Jedro

Pravdno sodišče je na ugotovitve kazenskega sodišča glede konkretizacije abstraktnega zakonskega stanju glede ravnanj toženca s tožnico vezano.

Pri kršitvah osebnostnih pravic posameznika, kot so pravica do dostojanstva, zasebnosti in nedotakljivosti, gre za zlorabo osebne integritete, ki posega v pravno zavarovano sfero oškodovanca. Pravnega varstva pa je deležen zgolj takšen poseg v sfero posameznika, ki je dovolj intenziven, da mu pravo daje pravno varstvo.

Že sam izvedenec je pojasnil, da vsaka žrtev nasilnega ravnanja reagira različno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati odškodnino v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je v presežku glede plačila 16.000,00 EUR zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da se je zaradi ravnanj toženca tožnica počutila ponižano, ničvredno, osramočeno in nizko, kot da je njegova last, saj se je takoj znašla v objemu novega partnerja in tožencu preko različnih socialnih omrežij in elektronskih sporočil razkazovala svojo srečo. Ni bila prestrašena niti ponižana, vsekakor pa ni bila v podrejenem položaju. Sicer pa tožnica ni uspela dokazati nepremoženjske škode zaradi nespoštovanja njenega osebnega dostojanstva, ki bi ga naj občutila predvsem kot hudo ponižanje. Celotna tožba je prirejena zgolj izplačilu čim višje odškodnine. O takšnem nasilju, kot izhaja iz kazenskega sodbe, pa se tudi nikoli ni zaupala niti pristojnemu CSD niti zdravniku. Pri CSD je zgolj zbirala informacije, kako hipotetično ravnati v primerih nasilja v družini. Toženec pa na žalost v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel ovreči tožničinih obtožb. V pritožbenem postopku se sploh ni odzval vabilu pritožbenega sodišča, saj je takrat že živel skupaj s tožnico, ki se mu je celo opravičila za pretiravanje glede obtožb in je štel, da bo zadeva s tem zaključena. Tožnica ni bila žrtev, niso ji bile povzročene duševne bolečine, denarna odškodnina pa nikakor ne sme biti kazen za povzročitelja. Tožnica pa nevšečnosti ni imela. Pri delodajalcu ni imela evidentiranega niti enega samega dneva bolniškega staleža niti ni iskala ustrezne pomoči. Nikoli se ni pritoževala, da ima kakršnekoli težave s tožencem ali da ima sama kakšne težave zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Prav tako je izvedenec v mnenju izrecno zapisal, da psihiatrična zdravstvena dokumentacija v njenem primeru ne obstaja. Prav tako toženčeva starša nikoli nista zaznala, da bi bilo tožnico strah toženca ali da bi slednji nad njo izvajal nasilje. O domnevnem nasilju nad tožnico pa ni vedel izpovedati niti A. A., ki je v spornem obdobju z njo prijateljeval. Meni, da je odškodnina priznana v previsokem znesku, v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov pravdnega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Predmet tožbenega zahtevka je zahtevek tožnice na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin, zaradi kršitve njenih osebnostnih pravic, zlasti njenega dostojanstva, ki jih je utrpela zaradi ravnanj toženca, ki je bil s sodbo Okrožnega sodišča II K z dne ... spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, zaradi ravnanj, ker je od julija 2014 do maja 2016 v družinski skupnosti s partnerko - tožnico grdo in boleče ravnal, jo pretepal, jo z grožnjo z neposrednim napadom na telo preganjal iz skupnega prebivališča ter jo z nasilnim omejevanjem njenih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj s tem, da jo je večkrat žalil z besedami „prasica, govedo, svinja“ ter od julija 2014 do maja 2015 v Mariboru, večkrat razbijal in metal stvari po stanovanju, v prvi polovici meseca decembra 2014 v prostorih lokala C. v Mariboru, s svojo glavo udaril v njeno, zatem pa jo pred lokalom C. vlačil za oblačila in potiskal, nato pa še odrinil tako, da je padla, ležečo na tleh pa še udaril, kasneje pa jo je v stanovanju večkrat udaril po telesu, razbijal po oknih in vratih hiše, kjer se je nahajala pri svojih starših in ji grozil, da jo bo našel in ubil. Nadalje je dne 8. 9. 2015 v prisotnosti dveh mld. otrok razbijal ter metal stvari po stanovanju, tožnico udaril po obrazu ter ji očital, da je lena, nesposobna ter jo zmerjal s "svinja, govedo, fuknjena", jo potisnil, na tleh ležečo pa brcal in potisnil skozi vhodna vrata na hodnik. Med prepiri v februarju 2016 jo je večkrat žalil, da je kurba, prasica, da je nesposobna, razbijal je po stanovanju, ji pošiljal SMS sporočila z žaljivo vsebino, z ravnanji pa pri tožnici povzročil občutek prestrašenosti in ogroženosti, ko jo je udarjal, pa tudi telesne bolečine ter s tem pri njej povzročil občutek prestrašenosti in ogroženosti. Toženec je bil v zvezi s predmetnim dejanjem pravnomočno obsojen na pogojno obsodbo, in sicer šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

7. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nespoštovanja njenega osebnega dostojanstva, ki ga je občutila predvsem kot hudo ponižanje. Pravdno sodišče je na ugotovitve kazenskega sodišča glede konkretizacije abstraktnega zakonskega stanju glede ravnanj toženca s tožnico vezano.1 Sodišče prve stopnje je bilo zato vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP), saj zahtevek tožnice temelji na identičnem dejanskem stanju. Navedeno pomeni, da toženec v pravdi ne more dokazovati, da kaznivega dejanja ni storil, oziroma da ni kriv. Tako nima ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe. Iz izreka kazenske sodbe izhaja abstrakten opis zakonske norme, v nadaljevanju pa je konkretizirano opisano njegovo ravnanje.

8. V skladu s 181. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja v podrejenosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pri kršitvah osebnostnih pravic posameznika, kot so pravica do dostojanstva, zasebnosti in nedotakljivosti, gre za zlorabo osebne integritete, ki posega v pravno zavarovano sfero oškodovanca. Pravnega varstva pa je deležen zgolj takšen poseg v sfero posameznika, ki je dovolj intenziven, da mu pravo daje pravno varstvo.

9. Sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo temelja odškodninske odgovornosti, saj je ta podan že s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in se tudi pravilno ni ukvarjalo z ugovori toženca, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno na takšen način, ampak se je pravilno ukvarjalo zgolj z intenziteto pretrpljenih duševnih bolečin, zaradi kršitve dostojanstva, ki ga je utrpela tožnica v škodnem dogodku, v ta namen pa tudi v postopek pritegnilo izvedenca P. P., dr. med. spec. psihiatra, s pomočjo katerega je objektiviziralo izpovedbo tožnice.

10. Sodišče prve stopnje je naredilo temeljito dokazno oceno izpovedbe tožnice, toženca ter zaslišanih prič, poročila CSD in zaradi objektivizacije obsega škode tudi izvedenskega mnenja izvedenca P. P. (8. člen ZPP). Po tako izvedenem dokaznem postopku (14. do 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je tudi po stališču sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je primerna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine, v višini 7.000,00 EUR, kar predstavlja 5 povprečnih plač v času sojenja in po oceni sodišča druge stopnje ustreza individualnim okoliščinam primera ter samemu trajanju kršitve njenega dostojanstva, takšna odškodnina pa je tudi primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse, čeprav povsem identičnega primera ni mogoče najti.2

11. Pritožba s takšnimi zaključki ne soglaša, pri tem se sklicuje predvsem na dejstvo, da toženčevi starši pri tožnici niso zaznali strahu pred tožencem, prav tako je CSD ocenil, da je tožnica bila pri njih zgolj iz razloga, ker je iskala podatke, kako postopati zoper toženca, izvedensko mnenje pa temelji samo na navedbah tožnice, saj slednja zdravniške pomoči nikoli ni poiskala, prav tako zaradi slednjega ni manjkala na delovnem mestu.

12. Takšni očitki pritožbe so neutemeljeni. Že sam izvedenec je pojasnil, da vsaka žrtev nasilnega ravnanja reagira različno. Sicer pa so bili pri tožnici prisotni depresivni simptomi, slaba samopodoba, počutila se je nevredno, ponižano oziroma depresivno razpoložena, kar pa je izvenelo po ugotovitvah izvedenca, šele nekaj mesecev po razvezi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da že iz samega opisa kaznivega dejanja v kazenski sodbi izhaja intenzivnost posega v osebnostne pravice oškodovanke - tožnice. Toženec je namreč nad tožnico izvajal nasilje, tako v zasebni sferi kot tudi v javnosti, njegova dejanja pa so bila tudi dolgotrajna in kljub temu, da nekih trajnih posledic pri tožnici niso pustila, sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da je njihova intenziteta takšna, da opravičuje odmero pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo objektivizacijo dejanja, kot jo je opravil izvedenec medicinske stroke. Tožnica se je glede na navedeno počutila žalostno, ničvredno, ponižano, imela je slabo samopodobo, pri njej pa so bili prisotni tudi depresivni simptomi, kar vse je bila posledica ponavljajočega dolgotrajnega nasilja toženca nad tožnico.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako tožnica z odgovorom na pritožbo v ničemer ni doprinesla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 VSRS I Ips 3280/2014 z dne 11. 1. 2018. 2 VSL I Cp 2887/2017 z dne 4. 7. 2018, VSC sodba Cp 503/2021 z dne 17. 2. 2022.