Jedro

Samo obstoj življenjske skupnosti moškega in ženske ne zadostuje za izpolnitev pravnega standarda izvenzakonske skupnosti. Izpolnjeni morajo biti vsi elementi, ki so sicer značilni za zakonsko skupnost, med njimi tudi taka vsebina notranjega razmerja partnerjev, kot jo poudarjata v tej zadevi obe sodišči (čustvena, moralna, duhovna, seksualna povezanost).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku iz naslova izvenzakonske skupnosti pripada dedna pravica po pokojni zapustnici T. B., ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnik ni dokazal vseh potrebnih elementov za obstoj take skupnosti, zlasti ne medsebojne povezanosti, ki mora temeljiti na moralni, duhovni, čustveni in seksualni povezanosti. Sodišče druge stopnje se je s tako dokazno oceno strinjalo, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je že v pritožbi opozoril na izpovedbe štirih prič, ki so potrdile čustveno navezanost tožnika in zapustnice. Njihove izpovedbe delno povzema tudi v reviziji in zatrjuje, da jih je prvostopenjsko sodišče enostavno prezrlo, pritožbeno sodišče pa je na pritožbeno grajo odgovorilo s splošno floskulo, ko je povzelo razloge prvega sodišča, da nobena od navedenih prič ni bila zaupen prijatelj ali prijateljica, s čemer je nakazalo na njihovo nemožnost poznavanja notranje vsebine njunega razmerja. Tožnik uveljavlja, da sta v tem delu obe sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3). V nadaljevanju trdi, da je enako kršitev storilo pritožbeno sodišče tudi zato, ker spisa sploh ni prebralo, saj sicer ne bi navedlo, da gre pri pritožbeni trditvi, da je tožnik v zadnjem mesecu iskal informacije tudi v bolnišnici ..., za nedovoljeno pritožbeno novoto. Iz zapisnika o tožnikovi izpovedi jasno izhaja, da je to izpovedal ob svojem zaslišanju. Vsebina izročilne pogodbe ne izključuje izvenzakonske skupnosti. Izročilne pogodbe sodišči tudi nista povzeli in ocenili v celoti, saj je v njej zapisano, da tožnik in zapustnica živita v življenjski in gospodinjski skupnosti, tega bistvenega dela pa sodišči ne omenjata, kaj šele ocenjujeta, zaradi česar sta obe kršili postopek. Zmotni so razlogi pritožbenega sodišča o tožnikovem neizpodbijanju oporoke in izročilne pogodbe. Predmet tega pravdnega postopka ni zapustničina oporoka, temveč ugotavljanje izvenzakonske skupnosti, zaradi česar tožnik tožbe za izpodbijanje oporoke ni bil dolžan vložiti. Sodišči se vztrajno sklicujeta na izročilno pogodbo, listino z dne 7.4.1999, ki sta jo tožnik in zapustnica podpisala in overila pri notarju, pa povsem spregledata. V tej listini sta tožnik in zapustnica navedla, da živita v življenjski in gospodinjski skupnosti ter da med njima ni ovir za sklenitev zakonske zveze. Zato ta listina nesporno potrjuje tožbeni zahtevek. Ker je nobeno od sodišč ne omenja, gre spet za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki je odgovoril nanjo brez odvetnika, v nadaljevanju pa sta obe stranki brez odvetnikov izmenjali še več vlog. Nobene od teh vlog (razen same revizije) revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker gre za tako imenovane laične vloge, vložene brez odvetnikov. Postulacijska sposobnost strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je namreč omejena, zato se njihova procesna dejanja lahko upoštevajo le, če imajo stranke ali njihovi zakoniti zastopniki opravljen pravniški državni izpit (primerjaj 86. in 91. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Med omejitve sodi tudi prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, po katerem z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka revizijsko sodišče in stranke vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Revizijskih trditev, ki tem dejstvom ugovarjajo, jih dopolnjujejo, presegajo, predrugačijo ali kakorkoli obhajajo, revizijsko sodišče ne sme obravnavati.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik sicer živel v določeni življenjski skupnosti z zapustnico s poudarkom na gospodinjski skupnosti in z elementi ekonomske skupnosti (skupen denar za gospodinjstvo), ni pa bilo med njima tiste notranje povezanosti, ki je značilna za skupno življenje moškega in ženske v zakonski ali izvenzakonski skupnosti. Taka presoja temelji na dejstvih, da je bila zapustnica 35 let starejša od tožnika, ki naj bi prišel živet k njej leta 1995, ko je bila stara 78 let. Bila je zelo verna, saj je bila včasih nuna in v njenem življenju moški niso igrali vloge intimnih prijateljev. Tudi tožnika ni štela za takega prijatelja, saj ga je v oporoki z dne 29.10.1999 omenila kot podnajemnika in izrazila nezadovoljstvo z njegovim ravnanjem v zvezi z izročilno pogodbo. Ta je bila sklenjena 1.4.1999, v njej določene tožnikove obveznosti so običajne obveznosti med zakoncema in sklenitev take pogodbe v primeru obstoja izvenzakonske skupnosti sploh ne bi bila potrebna. Tožnikovo ravnanje v zadnjem mesecu pred zapustničino smrtjo (umrla je 15.12.1999) ni bilo ravnanje čustveno navezanega partnerja, saj se kljub zavedanju o njenem slabšem zdravstvenem stanju ni dovolj zanimal, kje se nahaja.

