Jedro

Vračilo trošarine se lahko uveljavlja na podlagi pisne vloge, kar pomeni, da mora stranka že v svoji pisni vlogi izraziti voljo in namen, da s to vlogo zahteva vračilo trošarine. Strankina volja in namen morati biti na ustrezen način izražena v vlogi sami in razvidna iz vsebine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) kot prepoznega zavrgel zahtevek tožnika za vračilo plačane trošarine za uporabo električne energije za leto 2013 (točka 1. izreka). Stroški v zvezi s postopkom niso nastali (točka 2. izreka). Tožnik je 29. 8. 2014 vložil zahtevek za plačilo trošarine za uporabo električne energije za leto 2013. Skladno s 3. točko prvega odstavka 129. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organi najprej preizkusijo zahtevo in jo s sklepom zavržejo, če zahtevek ni bil vložen v predpisanem roku. V predmetni zadevi je bila tožnikova vloga poslana kot priporočena pošiljka po pošti 29. 8. 2014, carinski urad pa jo je prejel 1. 9. 2014. To pa je po poteku 30. 6. 2014, za katerega se v skladu z določili petega odstavka 30. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) šteje, da je zahtevek za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo za leto 2013 vložen pravočasno. Tožnik je na zapisniške ugotovitve z dne 16. 9. 2014 podal pripombe in navedel, da je 27. 1. 2014 na nadzorni organ Carinskega urada Ljubljana poslal elektronsko sporočilo in da navedeni datum predstavlja datum vložitev vloge. Tožnik je 15. 10. 2014 poslal prvostopenjskemu organu pojasnila v zvezi s postopkom uveljavljanja vračila plačane trošarine za električno energijo za leto 2013 in navaja, da je potrebno to elektronsko sporočilo upoštevati kot vlogo za vračilo plačane trošarine za uporabo električne energije za leto 2013. Z njo je izkazan nedvoumen in resničen namen ter volja stranke, da želi uveljavljati vračilo plačane trošarine za električno energijo za leto 2013. Zahtevek, ki sicer ni pravilne oblike in ni oddan na obrazcu, je potrebno skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUP in sodno prakso šteti za zahtevek za začetek upravnega postopka. Prvi odstavek 63. člena ZUP opredeljuje vloge strank v postopku. Na podlagi drugega odstavka 63. člena ZUP se lahko vloga vloži v pisni obliki. Pisna vloga je napisana ali natiskana in lastnoročno podpisana ali vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Sporočilo, ki je bilo 27. 1. 2014 poslano po elektronski pošti pa ne izkazuje namena in volje stranke, iz katerega bi bilo moč razbrati, da gre za zahtevek za vračilo plačane trošarine za uporabljeno električno energijo za leto 2013. Sporočilo, ki je bilo 27. 1. 2014 poslano po elektronski pošti nadzornemu organu Carinskemu uradu Ljubljana se ne more šteti kot pravočasna vloga za začetek postopka.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Po mnenju pritožbenega organa kratko elektronsko sporočilo, ki se glasi: „Pišem vam, ker je spet leto naokoli in spet pripravljamo vlogo za povračilo trošarine. Zanima me, če je prišlo do kakšnih sprememb in kako naj bo vloga pripravljena. Je vse tako kot je bilo za lansko leto? Kakšni so roki za letos? Hvala za vaš čas in odgovor“ z opisom zadeve trošarine, ne predstavlja vloge. Z vlogami so mišljene zahteve, predlogi, prijave, prošnje, pritožbe, ugovori in druga dejanja, s katerimi se posamezniki ali pravne osebe obračajo na organe (prvi odstavek 63. člena ZUP). Zgolj vsebinsko prazna izjava kot je to bilo v elektronskem sporočilu tožnika z dne 27. 1. 2014 ne more predstavljati vloge, zaradi česar je prvostopenjski organ tožnika pravilno pozval na njeno dopolnitev. Zahtevek tožnika z dne 29. 8. 2014, poslan priporočeno po pošti, je bil naslovljen kot zahtevek in ne kot dopolnitev zahtevka. Tožnikovo elektronsko sporočilo z dne 27. 1. 2014 bi bilo po vsebini razumeti kvečjemu kot prošnjo za pridobitev splošnih informacij o upravnih storitvah, ker ima tožnik v prihodnosti namen zahtevati vračilo trošarine. Pojem splošnih informacij o upravnih storitvah pa opredeljuje prvi odstavek 6. člena Uredbe o upravnem poslovanju. Ta obsega tudi pojasnila v zvezi z uresničevanjem pravic, obveznosti in pravnih koristi fizičnih in pravnih oseb in pojasnila v zvezi z drugimi upravnimi storitvami.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo elektronsko sporočilo z dne 27. 1. 2014 vloženo kot vloga za začetek postopka za vračilo plačane trošarine za električno energijo za leto 2013. To sporočilo je posredoval toženi stranki z namenom uveljavljanja vračila plačane trošarine. Dne 29. 