Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da sodna praksa o vprašanju začetka uporabe materialnopravnih določb DZ ni enotna. Predmetni nepravdni postopek se je namreč začel z vložitvijo predloga dne 20. 6. 2018, zato se zanj skladno z določilom prvega odstavka 290. člena DZ uporabljajo še določila ZZZDR. Višje sodišče v Ljubljani je predhodno že navedlo, da je pravilnejša razlaga, da mora sodišče od uveljavitve DZ uporabljati materialnopravne določbe DZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pogoji za omejitev stikov z začasno odredbo verjetno izkazani (neomejeni stiki so za mld. C. C. ogrožujoči). Ne glede na (ne)obstoj znakov fizičnega ali spolnega nasilja, so prisotni znaki, ki kažejo na neprijetne telesne izkušnje mld. C. C. ob očetovih dotikih po telesu, kažejo se tudi znaki psihičnih pritiskov na deklico. Tako obnašanje kot tudi pripovedovanje deklice kaže, da je prihajalo do vedenja očeta, ki ji ni bilo všeč in zaradi katerega se ga boji. Neprimerno obnašanje očeta celo na stikih pod nadzorom je razvidno iz poročil CSD o teh stikih. Ogroženost mld. C. C. je torej v primeru neomejenih stikov nedvomno izkazana s stopnjo verjetnosti, zato je sodišče njene stike z očetom utemeljeno omejilo na stike pod nadzorom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep Okrožnega sodišča v ... II N 000/2018 z dne 3. 3. 2020 (I. točka izreka). Odločitev o stroških, nastalih z ugovornim postopkom, je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sklepa se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano I. točko izreka razveljavi ter odpravi sklep o izdani začasni odredbi po uradni dolžnosti s stroškovno posledico. Nasprotni udeleženec meni, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni sledilo napotkom višjega sodišča o uporabi materialnopravnih določb Družinskega zakonika (DZ) od uveljavitve tega dalje. Glede na določilo drugega odstavka 163. člena DZ začasne odredbe o izvajanju stikov pod nadzorom sodišče ne more ponovno izdati ali podaljšati, sodišče prve stopnje je storilo prav to. Stiki se sicer po novem izvajanju pred drugim CSD in drugega dne v tednu in ob evalvaciji stikov, še vedno pa potekajo pod nadzorom, kar pomeni, da ne gre za njihovo omejitev na drug način. Sodišče določbe drugega odstavka 163. člena ni uporabilo, z navedbo, da sodniku to omogoča ustavno skladna razlaga predpisa. Nasprotni udeleženec se s takšnim razlogovanjem ne strinja, povsem jasnih določil zakona ni mogoče razlagati na način, da se določilo ne uporabi. Sklicuje se na jezikovno razlago in navaja, da prekoračitev jezikovnega okvira pomeni tudi prekoračitev sodne pristojnosti, jezikovni okvir predpisa je trdno izhodišče, odstop mora biti posebej utemeljen, standard obrazložitve pa višji. Sodišče zapiše, da je prepoved podaljšanja oziroma izrek ponovnega stika pod nadzorom ustavno sporna. Če meni, da gre za ustavno sporno določilo, bi moralo ravnati po prvem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS), vendar tega ni storilo. Podana je zmotna uporaba materialnega prava. Sodišče se ni vprašalo o namenu predpisa, ki omejuje trajanje začasne odredbe o stikih pod nadzorom. Dolgotrajno izvajanje stikov pod nadzorom ni nikoli v korist otroka, to je želel zakonodajalec preprečiti. Na tak način se namreč otrok od starša nujno odtuji, še bolj, če pri tem aktivno sodeluje drugi starš, kar se dogaja v konkretnem primeru. Ravnanje predlagateljice je treba presojati z vidika njenih preteklih ravnanj in se natančno seznaniti s preteklimi zaključenimi sodnimi postopki. To je nasprotni udeleženec predlagal, sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, hkrati ni navedlo, zakaj vpogled v historiat preteklih sporov za odločitev v tem primeru ni pomemben. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje.

3. Sodišče je pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo izhajalo izključno iz psihiatričnega izvedenskega mnenja izvedenca A. A. ter iz izvedenskega mnenja klinične psihologinje B. B., njune zaključke je povzelo nekritično in brez povezave z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče listin v spisu ni dokazno ocenilo in ni opravilo prepričljive dokazne ocene o pravno odločilnih dejstvih ter o dveh ocenah ogroženosti mld. C. C. s strani matere. Omejitev stikov ne temelji več na sumu spolne zlorabe, temveč na nedefiniranih ter nekonkretiziranih neprimernih ravnanjih, ki naj bi jih izvedenca zaznala pri očetu. Iz sklepa ne izhaja, za katera ravnanja gre in kdaj naj bi se pojavila, niti teh ravnanj ni zaznal CSD oziroma njegovi strokovni sodelavci. Nasprotno je stališče CSD D., ki je zaznal povsem drugačne okoliščine. Izpodbijani sklep nima besede o tem, da je CSD že v maju 2019 vodil postopek ogroženosti mld. C. C. zaradi suma psihične zlorabe s strani matere E. E. Predlagal je namestitev deklice v rejniško družino ter postavitev zastopnika otroku. Nadalje sklep nima razlogov o tem, da je CSD D. dne 2. 10. 2019 izdal oceno ogroženosti za mld. C. C., iz katere izhaja visoka stopnja ogroženosti s strani matere. Izvedenca sta se v zvezi s to oceno izrekla le v smislu, da je ne podpirata, nista pa argumentirala svojih stališč niti nista vsebinsko analizirala opisov stikov pod nadzorom. Sodišče bi moralo opraviti tehtanje verjetnosti, ali je C. C. bolj ogrožena s strani očeta ali s strani matere. Glede postopka I Z 00/2019 se je sodišče izreklo le toliko, da je ugotovilo, da je predlagatelj svoj predlog do dneva odločitve umaknil, kar je nesporno, ostajajo pa dejanske ugotovitve CSD v oceni ogroženosti, o čemer sodišče nima besede. CSD je zaznal postopek odtujevanja deklice od očeta in njeno bistveno spremenjeno obnašanje na stikih pod nadzorom. Tudi izvedenka B. B. je navedla, da je mati v svojem delovanju pretirano zaščitniška, da se njen negativni vpliv do očeta kaže celotno obdobje, da svoj odnos prenaša na hčerko in jo s tem od njega odtujuje. Iz opisov stikov in opažanj CSD v prvem delu opazovanega obdobja izvajanja stikov pod nadzorom izhaja pozitiven, sproščen in ljubeč odnos med C. C. in očetom, ki ne bi smel ostati prezrt. Neposredno po izdaji prve začasne odredbe in po vzpostavitvi stikov pod nadzorom je bil odnos med C. C. in nasprotnem udeležencem najboljši in najpristnejši, nato je s potekom časa vpliv predlagateljice ob sodelovanju F. vedno bolj prevladal. C. C. se je pričela spremenjeno vesti do očeti šele po obravnavah pri psihologinji F. in v času obiskovanja obeh izvedencev. Na njeno spremenjeno vedenje ni imel vpliva oče, temveč mati. Sodišče bi se moralo vsebinsko opredeliti do vseh opisov stikov pod nadzorov in do spremembe C. C. vedenja. V zvezi s tem nasprotni udeleženec povzema ugotovitve iz opisov posameznih stikov, in sicer 30. 10., 7. 11., 13. 11., 20. 11., 27. 11., 4. 12., 11. 12. in 24. 12. 2018 ter 5. 1. in 9. 1. 2019. Podrobne navedbe v zvezi z opisi stikov podaja tudi glede nadaljnjih stikov od 26. 3. do 17. 9. 2019, glede katerih navaja, da iz opisov teh stikov izhaja C. C. izrazito spremenjeno vedenje vedno potem, ko obišče psihologinjo F., pokažejo se tudi njene zdravstvene težave. Glede opozoril nasprotnega udeleženca v zvezi s spremenjenim obnašanjem mlade C. C. na stikih pod nadzorom tekom poletnih počitnic 2019 sodišče in izvedenca nimajo odgovorov. Dogajanje oziroma C. C. odnos je zaznal CSD D., ki je spremljal stike pod nadzorom, zato bi bilo nujno zaslišati strokovne delavce, ki so te stike pod nadzorom spremljali. Glede navedb nasprotnega udeleženca se sodišče ni opredelilo, niti se ni izjavilo, zakaj bi bile nerelevantne, zato sklep nima razlogov glede odločilnih dejstev in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP.

4. Sodišče je ugovor zavrnilo iz razloga, ker sta izvedenca mnenja, da neprimerna ravnanja očeta na stikih pod nadzorom na deklico negativno vplivajo in ji predstavljajo travmo. Oče naj bi deklico spravljal v stisko ter povzročal škodo njenemu zdravju. CSD D., ki je stike pod nadzorom spremljal, ni prišel do identičnega zaključka, temveč do diametralno nasprotnega. Sodišče strokovnih delavcev ni zaslišalo, temveč je nekritično sledilo zaključkom obeh izvedencev. Izvedenka B. B. je v zvezi z neustreznimi ravnanji izpostavila stik dne 24. 9. 2019, ko naj bi nasprotni udeleženec hčerko seznanil, da obstaja možnost, da ne bo živela ne pri njem ne pri materi, in to ravnanje je ocenila kot tisto, ki deklici povzroča škodo. Zgrešila je dejstvo, da je bila s to opcija C. C. seznanjena že s strani matere. Navedeni stik je potekal normalno, stres glede možnosti bivanja v rejniški družini je dejansko povzročila mati. Izvedenka ne pojasni in ne razloži, kako razume reakcijo C. C. ob očetovi izjavi in kaj sklepa iz dejstva, da je bila o tem C. C. že seznanjena. Nasprotni udeleženec sodišču očita tudi, da je narobe povzelo ugotovitve izvedenke B. B., ko na strani 28 izpodbijanega sklepa zapiše, da izvedenka meni, da so stiki pod nadzorom nujni, saj je pri C. C. zaznala znake psihičnega nasilja s strani očeta, ki sovpadajo z njegovimi osebnostnimi potezami in neprimernimi ravnanji. Dejansko je izvedenka navedla, da deklica potrebuje ob sebi očetovski lik, ta mora biti zanjo varen in razumevajoč. S čim izvedenka utemeljuje, da oče za C. C. ni varen in razumevajoč, se ne da razbrati. Pritožnik meni, da je običajna starševska dolžnost, da vpraša otroka, kaj posebnega se je zgodilo, če se vede nenavadno, to ne more biti škodljivo in problematično in ne gre za zasliševanje. Iz tega ni mogoče sklepati na pritožnikovo „manj primernost“. Ta vprašanja ne bi bila potrebna, če bi mati očeta redno seznanjala z okoliščinami, vezanimi na skupnega otroka. V izvedenskem mnenju B. B. pritožnik vidi tudi nasprotje, ko ocenjuje, da ima mati boljše starševske kapacitete od očeta, hkrati pa ugotovi, da je pretirano zaščitniška, prežeta s čustvi tesnobe in negotovosti, s prenašanjem svojih čustev do očeta pa C. C. od njega odtujuje. V zvezi s slednjim izpostavlja mnenje izvedenke G. G. z dne 20. 3. 2017. 5. Nasprotni udeleženec analizira tudi poročilo zagovornice o poteku zagovorništva in izpostavlja ugotovitve izvedenke B. B., da je izražanje volje pri tako majhnem otroku treba ocenjevati zelo previdno in prepoznati možne vplive nanj. Izvedenka je navedla tudi, da se je otroka v preteklosti o tej temi dosti spraševalo, tudi sugestivno, in da so manjši otroci zelo dojemljivi za sugestivna vprašanja. Opozarja, da je bilo z C. C. opravljenih deset srečanj, kar je več kot običajno. Na spoznavnem srečanju v L. je C. C. podala svoje strinjanje za začetek zagovorništva, vendar je bila navzoča mati, v prisotnosti katere se C. C. vede drugače. Sprva se C. C. o možnosti oblikovanja izjave ni želela pogovarjati, šele na šestem srečanju je pokazala zanimanje. Nezanimanje v šestih obiskih ni bilo upoštevano in spoštovano. Izjava se ni oblikovala na enem srečanju, ampak se je dopolnjevala, s takim ravnanjem so dopustili možnost vplivanja domačega okolja. Pričakovati je bilo, da bo morebitna izjava C. C. taka, kot je. C. C. je bila deležna nepotrebnega vznemirjanja in psihičnih pritiskov. Srečanja bi lahko zaključili, ko je izrazila, da se ne želi pogovarjati o izjavi, zato so bila nadaljnja srečanja nepotrebna.

6. Ne sodišče ne izvedenca niso konkretizirali in navedli, kateri od stikov med C. C. in očetom naj ne bi bil ustrezen oziroma naj bi ji škodoval. C. C. je imela preko 80 stikov pod nadzorom, sklep zato ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti. Zaključek, da ravnanja očeta do mladoletne C. C. nanjo škodno vplivajo in ji povzročajo stisko, ker sodišče v postopku ni pridobilo vseh opisov stikov pod nadzorom, ni mogoč. Sodišče bi moralo pridobiti opise vseh stikov pod nadzorom do dneva izdaje spremenjene začasne odredbe. Vpogledati bi moralo v opise stikov pod nadzorom do 3. 3. 2012. 7. Tudi odločitve o tem, da mora nadzor nad stiki opravljati drug CSD, sodišče ni ustrezno obrazložilo. Nevzdržen je tudi očitek sodišča CSD D., da ni opravljal evalvacije stika. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da mora biti poseg v pravice staršev sorazmeren z ogroženostjo otroka, to je treba utemeljiti v obrazložitvi glede odločitve o izbiri (začasnega) ukrepa. Sodišče tega ni storilo, temveč je nekritično sledilo predlogom izvedencev. Sodišče ni upoštevalo temeljnega načela, da so stiki pod nadzorom izjema od pravila, da ima starš, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, pravico do neomejenih stikov z otrokom. Izjeme sodišče tudi ni razlagalo ozko. Očitki predlagateljice glede fizičnega in spolnega nasilja nasprotnega udeleženca so bili neizkazani, zato ni bilo vsebinske podlage za izdajo prvotne začasne odredbe.

8. V dopolnitvi pritožbe in dokaznem predlogu nasprotni udeleženec navaja še, da so bile vse ovadbe predlagateljice zoper njega zavržene in so očitki, na katerih temelji predlog za odvzem stikov, neutemeljeni.

9. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da sodna praksa o vprašanju začetka uporabe materialnopravnih določb DZ ni enotna. Predmetni nepravdni postopek se je namreč začel z vložitvijo predloga dne 20. 6. 2018, zato se zanj skladno z določilom prvega odstavka 290. člena DZ uporabljajo še določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Višje sodišče v Ljubljani je v predhodnem sklepu (IV Cp 786/2020) navedlo, da je pravilnejša razlaga, da mora sodišče od uveljavitve DZ uporabljati materialnopravne določbe DZ. Temu napotku je sodišče prve stopnje sledilo, pri odločitvi pa je upoštevalo, da je s sklepom z dne 3. 3. 2020 (glede katerega je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca) omejilo stike iz razloga neprimernih ravnanj očeta, torej drugega razloga, kot je bil upoštevan pri izdaji začasne odredbe z dne 10. 7. 2018 (sum spolne zlorabe). Stiki pod nadzorom so torej po sklepu z dne 3. 3. 2020 začeli teči na podlagi nove okoliščine. Poleg tega je bila predhodna začasna odredba o stikih pod nadzorom z dne 10. 7. 2018 izdana na podlagi ZZZDR ter določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ob dejstvu, da gre za prvo določitev stikov pod nadzorom v času veljavnosti DZ, za drug razlog za stike pod nadzorom kot pri predhodnem odločanju o stikih pod nadzorom (10. 7. 2018) ter nadzor druge enote CSD (tj. CSD H. in ne več CSD D.), glede na neustreznost predhodnih stikov pod nadzorom (kot izhaja iz izvedeniških mnenj), ob hkratni evalvaciji, je sodišče prve stopnje, tudi upoštevaje razlago, ki je bila podana pri predhodnem odločanju višjega sodišča, ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin (o tem več v nadaljevanju) pravilno odločilo, da stike med nasprotnim udeležencem in mld. C. C. omeji na stike pod nadzorom. Takšen zaključek namreč omogoča tudi ustavno skladna razlaga predpisa iz drugega odstavka 163. člena DZ. Ta določa, da sodišče začasne odredbe o izvajanju stikov pod nadzorom ne more ponovno izdati ali podaljšati, vendar gre v konkretnem primeru, kot je bilo že obrazloženo, za prvo začasno odredbo, izdano v času od uveljavitve DZ, druga je tudi podlaga, zato je očitek o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen.

12. Neutemeljeni so očitki o neupoštevanju namena navedene določbe, s katero je zakonodajalec želel preprečiti dolgotrajno izvajanje stikov pod nadzorom, ker to otroku ni v korist. V konkretnem primeru je namreč sodišče prve stopnje navedlo obširne razloge, zakaj C. C. korist terja, da stiki potekajo pod nadzorom (glej razloge na 22. do 25. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec (v času odločanja sodišča prve stopnje) ni sposoben izvajati prostih stikov brez nadzora, stikov pa še ni treba ukiniti oziroma si mladoletna C. C. očeta želi in torej sprostitev stikov ne pride v poštev, popoln odvzem stikov pa v tem trenutku še tudi ni na mestu, so neutemeljene navedbe, da stiki, kot so določeni z začasno odredbo, mld. C. C. niso v korist. 13. Sodišče prve stopnje je razloge o časovni omejitvi ukrepa, vsebovanega v začasni odredbi, navedlo na 24. strani obrazložitve. Navedeni razlogi so pravilni in upoštevajo dejstvo, da se stiki pod nadzorom od 18. 3. 2020 do 1. 6. 2020 niso izvajali. Na naroku (razpisanem za 18. 9. 2020) bo sodišče opravilo evalvacijo stikov pod nadzorom, pri čemer je sodišče pravilno ocenilo, da je v korist mld. C. C., da je nasprotnemu udeležencu dana možnost, da svoja neprimerna ravnanja ob ustreznem strokovnem nadzoru strokovnih delavcev Centra za socialno delo izboljša in na ta način doseže, da za C. C. predstavlja varen in sproščujoč lik, v posledici česar se lahko stiki pod nadzorom sprostijo.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe in zatrjevanja o storjeni absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo razloge o odločilnih dejstvih in je bilo sklep sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Do okoliščin in dokazov, ki za odločitev o ugovoru niso bili pravno relevantni, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati. Sodišču pa v obrazložitvi tudi ni treba podrobno povzemati vsebine izvedenih dokazov.

15. Očitek v zvezi z dokaznim predlogom z vpogledom v predhodne spise ni utemeljen. Sodišče je določene listine pridobilo po uradni dolžnosti in te tudi vpogledalo (priloge C1 - C21), v 15. točki obrazložitve pa je pojasnilo, zakaj vseh predlaganih dokazov v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni izvajalo. Izvedlo je namreč le tiste dokaze, ki so bili relevantni za izdajo začasne odredbe. Očitek, da svoje odločitve ni obrazložilo, je ob povedanem neutemeljen. Tudi sicer je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z zahtevami 8. člena ZPP in jo sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj se je glede ogroženosti mld. C. C. oprlo predvsem na izvedeniški mnenji obeh izvedencev, postavljenih v tem postopku, in na njuno ustno podajo izvedeniškega mnenja. Oprlo pa se je tudi na poročilo zagovornice ter mnenje mld. C. C. Pravilne razloge je navedlo tudi glede zaslišanja udeležencev in prič in njihove dokazne vrednosti.

16. Neutemeljeni so očitki sodišču glede dveh ocen ogroženosti C. C. s strani matere, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je CSD D. kot predlagatelj vložil predlog za izdajo začasne odredbe o vzgoji in varstvu mladoletnega otroka in predlog za izdajo začasne odredbe o stikih pod nadzorom (predodelitev k materi in omejitev stikov med deklico in njeno mamo), po pridobitvi izvedeniških mnenj v tem postopku in v postopku IV P 000/2018 (predodelitev) in dopolnitvi mnenja, izdelanega v tistem postopku, je CSD D. kot predlagatelj svoj predlog umaknil in je sodišče postopek ustavilo. Tudi sicer se navedene ocene ogroženosti vsebine izpodbijane odločitve ne tičejo. Na vse navedbe o navedenem ugotavljanju ogroženosti mld. C. C. s strani mame, zato ni treba odgovarjati. Prav tako so neutemeljene navedbe, da bi sodišče moralo zaslišati delavce CSD D., ki družinske odnose spremlja že devet let. Izvedenca sta namreč ugotovila, da stiki pred CSD D. niso bili ustrezni, da so strokovni delavci v to, da bi bili stiki pod nadzorom primernejši, vložili premalo napora, izvedenec psihiatrije je celo dvomil v zapise določenih stikov pod nadzorom. Pristojnost glede izvrševanja javnih pooblastil stikov pod nadzorom je bila že prenesena na drugo enoto CSD in tudi sodišče je stike pod nadzorom preneslo pred CSD D. Razloge je sodišče navedlo na 17. strani obrazložitve in je neutemeljen očitek, da bi sodišče nujno moralo zaslišati navedene strokovne sodelavce, ki so stike pod nadzorom spremljali. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, katere dokaze je treba izvesti, navedeni v 15. točki obrazložitve, so pravilni.

17. Neutemeljen je tudi očitek, da bi se moralo sodišče vsebinsko opredeliti do vseh (in vsakega) opisa stikov pod nadzorom in do spremembe C. C. vedenja. Sodišče se je do opisov stikov v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev za določitev stikov zadostno opredelilo, upoštevajoč mnenji glede stikov pod nadzorom, ki sta ju podala v postopku postavljena izvedenca. Ta sta opisala ravnanja, ki kažejo na neprimernost odnosa in ravnanj s strani očeta in podala argumente, zakaj je C. C. zaradi ravnanj očeta ogrožena. Na zaključke CSD D. se ob ugotovitvah v postopku postavljenih izvedencev nasprotni udeleženec sklicuje neutemeljeno, enako velja glede predhodnega mnenja izvedenke G. G. 18. Sodišče druge stopnje je že v predhodni odločitvi z dne 20. 5. 2020 pojasnilo, da so podani pogoji za omejitev stikov. Sodišče je namreč s pomočjo izvedencev ugotovilo, da je nasprotni udeleženec impulziven, nagnjen k hitrim in nepremišljenim reakcijam, težko kontrolira svoja čustva, reagira nepredvidljivo in nekontrolirano. S takšnim vedenjem mld. C. C. spravlja v hudo čustveno stisko in jo zelo vznemirja. Podvržena je stalnemu preverjanju in kontroli nad dogajanji, kar pri mld. C. C. pušča negativne občutke. Pri nasprotnem udeležencu se tako prepleta več značilnosti osebnostnih motenj (impulzivnost, slabša obvladanost, obtoževanje, grožnje, nasprotni udeleženec nima resničnega občutka za sočloveka, ampak v prvi plan postavlja sebe, ima več fiksnih idej, ki mestoma že začenjajo izgubljati stik z realnostjo, ne sprejme drugačnih pogledov od njegovega, ves čas je sovražno nastrojen do predlagateljice in pred hčerko o njej govori zaničljivo). Njegov odnos do hčerke ni ustrezen, saj ne razume intime, tako se mu npr. skupno tuširanje s pregledovanjem genitalij zdi nekaj normalnega. Izvedenca nista mogla izključiti, da se oče do hčerke obnaša neprimerno. Očetove motnje oziroma neustrezni vedenjski vzorci torej prihajajo do izraza v odnosu do hčerke, njegov odnos do nje po ugotovitvah izvedenca psihiatra ni ustrezen, kar izhaja iz opisovanja nasprotnega udeleženca, kako je C. C. prepričeval, kaj je prav, ji postavljal omejitve in zavračal njene želje; o tem, kaj pomeni čustvena bližina, občutki varnosti in sprejetosti pa ni znal povedati čisto nič. S C. C. ne komunicira ustrezno, ne zna se ustaviti, kar deklico spravlja v stisko in ji povzroča škodo v razvoju; na njene želje bi se odzval le, če bi se ubadala z njegovimi, ne gre torej, kot svoje ravnanje vidi pritožnik, za običajno starševsko dolžnost, da otroka vpraša, kar se je zgodilo, zato je drugačna pritožbena navedba, da postavljanje vprašanj otroku, ko oče vidi, da je z njo nekaj narobe, ne more biti škodljivo ali problematično, neutemeljen.

