Jedro

Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo zahtevku za plačilo 9.345.20 EUR v roku 15 dni s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne povzemajo, ter (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki (tožnici) plačati 1.099,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da se izreka sodbe dejansko ne da preizkusiti in da je zato podana absolutna kršitev pravil postopka. Sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru zastaranja terjatve. Iz tožničinih listin ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica je po vložitvi predloga za izvršbo zahtevala več kot v predlogu za izvršbo. Gre za spremembo tožbe, s katero se toženka ni strinjala, sodišče prve stopnje pa jo je kljub nasprotovanju dovolilo. Tožnica v vlogi, ki bi jo morala nasloviti kot dopolnitev tožbe, ni postavila tožbenega zahtevka oziroma je le-ta nesklepčen. Posledično bi moralo takšno dopolnitev tožbe sodišče zavreči, saj gre za spor majhne vrednosti, v katerem tožnica ne more podajati več novih navedb in tudi ne postavljati tožbenega zahtevka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da v celoti soglaša s pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in se zato na tem mestu ne povzema.

6. Smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Izrek izpodbijane sodbe je vsekakor mogoče preizkusiti in je povsem skladen z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe odločilo o ugovoru zastaranja in navedlo za svojo odločitev razloge, ki so pravilni.

7. Lastno in neutemeljeno je pavšalno zavzemanje toženke, da iz s strani tožnice predloženih listin ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V konkretni zadevi nenazadnje izvedba listinskih dokazov niti ni bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku lahko odločilo že na podlagi nespornega dejanskega stanja, to je na podlagi neprerekanih in pavšalno prerekanih tožbenih trditev s strani toženke (glej 214. člen ZPP).

8. Iz spisa ni razvidno, da bi tožnica kakorkoli spreminjala tožbeni zahtevek, zato so neutemeljene in tudi nejasne pritožbene navedbe v tej smeri. Nenazadnje ZPP dopušča sodišču, da kljub nasprotovanju tožene stranke spremembo tožbe dopusti. Tožnica v pripravljalni vlogi, ki je ni naslovila kot „dopolnitev tožbe“, res ni postavila tožbenega zahtevka, vendar predmetnega ni bila dolžna storiti. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in kasnejša dopolnitev tožbe se namreč skupaj obravnavata kot tožba in predlog je tožbeni zahtevek vseboval. Tožnica je tudi sicer na izvedenem naroku zahtevek še ponovila. Pavšalno zatrjevana nesklepčnost tožbenega zahtevka ni podana. Hkrati je toženki že sodišče prve stopnje v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in obširno pojasnilo, zakaj predmetna zadeva ni spor majhne vrednosti.

9. Ker drugih pritožbenih očitkov toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

10. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR. Tožnici se ne prizna 100 točk za pregled sodbe, pritožbe in konferenco s stranko, saj gre ne samo za neizkazani strošek, ampak tudi za nesamostojen strošek, ki je že vključen v nagrado za odgovor na pritožbo.