Določba drugega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Uradni list RS, št. 69/2004 – UPB1) dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, glede pravnih posledic po tem zakonu izenačuje z zakonsko zvezo. Za zakonsko zvezo pa v 13. členu kot temeljne elemente poleg odločitve o sklenitvi zakonske zveze določa še obojestransko čustveno navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojno pomoč. Tudi Zakon o dedovanju (ZD; Uradni list SRS, št. 15/76 in nadalj.) v drugem odstavku 10. člena izvenzakonsko skupnost na področju dedovanja izenačuje z zakonsko zvezo.

Samo obstoj življenjske skupnosti moškega in ženske ne zadostuje za izpolnitev pravnega standarda izvenzakonske skupnosti. Izpolnjeni morajo biti vsi elementi, ki so sicer značilni za zakonsko skupnost, med njimi tudi taka vsebina notranjega razmerja partnerjev, kot jo poudarjata v tej zadevi obe sodišči (čustvena, moralna, duhovna, seksualna povezanost). Prav tega tožnik v tem postopku ni uspel dokazati. Njegovo sklicevanje na izjavo z dne 7.4.1999 o njuni življenjski in gospodinjski skupnosti (ki sta jo obe sodišči v nasprotju z revizijskimi trditvami dokazno ocenili v okviru vseh izvedenih dokazov) in na enak zapis v izročilni pogodbi z dne 1.4.1999 je zmotno zato, ker v taki skupnosti lahko živita tudi osebi, ki sta le prijatelja ali roditelj s polnoletnim otrokom, ali le dva sorodnika, ali samo znanca itd. Iz revizijskih trditev, povzetih v prvem delu te sodbe, jasno izhaja, da tožnik z njimi nedovoljeno poskuša izpodbiti dejanske ugotovitve obeh sodišč o notranji vsebini razmerja tožnika in zapustnice. To sicer opredeljuje kot procesne kršitve, ki pa to niso. Sklicevanje na izpoved štirih prič, ki naj bi po tožnikovi oceni potrdile njuno čustveno navezanost, je izpodbijanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, odgovor pritožbenega sodišča pa ni „splošna floskula“, temveč potrditev take dokazne ocene tega dela izpovedi navedenih prič (drugi del njihove izpovedi o skupnem gospodinjstvu in delno ekonomski skupnosti je prvostopenjsko sodišče sprejelo). Tožnikova trditvena podlaga v postopku na prvi stopnji je bila skopa, v njej ni bilo trditve, da naj bi v zadnjem mesecu zapustnico iskal tudi v bolnišnici ..., ker mu je njena sestra odrekla informacije. Res je, da je tožnik navedeno pojasnil ob svojem zaslišanju, vendar je dokaz z zaslišanjem strank namenjen dokazovanju že zatrjevanih dejstev, zaradi česar sama izpoved stranke ne more nadomestiti manjkajoče trditve. Opredelitev pritožbenega sodišča, da je pritožbena trditev o tej okoliščini nedovoljena pritožbena novota, je zato pravilna in tudi ne pomeni zatrjevane procesne kršitve. Razlogi pritožbenega sodišča o neizpodbijanju veljavnosti oporoke so le odgovor na tožnikovo trditev v pritožbi, da naj bi mu zapustnica povedala, da je oporoko naredila pod prisilo. Tožnik glede na uveljavljani tožbeni zahtevek res ni bil dolžan izpodbijati veljavnosti oporoke, kot omenja v reviziji, vendar pa pri tem prezre, da je na obravnavi 8.6.2005 sam predlagal izvedenca medicinske stroke zaradi preverjanja verodostojnosti vsebine oporoke (v oporoki izraženo nezadovoljstvo nad ravnanjem tožnika) oziroma psihofizičnega stanja zapustnice, vendar ni založil zahtevanega predujma.

Glede na neizpodbojno dejansko ugotovitev o nedokazani kvaliteti vsebine notranjega razmerja tožnika in zapustnice revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč, da ni šlo za izvenzakonsko skupnost in da zato tožniku po zapustnici ne pripada dedna pravica.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo.