Jedro

Čeprav ima prav revizija, da je sodni postopek postopek polne jurisdikcije, pa to praviloma pomeni odločitev v okviru dokončne odločitve predhodnega postopka. Zato bi bilo treba za uspeh v sodnem postopku dokazati, da je zatrjevana psihoorganska prizadetost revidenta obstajala že v letu 1996 in da je bila ta taka, da je povzročila izgubo revidentove delovne zmožnosti. Samo s takim dokazom bi bilo možno doseči spremembo že priznanih pravic revidenta iz invalidskega zavarovanja in mu priznati pravice kot invalidu I. kategorije invalidnosti, namesto pravic invalida III. kategorije invalidnosti. Takega dokaza, kljub številnim izvedenskim mnenjem in zdravniškim spričevalom, v spisih ni in zato je sodišče pravilno in v skladu z izvedenimi dokazi, zahtevek za priznanje večjih pravic iz invalidskega zavarovanja kot neutemeljen zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi in se ji vrne zadeva v ponovno odločanje.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče sprejelo napačno oceno zdravstvenega stanja revidenta, ker ni upoštevalo njegovega celovitega zdravstvenega stanja. Sodišče je poleg tega še samo ocenjevalo nekatere listine in s tem revidentu vzelo pravico do pritožbe. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi res obrazlagalo dejansko stanje z ugotovitvami iz mnenj specialistov nevrologov z dne 9.11.1998 in 11.11.1998, ki jih, kot je to razvidno iz obravnavnih zapisnikov, ni kot dokaze izvajalo sodišče prve stopnje, niti niso bili pri obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje uporabljeni. Ker gre za ugotavljanje novih dejstev oziroma uporabo novih dokazov, bi sodišče moralo v skladu z določbo 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in mu zadevo vrniti v novo sojenje. Pa vendar, revidentovo zdravstveno stanje, ki se je pričelo ugotavljati šele v letu 1998, za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja v postopku, ki je pri toženi stranki postal dokončen že v letu 1996, ni moglo biti pomembno. Zato je revizijsko sodišče zaključilo, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi sicer kršilo določbe pravdnega postopka, da so kršitve take, da jih je treba v skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP obravnavati kot bistvene, da pa kljub temu niso mogle vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Na podlagi določb 27. in 34. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98) je bilo na podlagi izvedenskih mnenj pri revidentu ugotoviti zmanjšano delovno zmožnost, pri čemer so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Iz izvedenskih mnenj, iz navedb in izjav revidenta samega ali iz medicinske dokumentacije namreč ne izhaja, da bi v času ugotavljanja in priznavanaja pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki, revident imel kakšne težave zaradi psihoorganske prizadetosti ali da bi se zaradi tega zdravil. Zato ni mogoče slediti navedbam revizije, da pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja revidentu ni bilo upoštevano obstoječe zdravstveno stanje.

Čeprav ima prav revizija, da je sodni postopek postopek polne jurisdikcije, pa to praviloma pomeni odločitev v okviru dokončne odločitve predhodnega postopka. Zato bi bilo treba za uspeh v sodnem postopku dokazati, da je zatrjevana psihoorganska prizadetost revidenta obstajala že v letu 1996 in da je bila ta taka, da je povzročila izgubo revidentove delovne zmožnosti. Samo s takim dokazom bi bilo možno doseči spremembo že priznanih pravic revidenta iz invalidskega zavarovanja in mu priznati pravice kot invalidu I. kategorije invalidnosti, namesto pravic invalida III. kategorije invalidnosti. Takega dokaza, kljub številnim izvedenskim mnenjem in zdravniškim spričevalom, v spisih ni in zato je sodišče pravilno in v skladu z izvedenimi dokazi, zahtevek za priznanje večjih pravic iz invalidskega zavarovanja kot neutemeljen zavrnilo.

Iz navedenega sledi, da je sicer utemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa na samo zakonitost in pravilnost sodbe ne more vplivati, ni pa utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.