Jedro

Preživnina zakonca po razvezi ima vlogo dodatka k preživljanju in zagotovitvi socialne varnosti, če ima upravičenec tudi lastna sredstva za preživljanje oziroma lastno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 11.4.1959. Deloma je ugodilo nasprotni tožbi ter toženi stranki naložilo plačevanje preživnine v znesku 20.000,00 SIT mesečno od 1.6.1993 dalje.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo nasprotne tožene stranke.

Nasprotna tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in zahtevek za plačilo preživnine zavrne ali pa sodbi sodišč druge in prve stropnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji pojasnjuje, da razen v pritožbi predlaganega dokaza za trditev, da ima toženka redne dohodke iz delovnega razmerja, drugih dokazov ni mogel dobiti. Predlagani dokaz bi sodišče moralo izvesti že zato, ker ji tožnik ni plačeval preživnine. Če pa je sodišče sprejelo, da je toženko tožnik vse življenje preživljal, je nerazumljivo, zakaj je potem presodilo, da sta deleža pravdnih strank na njunem skupnem premoženju enaka. Sodišče tudi ni izvajalo dokazov, da je toženka po svoji materi podedovala 12.000,00 DEM. Sodišču očita še, da je s presojo, da bi bila upravičena do prisojene preživnine tudi, če bi dobivala v pritožbi zatrjevani znesek 40.000,00 SIT mesečno, zapustilo funkcijo poštenega sojenja. Nadalje zatrjuje, da prisojena preživnina ne sili toženke k uveljavljanju pokojnine. Dodaja še, da mora po sklepu Temeljenega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr.št. N 217/93 toženki plačati 1.652.899,00 SIT, kar zadostuje za plačilo sedemletnih preživninskih obveznosti. Sicer pa prisojena preživnina pomeni razpolaganje s premoženjem tožnika, ki je 60% invalid, v korist toženke, ki je zdrava.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč sledi, da nasprotna tožnica ob zaključku glavne obravnave ni izpoljnjevala pogojev za upokojitev. Prisojena preživnina v takšni situaciji pomeni za nasprotno tožnico predvsem zagotovitev socialne varnosti. Te si nasprotna tožnica doslej z lastnim delom, upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve o okoliščinah življenja družine pravdnih strank, ni uspela zagotoviti. Njeno naknadno izpoljnjevanje pogojev za upokojitev pa bo lahko razlog za ukinitev preživnine, medtem ko na izpodbijano odločitev ne more vplivati. Takšno izhodišče o pomenu prisojene preživnine za nasprotno tožnico je pomembno tudi za presojo o zatrjevanem premoženju nasprotne tožnice. Slednje namreč ne dosega obsega, ki bi nasprotni tožnici dajalo ustrezno socialno varnost. Enako velja za zatrjevano honorarno delo, za katero naj bi nasprotna tožnica mesečno prejemala po 40.000,00 SIT. Zato je naložitev plačevanja preživnine v znesku 20.000,00 SIT mesečno od 1.6.1993 dalje tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna (81. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ni tudi odveč poudariti, da je preživnina v takšnem znesku lahko kvečjemu dodatek k preživljanju, ne pa znesek, ki bi zadostoval za celotno preživljanje. Vse to je že pravilno obrazložilo pritožbeno sodišče. Pravkar zapisano pa daje odgovor tudi na očitek sodišču, češ da je "zapustilo funkcijo poštenega sojenja". Glede zneska, ki ga mora nasprotni toženec nasprotni tožnici izplačati na podlagi sklepa sodišča v razdružitvenem postopku, pa mu je potrebno pojasniti, da gre za revizijsko novoto. Sploh pa revident sam pove, da je bil sklep izdan po zaključku glavne obravnave in ga sodišči že zato nista mogli upoštevati.

Tudi poudarjanje, da je tožnik invalid, na drugačno presojo ne more vplivati. Pomembno je le njegovo premoženjsko stanje oz. njegova zmožnost prispevanja k preživljanju njegove bivše žene. S presojo o tem vprašanju pa se strinja tudi revizijsko sodišče. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).