8. 2014 je tožnik zahtevek dopolnil še s predložitvijo prilog. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi neupravičeno ta zahtevek kot prepozen zavrgla. Stališče tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da elektronsko sporočilo tožnika z dne 27. 1. 2014 ni mogoče obravnavati kot vloge za začetek postopka za vračilo trošarine, je napačno. Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit. Tožnik je nesporno vlogo za vračilo plačane trošarine posredoval že 27. 1. 2014 in ne šele 29. 8. 2014, kot to zmotno navaja tožena stranka. Gre za elektronsko sporočilo, ki je po svoji vsebini in namenu tožnika predstavlja vlogo za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo za leto 2013. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu pavšalno sklicuje na zakonodajo, ki naj bi jo bilo potrebno uporabiti (prvi in drugi odstavek 63. člena ZUP) in meni, da sporočilo tožnika, posredovano po elektronski pošti 27. 1. 2014 ni izkazovalo namena in volje tožnika, iz katerega bi bilo moč razbrati, da predstavlja zahtevek za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo za leto 2013. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ne izhajajo razlogi. Z elektronskim sporočilom je tožnik 27. 1. 2014 skladno s petim odstavkom 30. člena ZTro in prvim odstavkom 36. člena Pravilnika pravočasno vložil zahtevek za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo za leto 2013. Takšen zahtevek je potrebno v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUP v zvezi s 7. členom ZUP ter skladno z uveljavljeno prakso obravnavati kot vlogo za začetek postopka za vračilo trošarine. Kaj predstavljajo vloge v upravnem postopku, je določeno v prvem odstavku 63. člena ZUP. Kot vlogo je treba šteti kakršnikoli dejanje, s katerim se upravičenec obrne na organ, ne glede na dejstvo, kako je vloga stranke poimenovana oziroma, ne glede na dejstva, kakšna je konkretna vsebina te vloge. Edini kriterij je namen stranke, ki ga je mogoče iz te vloge razbrati in volja stranke, da takšno vlogo vloži. Iz elektronskega sporočila z dne 27. 1. 2014 pa je evidentno izkazan nedvoumen in resničen namen ter volja tožnika, da želi uveljavljati zahtevek za vračilo plačane trošarine za električno energijo za leto 2013. Tovrstne zahtevke je tožnik vlagal od leta 2011 dalje, pa jim je bilo vedno ugodeno. O tem bi lahko izpovedal tudi A.A., ki je zaposlen pri tožniku in katerega zaslišanje tožnik predlaga. Predlaga tudi zaslišanje zakonitega zastopnika B.B.. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni ugotavljala, kakšna je bila volja in namen tožnika v elektronskem sporočilo. Obrazložitve izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka.

4. V skladno s sodno prakso je potrebno pri ugotavljanju prave volje stranke poleg gramatikalne razlage upoštevati tudi namensko, teološko in logično razlago. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS v Celju Cp 1728/2000. Ob pravilni uporabi materialnega prava in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, bi morala tožena stranka šteti vlogo tožnika z dne 27. 1. 2014 kot vlogo za začetek postopka za uveljavljanje zahtevka za vračilo plačane trošarine za leto 2013. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS U 585/2002 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 105/2013, katerih vsebino navaja. Glede na navedeno ter glede na sodno prakso, je vloga tožnika z dne 27. 1. 2014 pravočasna. Je pa nepopolna, zato bi morala tožena stranka, skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUP, tožniku določiti rok, da pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v vlogi odpravi. Vlogo tožnika z dne 25. 8. 2014 bi morala obravnavati kot dopolnitev vloge. Tožena stranka bi tudi morala elektronsko sporočilo z dne 27. 1. 2014 in vlogo s predložitvijo prilog z dne 29. 8. 2014 presoditi celovito in razbrati nedvoumen namen tožnika, da vloži zahtevek za vračilo plačane trošarine. Tožena stranka pa situacije ni obravnavala celovito in ni sledila namenu in volji tožnika, temveč je zadevo reševala formalistično in togo. Toženka je nepravilno in nepopolno ugotovila ključna dejstva in napravila napačen sklep. Tudi ni pravilno uporabila določbi 63. člena in 67. člena ZUP, kršila pa je tudi pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve in je zato odločitev nepravilna in nezakonita. Toženka je tudi kršila 7. člen ZUP. Prav tako ni upoštevala, da zaposleni pri tožniku A.A. ni strokovnjak s pravnega področja, marveč pravni laik.

5. Toženka v izpodbijanem sklepu navaja, da elektronskega sporočila tožnika z dne 27. 1. 2014 ni mogoče obravnavati kot vloge za začetek postopka za vračilo trošarine, ker ne izpolnjuje zahtev vloge, kot so opredeljene v drugem odstavku 63. člena ZUP. Sporočilo, poslano po elektronski pošti je bilo brez kvalificiranega digitalnega potrdila in varnostnega elektronskega podpisa. Toženka se sklicuje na drugi odstavek 63. člena ZUP, ki opredeljuje načine vlaganja vlog. Ker po elektronski poti posredovana laična vloga tožnika ni bila podpisana z varnim elektronskim podpisom to še ne pomeni, da takšne vloge organ ni dolžan sprejeti kot vloge, ki ni popolna in mu je ni potrebno obravnavati skladno z določbo drugega odstavka 63. člena ZUP v povezavi s prvim in tretjim odstavkom 67. člena ZUP. Takšna vloga oddana po elektronski pošti brez digitalnega elektronskega podpisa šteje za nepopolno vlogo. V tem primeru bi morala tožena stranka postopati skladno s prvim in tretjim odstavkom 67. člena ZUP in tožnika pozvati, da pomanjkljivosti odpravi ter mu določiti rok, v katerem mora navedeno storiti, česar pa tožena stranka ni storila. Sklicevanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu na določbo drugega odstavka 63. člena ZUP z obrazložitvijo, da mora biti vloga vložena v pisni obliki, ne more zadostovati za preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa. Materialno pravo (določbe ZUP o dopolnitvi vlog) je bilo nepravilno uporabljeno. Storjene so bile tudi kršitve pravil postopka. Tožena stranka ni ravnala skladno s prvim in tretjim odstavkom 67. člena ZUP in je zato izpodbijani sklep nezakonit. Do elektronskega sporočila tožnika se toženka vsebinsko ni opredelila. V izpodbijanem sklepu je zgolj pavšalno navedla, da elektronskega sporočila z dne 27. 1. 2014 ne more obravnavati kot vloge za začetek postopka za vračilo trošarine na podlagi drugega odstavka 63. člena ZUP. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa tudi naloži, da je tožniku dolžna povrniti vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in v odgovorih na pripravljalne vloge navaja, da predstavlja elektronsko sporočilo z dne 27. 1. 2014 vsebinsko prazno izjavo in jo ni mogoče obravnavati kot vloge. Z vlogami je mišljena zahteva, predlog, prijava, prošnja, pritožba, ugovor in drugega dejanja, s katerimi se posamezniki ali pravne osebe obračajo na organ (prvi odstavek 63. člena ZUP). Biti mora razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, predvsem mora obsegati zahtevek. Sporno elektronsko sporočilo je po svoji vsebini kvečjemu prošnja za pridobitev splošnih informacij o upravnih storitvah, ki je glede na opredelitev prvega odstavka 6. člena Uredbe o upravnem poslovanju obsegal tudi pojasnila v zvezi z uresničevanjem pravic, obveznosti in pravnih koristi fizičnih oseb in pravnih oseb in pojasnila v zvezi z drugimi upravnimi storitvami. Torej ni šlo za vlogo za vračilo trošarine, ki bi bila popolna oziroma nerazumljiva ter bi jo bilo treba zaradi tega dopolnjevati po določbah 67. člena ZUP. V zvezi z navedbo, da je bil A.A. prepričan, da je z elektronskim sporočilom z dne 27. 1. 2014 sprožil postopek vračila trošarine za leto 2013, ker je sodelovanje med tožnikom in toženo stranko v letih 2011 in 2012 potekalo predvsem na podlagi elektronske korespondence, tožena stranka sodišču predlaga fotokopije spisov, iz katerih je razviden potek postopka za vračilom trošarine v zvezi s tožnikovimi zahtevki za leti 2011 in 2012. 7. Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih tožbenih trditvah in dodaja, da se ni mogoče omejiti na čisto jezikovno razlago zakona, kot je to storila tožena stranka v izpodbijanem sklepu. V konkretnem primeru je za pravilno interpretacijo zakonske določbe potrebno uporabiti logično in namensko razlago. Sklicuje se na prvi odstavek 63. člena ZUP, ki določa, kaj se v upravnem postopku šteje kot vloga in primeroma celo določa, da predstavljajo vlogo tudi druga dejanja, s katerimi se pravna oseba obrne na organ. V elektronskem sporočilu z dne 27. 1. 2014 se je tožnik obrnil na organ z namenom in voljo, da vlogo vloži. Kako je stranka vlogo poimenovala, pa ni bistvenega pomena. Bistvena je konkretna vsebina te vloge. Tožnik je že uspešno uveljavljal zahtevek za vračilo trošarine za leti 2010 in 2011, ko je prav tako sprožil postopek v začetku koledarskega leta. Tožena stranka se tudi ni opredelila do ugovorov tožnika, da je bila vloga z dne 27. 