sodb ESČP. Iz zadeve Fitim Musliu proti Severni Makedoniji, št. zadeve: 43315/22 z dne 5. 2. 2026 izhaja, da je vlada Republike Severne Makedonije zaradi fizičnega napada paznika v zaporu nad obsojencem priznala izjemno slabo varnostno situacijo v zaporu in oškodovancu ponudila odškodnino. V citirani zadevi je pravosodni policist 3. 8. 2020 fizično napadel in pretepel zapornika pred zaporniško menzo. Vlada Republike Severne Makedonije je priznala, da se v makedonskih zaporih dogaja policijsko nasilje in da oblasti v zaporih slabo ravnajo z zaporniki, ne glede na to, da je Republika Severna Makedonija kot nosilka oblasti v celoti odgovorna za zagotavljanje varnosti in telesne integritete zapornikov. Iz citiranega dokumenta je jasno razvidno, da v praksi ESČP obstaja zelo obsežna sodna praksa zoper Republiko Severno Makedonijo o nasilju državnih organov, še posebej v makedonskih zaporih. Ob tem je sodišče izpostavilo tri primere; Kitanovski proti Severni Makedoniji iz leta 2015 (pretirana uporaba sile policije, policijsko nasilje), X in Y proti Severni Makedoniji iz leta 2020 (slabo ravnanje, slabi standardi preiskav nasilja državnih organov), El-Masri proti Severni Makedoniji iz leta 2012 (nezakonito pridržanje, mučenje, zaporniško nasilje). Upoštevaje citirano sodno prakso in glede na dosedanje navedbe tožnika, bi bilo edino logično zaključiti, da je stanje v makedonskih zaporih nevzdržno zaradi prisotnosti izjemno visoke stopnje korupcije v makedonskih zaporih in pazniškega oz. policijskega nasilja, ki se ga izvaja nad obsojenci med prestajanjem zaporne kazni. Že na tej podlagi bi Republika Slovenija morala zavrniti prošnjo za izročitev.

V konkretnem primeru obstaja verjetnost, da bodo tožniku v primeru izročitve flagrantno kršene temeljne kavtele iz 6. člena EKČP, predvsem pa že v tem trenutku obstajajo humanitarni razlogi in bi njegova izročitev zaradi teh razlogov pomenila kršitev pravice do osebnega dostojanstva iz 3. člena EKČP. Z izročitvijo bi ga izpostavili tveganju, da bi bil deležen mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja, izročitev pa bi pomenila nesorazmeren poseg v pravico tožnika do družinskega in zasebnega življenja.

Zmotne so navedbe toženke, da ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi zapolnil pravni standard očitnega odrekanja pravice do poštenega sojenja. V vlogah je sodišču predložil svojo pritožbo z dne 25. 9. 2025 zoper sklep Temeljnega sodišča v Kičevu, opr. št. KPov št. 12/2025 z dne 22. 9. 2025. Prav tako je bilo v postopku izpostavljeno, da s pritožbo ni uspel. Enako ni uspel z izrednimi pravnimi sredstvi. Nesporno je, da je bil v Republiki Severni Makedoniji obsojen za storitev kaznivega dejanja na zaporno kazen v nenavzočnosti. Ker ni uspel s pritožbo zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo in ne v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, je jasno, da je ostal brez možnosti ponovnega odločanja o njegovi pritožbi. Že na podlagi navedenega je v Republiki Severni Makedoniji očitno odrekanje pravice iz 6. člena EKČP.

Navaja še, da naj bi toženka z uporabo testa sorazmernosti presodila, da poseg v zasebno oz. družinsko življenje z njegovo izročitvijo Republiki Severni Makedoniji ne bi bil nesorazmeren z legitimnim ciljem. Če bi ga Republika Slovenija izročila Republiki Severni Makedoniji, bi izročitev po njegovem trdnem prepričanju pomenila nesorazmeren poseg v njegovo pravico do družinskega in osebnega življenja, o čemer se je že izrekel v svoji pisni izjavi z dne 27. 1. 2026.