19. Sodišče druge stopnje je prav tako že predhodno glede C. C. izjave z dne 28. 11. 2019, oblikovane pri zagovornici (glej list. št. 995), navedlo, da je sodišče prve stopnje s pomočjo strokovnega znanja in pojasnil izvedenca psihiatra ugotovilo, da je stališče deklice plod zelo kvalitetno izpeljanega procesa in gre vsekakor za dekličino stališče, gre za utemeljeno in stabilno izjavo otroka, ki jo je nujno upoštevati in se zapisanega v celoti držati, sicer se bodo posledice kasneje pokazale pri njej, ker ni bila slišana in upoštevana. Ob ugotovljenem stališču deklice in ugotovitvah izvedencev, ki jih je sodišče prve stopnje obsežno povzelo, tudi sodišče druge stopnje nima pomislekov v to, da je treba očetove stike z mld. C. C. z začasno odredbo omejiti, saj je verjetno izkazano, da jo neomejeni stiki z očetom ogrožajo.

20. Glede na že povzeto mnenje izvedenca psihiatra glede izjave mld. C. C., oblikovane pri zagovornici dne 28. 11. 2019, so neutemeljene pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, ki skuša prikazati, da izjava ni bila ustrezno pridobljena, da ne gre za dekličino stališče oziroma da so bili podani možni vplivi na njeno izražanje. Dejstvo, da je bilo s C. C. opravljenih deset srečanj, več kot povprečno, na avtentičnost njene izjave ne more imeti vpliva. Neutemeljene so navedbe, ki verodostojnost navedene izjave izpodbijajo zato, ker v začetku C. C. ni podala zanimanja, ampak je zanimanje pokazala šele na šestem srečanju. Enako velja za trditev, da se je izoblikovala izjava na večih srečanjih in je bila s tem dopuščena možnost vplivanja domačega okolja. Kot že navedeno, je izvedenec ugotovil, da gre vsekakor za dekličino stališče - zelo utemeljeno in stabilno izjavo otroka, ki jo je treba nujno upoštevati in se zapisanega v celoti držati. Zaključka sodišča prve stopnje tudi ne izpodbije pritožbeno izpostavljanje opozoril izvedenke klinične psihologije, da je treba izražanje želje pri tako majhnem otroku ocenjevati zelo previdno in prepoznati možne vplive na takšno izražanje. Ravno izvedenec psihiater je tisti, ki proces zagovorništva in njegov rezultat (dekličino izjavo) lahko evalvira, ne le zelo previdno, ampak tudi s strokovnim znanjem, ki ga takšna ocena terja.

21. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi nasprotni udeleženec izpodbija zaključke obeh v postopku postavljenih izvedencev. Tako nasprotni udeleženec vztraja pri svoji razlagi zapisa stika z dne 24. 9. 2009, glede katerega je izvedenka B. B. kot neustrezno ravnanje očeta izpostavila, da naj bi hčerko seznanil, da morda obstaja možnost, da ne bo živela ne pri materi ne pri njem, kar naj bi deklici povzročalo škodo. Iz opisa stika je bilo namreč razvidno, da je s to opcijo C. C. že prej seznanila mati, vendar je neutemeljena navedba, da naj bi stres pri deklici povzročila mati. Kot je na naroku dne 24. 1. 2020 pojasnila izvedenka, je šlo za zelo stresno situacijo zato, ker je oče potem, ko je C. C. povedala, da jo je mati seznanila s tem, še naprej vztrajal pri tej temi in je za C. C. stisko predstavljal celoten stik, ko ji je oče še naprej razlagal, kako bo, če bo živela pri drugih ljudeh in še kup stvari, zaradi katerih je bila v stiski. Očitki izvedenki v zvezi s tem stikom zato niso utemeljeni.

22. Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da narobe povzema ugotovitve izvedenke B. B., ko navaja, da je ugotovila, da so stiki pod nadzorom nujni, ker je pri C. C. zaznala znake psihičnega nasilja s strani očeta, ki sovpada z njegovimi osebnostnimi potezami in neprimernimi ravnanji, saj to iz njenega mnenja izhaja. Res je sicer navedla, da deklica potrebuje ob sebi očetovski lik, ki mora biti zanjo varen in razumevajoč, iz vseh ugotovitev izvedenke (primerjaj na primer pojasnila na list. št. 769 do 771) pa izhaja zaključek, da nasprotni udeleženec trenutno zanjo ne predstavlja varnega in razumevajočega lika.

23. Tudi nasprotje med navedbo izvedenke, da ima mati boljše starševske kapacitete in da v primerjavi z očetom kaže večjo stopnjo uvida v razvojne potrebe mladoletne C. C. ter navedbo, da je mati v svojem delovanju pretirano zaščitniška in da se kaže materin negativni vpliv do očeta, da se odnos prenaša na hčerko, ki se jo s tem od njega odtujuje, ni podano. Izvedenka B. B. je namreč pojasnila tudi, da se po drugi strani pri C. C. razvija negativen odnos do očeta na podlagi lastnih negativnih izkušenj. Na naroku pa je izvedenka na vprašanje, če mati ob navedeni osebnostni strukturi ovira stike med očetom in C. C., pojasnila s čem je materino nezaupanje povezano, da je posledica njenih neugodnih izkušenj z bivšim partnerjem in pa določnih situacij, kjer zaznava tudi dekličine stiske ob stikih z očetom in torej ne gre za zavestno prenašanje negativnega odnosa do očeta.

24. Neutemeljeni so tudi očitki glede odločitve sodišča, da mora nadzor nad stiki opravljati drug CSD in da sodišče svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Sodišče je pravilne razloge glede tega navedlo na 16. in 17. strani obrazložitve. Pristojnost glede izvrševanja javnih pooblastil stikov pod nadzorom v primeru mld. C. C. je bila, kot je bilo že navedeno, prenesena na drugo enoto CSD (CSD H.) s strani direktorice CSD Osrednja Slovenija - Vzhod, zato je sodišče to dejstvo upoštevalo. Hkrati so bili za prenos stikov pod nadzorom podani tudi vsebinski razlogi glede na predhodno delo CSD D., pred katerim stiki po mnenju obeh izvedencev niso bili ustrezni in je sodišče prve stopnje glede tega navedlo pravilne razloge. Dejstvo, da predhodno CSD D. ni bila naložena evalvacija stika, ni bilo odločilno.

25. Kot že navedeno, je sodišče pravilno ugotovilo, da so pogoji za omejitev stikov z začasno odredbo verjetno izkazani (neomejeni stiki so za mld. C. C. ogrožujoči). Ne glede na (ne)obstoj znakov fizičnega ali spolnega nasilja (ti so po mnenju izvedenke B. B. manj jasni), so prisotni znaki, ki kažejo na neprijetne telesne izkušnje mld. C. C. ob očetovih dotikih po telesu, kažejo se tudi znaki psihičnih pritiskov na deklico. Tako obnašanje kot pripovedovanje deklice kaže, da je prihajalo do vedenja očeta, ki ji ni bilo všeč in zaradi katerega se ga boji. Neprimerno obnašanje očeta celo na stikih pod nadzorom je razvidno iz poročil CSD o teh stikih (npr. stik 27. 8. 2019). Ogroženost mld. C. C. je torej v primeru neomejenih stikov nedvomno izkazana s stopnjo verjetnosti, zato je sodišče njene stike z očetom utemeljeno omejilo na stike pod nadzorom1 na podlagi že obrazloženih okoliščin, ki so podane neodvisno od kazenskih ovadb zoper nasprotnega udeleženca, ki so bile zavržene (nasilje v družini, zanemarjanje mld. osebe in surovo ravnanje ter spolni napad na osebo mlajšo od 15 let). Zavrženje ovadb (sicer že po izdaji izpodbijanega sklepa) tako na pravilnost odločitve ne vpliva.

26. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora nasprotnega udeleženca zoper izdano začasno odredbo potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP ter 42. členom ZNP-1).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

1 Sodišče je v 16. točki obrazložitve pojasnilo tudi, zakaj drugačna omejitev stikov ne bi bila primerna, kar ni izpodbijano.