Povzetek odgovora na tožbo

Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Iz odločbe ESČP v zadevi Fitim Musliu proti Severni Makedoniji izhaja, da so pristojni organi Republike Makedonije Fitimu Musliuju prostovoljno izplačali odškodnino zaradi slabe varnostne situacije v enem izmed zaporov v Republiki Severni Makedoniji. To potrjuje, da se Republika Severna Makedonija zaveda, da fizično nasilje nad zaprtimi osebami ni dopustno in predstavlja kršitev človekovih pravic. Posledično prepoznava in obsoja tovrstna nedopustna ravnanja pooblaščenih oseb varnostnih organov v zaporih ter žrtvam zagotavlja ustrezno nadomestilo zaradi takšnih dejanj. Prav takšen zaključek, da se namreč Republika Severna Makedonija aktivno trudi za zagotavljanje in izboljšanje razmer v zaporih, je na podlagi zagotovil in pojasnil Republike Severne Makedonije ter informacij, ki izhajajo iz Poročila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja (CPT) z dne 15. 5. 2024, sprejela tudi toženka v izpodbijani odločbi. Iz predmetne odločbe ESČP ne izhaja, da je do nedopustnega ravnanja s strani pravosodnega policista prišlo v KPU Zapor Bitola.

Za konkreten primer ni relevantna starejša odločba ESČP v zadevi Kitanovski proti nekdanji Jugoslovanski republiki Makedoniji. Ne gre za presojo varnostnih razmer v zaporu, temveč za primer policijskega ravnanja zoper osebo, ki ji ni bila odvzeta prostost. Enako velja za zadevo X in Y proti Severni Makedoniji, kjer je ESČP obravnavalo policijska ravnanja zoper osebe na prostosti. V primeru El- Masri proti Severni Makedoniji gre za zadevo, ki se nanaša na predajo osebe zveznim agentom CIE (ZDA). Ti so jo odpeljali na lokacijo v Afganistanu, kjer je bila izpostavljena kršitvam iz 3. člena EKČP. Tudi navedena zadeve ni relevantna za presojo verjetnosti kršitev pravic tožnika v KPU Zapor Bitola in ne dokazuje zatrjevanj tožnika, da bo v KPU Zapor Bitola podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju.

Toženka ponovno izpostavlja, da je glede na uveljavljeno sodno prakso slovenskih sodišč7 kot tudi ESČP8 dokazno breme izkazovanja verjetnosti nastanka kršitve pravic iz 3. in 6. člena EKČP na strani zahtevane osebe, enako velja glede kršitve pravice do do družinskega in osebnega življenja. Tožnik tudi v tožbi temu ni zadostil.

K sodbi

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Prvi odstavek 530. člena ZKP določa, da minister, pristojen za pravosodje, izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje (tretji odstavek 530. člena ZKP). Toženka se na navedeno pravno podlago pravilno sklicuje. Prav tako pravilno izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča U-I-388/22-11 z dne 8. 6. 2023. Ustavno sodišče je v njej pojasnilo, da so upravni organi v okviru svojih postopkov dolžni na podlagi Ustave neposredno varovati absolutne človekove pravice (v primerih izročitve zlasti pravico do nedotakljivosti človeškega življenja iz 17. člena Ustave in prepoved mučenja iz 18. člena Ustave) četudi jim zakon te obveznosti ne nalaga. Prav tako, da mora imeti posameznik v postopku izročitve možnost dokazovanja, da obstaja resnična nevarnost, da bo v državi prosilki izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Če je pristojni organ to presojo že opravil in sprejel stališče, da navedena nevarnost ni podana, pa mora biti posamezniku omogočeno, da vse do dejanske izročitve zahteva ponovno presojo te nevarnosti, pri čemer se lahko sklicuje na dejstva in dokaze, ki so nastali po prvotni odločitvi, kot tudi na dejstva in dokaze, ki so nastali že prej, a jih posameznik ni navedel iz upravičenih razlogov (spremenjene okoliščine).

Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi le posplošeno zatrjuje, da se bo v primeru izročitve z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo zaradi nehumanih razmer v zaporih. Na splošno se sklicuje na stanje v makedonskih zaporih, ki da je nevzdržno. Sodišče takih navedb že zaradi nekonkretiziranosti ne more preizkusiti. Tožnik se ne sooči z argumenti toženke, ki je jasno navedla, da bo v primeru izročitve v Republiko Severno Makedonijo nameščen v KPU Zapor Bitola in se je v razmerju do Poročila Komisije Evropskega parlamenta o Severni Makedoniji za leti 2023 in 2024 s 26. 6. 2025 in do Predloga resolucije Evropskega parlamenta o poročilih Komisije o Severni Makedoniji za leti 2023 in 2024 (2025/2021 (INI)) tudi konkretno opredelila glede stanja v tem zaporu. Ocenila ga je kot ustreznega, pri čemer se je sklicevala tudi na Poročilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja (CPT) z dne 15. 5. 2024. To navaja, da se Republika Severna Makedonija aktivno trudi za zagotavljanje in izboljšanje razmer v zaporih, tožnik pa, kot bo sodišče še obrazložilo, ne ponudi novejših oz. aktualnih informacij, ki bi govorile nasprotno. Predvsem se konkretno ne opredeli do razmer v KPU Zapor Bitola, kamor bo nameščen, če bo vrnjen v Republiko Severno Makedonijo. Ocene toženke glede te okoliščine tako ni izpodbil.

Nevarnosti mučenja, ponižujočega in nečloveškega ravnanja tožnik tudi ni izkazal s sklicevanjem na sodbo ESČP v zadevi Fitim Musliu proti Severni Makedoniji. Sodišče najprej izpostavlja, da gre za dogodek izpred skoraj šestih let in že zato ne more odražati aktualnega stanja v Republiki Severni Makedoniji. Pritrditi pa tudi gre toženki v odgovoru na tožbo, da okoliščina prostovoljnega izplačila odškodnine oblasti oškodovancu, izkazuje, da se Republika Severna Makedonija zaveda, da fizično nasilje nad zaprtimi osebami ni dopustno in da predstavlja kršitev človekovih pravic. Kot povedano, tožnik ni predložil nobenih informacij glede KPU Zapor Bitola, ki bi danes izkazovale, da mu v primeru izročitve grozi nevarnost mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

Toženka je v odgovoru na tožbo prav tako pravilno pojasnila, da zadevi Kitanovski proti nekdanji Jugoslovanski republiki Makedoniji (iz leta 2015) in X in Y proti Severni Makedoniji (iz leta 2017), ki ju je obravnavalo ESČP, nista pravno pomembni za konkreten primer. Gre za stari zadevi, s položajem tožnika pa tudi nista primerljivi. Predmet presoje v prvi je bilo ravnanje policije z osebo, ki ji ni bila odvzeta prostost, zato se ne nanaša na varnostne razmere v zaporu. Tudi v drugi ni šlo za razmere v zaporu, pač pa za primer dveh romskih mladoletnikov (starih 13 in 16 let), ki sta bila žrtvi policijskega nasilja, ki ga je povzročila posebna policijska enota Alfa. Pritožila sta se tudi zaradi pomanjkanja učinkovite preiskave in rasne diskriminacije. Vzporednic s svojim položajem tožnik v danih primerih ne ponudi. Teh ni najti niti v primeru El-Masri proti Severni Makedoniji (iz leta 2012). Gre za specifično zadevo, ki se nanaša na zunajsodno predajo osebe (osumljene terorizma) zveznim agentom CIE (ZDA). To so odpeljali v skrivni zapor v Afganistanu, kjer je bila izpostavljena kršitvam iz 3. člena EKČP. Tako ne obravnava ravnanja makedonskih organov z (običajnimi) zaporniki v makedonskih zaporih.

Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnika za sklep, da je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi zapolnil pravni standard očitnega odrekanja pravice do poštenega sojenja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je pristojni makedonski organ podal zagotovilo z dne 12. 8. 2025 9, da se bo tožniku dovolila ponovitev postopka oz. pravica do ponovnega sojenja v njegovi navzočnosti. Tožnik se do teh ugotovitev toženke ne opredeli, sodišče pa pojasnjuje, da na tej podlagi gre za avtomatično odobritev ponovitve postopka (brez splošnih pogojev). 10

V nasprotnem primeru pogoji za izročitev sploh niso izpolnjeni. Toženka je tudi pravilno obrazložila, da tožnik standardu "flagrant denial of justice” torej standardu za sojenje, ki je v očitnem nasprotju z določbo iz 6. člena EKČP oz. načeli, ki jih vsebuje, ni zadostil. Sodišče tem razlogom v celoti pritrjuje in jih ne bo ponavljalo. Dodaja, da splošno sklicevanje na zavrnitev (rednih in izrednih) pravnih sredstev (ki jih je torej imel na voljo), brez konkretnih razlogov, še ne more nuditi sklepa o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

Končno tožnik tudi ni uspel izkazati, da bi njegova izročitev Republiki Severni Makedoniji pomenila nesorazmeren poseg v njegovo zasebno oz. družinsko življenje, glede na legitimen cilj. Toženka se je v izpodbijani odločbi argumentirano in po oceni sodišča pravilno in logično opredelila do razlogov, ki jih tožnik navaja v pisni izjavi z dne 27. 1. 2026, tožnik pa razen golega sklicevanja na to izjavo, ne pojasni, čemu je presoja toženke napačna. Sodišče tega tožbenega razloga tako ne more preizkusiti.

Ob povedanem se izkaže, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožnik pa tudi ni navajal nobenih novih okoliščin, ki jih toženka ne bi že upoštevala. Tožbo je bilo zato treba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti.

Stroški

Sodišče je tožbo zavrnilo, zato je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki v tem primeru določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, odločilo, da tožnik trpi svoje stroške postopka. Toženka jih ni priglasila.

-------------------------------

1 Ta določa, da minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

2 Dostopno na naslovu: 1680af95e2.

3 Soering proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 7. 1989, Othman (Abu Qatada) proti Združenemu kraljestvu, št. 8139/09 z dne 13. 12. 2011, Al Saadoon in Mufdhi proti Združenemu kraljestvu, št. 61498/08 z dne 2.3.2010, Mamatkulov in Askarov proti Turčiji, št. 46827/99 in 46951/99 z dne 4. 2 2005.

4 Sejdovic proti Italiji, št. 56581/00 z dne 1. 3. 2006.

5 Bader in Kanbor proti Švedski, št. 13284/04 z dne 8. 11. 2006.

6 Al-Moayad. proti Nemčiji št. 35865/03 z dne 20. 2. 2007.

7 Sodbe ESČP: med drugim Saadi proti Italiji, št. 37201/06 z dne 28. 2. 2008, točka. 129 in Mamazhonov proti Rusiji, št. 17239/13 z dne 23. 10. 2014, točka. 131 ter sodba Upravnega sodišča, opr. št. I U 684/2015 z dne 20. 1. 2016.

8 Povzeto po odločbi Saadi proti Italiji, št. 37201/06 z dne 28. 2. 2008, točka 129 in N. proti Finski, št. 38885/02 z dne 26. 7. 2005, točka 167.

9 Zagotovilo je v sodnem spisu II Kpd 56821/2025 (list. š. 118 spisa) in tožnik njegovemu obstoju oz. vsebini ne ugovarja.

10 Zakon o kazenskem postopku Republike Makedonije namreč v drugem odstavku 456. člena določa, da sodišče v vsakem primeru dovoli ponovitev postopka, če proti osebi, ki je bila obsojena v odsotnosti, poteka postopek za izročitev (ekstradicijo) in če država, v kateri se oseba nahaja, to zahteva.