1. 2014 v obliki elektronskega sporočila nepopolna vloga. Tožena stranka prihaja sama s seboj v nasprotje, ker po eni strani zatrjuje in priznava, da je za presojo pisne vloge pomemben namen in volja stranke, po drugi strani pa navaja, da bi bila za presojo pisne vloge bistvena njena vsebina. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUP so z vlogami mišljene tudi prošnje ali celo druga dejanja, s katerimi se posamezniki ali pravne osebe oziroma organizacije obračajo na organe. Bistvo prvega odstavka 63. člena ZUP je prav v tem, da primeroma navaja, katera dejanja stranke štejejo za vlogo. Pri tem pa zakonska določba ne navaja, kakšna bi morala biti vsebina te vloge, da bi se jo obravnavalo ali šteli kot vlogo, niti ne določa, da je vsebina te vloge bistvena za njeno obravnavanje. Določba 66. člena ZUP res navaja, kakšna mora biti vloga, da jo organ obravnava. Vendar je smisel in namen 63. člena in 67. člena ZUP takšen, da celo dopušča, da je vloga stranke nepopolna ali celo nerazumljiva, pa kljub temu predstavlja vlogo stranke, skladno s 66. členom ZUP. Res se vloga obravnava šele takrat, ko je popolna. Vendar je potrebno na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP vlogo obravnavati celo takrat, ko je ta nerazumljiva. Na podlagi 63. člena ZUP, ki izrecno določa, da so z vlogami mišljene tudi prošnje izrecno priznava, da je tožnik se na organ pravočasno obrnil z laično vlogo za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo za leto 2013 v obliki prošnje. Tožena stranka izrecno priznava, da se je ob prejemu spornega elektronskega sporočila zavedala namena in volje tožnika uveljavljati vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo. Sklicuje se na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 105/2013 z dne 4. 7. 2013. Kot dokaz, da je tožnik s prvostopenjskim organom posloval že v letih 2010 in 2011 na podlagi elektronske korespondence prilaga elektronska sporočila. Tožnik kot pravni laik je bil prepričan, da je z elektronskim sporočilom 27. 1. 2014 začel postopek in je imel tudi namen in voljo, da uveljavlja zahtevek za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo za leto 2013. Tožnik je že uspešno uveljavljal vračilo trošarine v letih 2011 in 2012, ko je prav tako postopek sprožil v začetku koledarskega leta. Za leto 2011 je postopek sprožil 23. 2. 2012, za leto 2012 pa 30. 1. 2013. 8. Ker gre za procesni sklep izdan v postopku izdaje upravnega akta in so izpolnjeni pogoji iz druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče odločalo po sodnici posameznici.

9. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. 10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

12. Iz upravnih spisov izhaja, da je med strankama sporno ali je bila vloga tožnika za vračilo plačane trošarine za uporabo električne energije v letu 2013 v skladu s petim odstavkom 30. člena ZTro vložena pravočasno. V skladu s petim odstavkom 30. člena ZTro se zahtevek za vračilo trošarine vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec ali kot letni zahtevek do 30. junija tekočega leta za preteklo leto. Na podlagi prvega odstavka 36. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah osebe iz prvega odstavka 30. člena ZTro uveljavljajo pravico do vračila plačane trošarine s predložitvijo zahtevka pristojnemu carinskemu organu in kopij dokumentov, ki dokazujejo upravičenost do vračila trošarine. Upravičenec iz 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro dokazuje upravičenost do vračila trošarine z evidencami o porabi trošarinskih izdelkov v proizvodnji ter o vrsti in količini izdelanih proizvodov (tretji odstavek 36. člena ZTro). Glede na navedeno, bi morala biti vloga tožnika za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo za leto 2013 vložena do 30. 6. 2014, da bi bila vložena pravočasno. V obravnavanem primeru pa je tožnik vlogo za vračilo trošarine na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro poslal kot priporočeno pošiljko z datumom oddaje na pošto 29. 8. 2014, ki se v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZUP šteje kot datum vložitve vloge. To pa je že po izteku roka iz petega odstavka 30. člena ZTro, torej po 30. 6. 2014. Prvi odstavek 68. člena ZUP določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme preden izteče rok. Po drugem odstavku 68. člena ZUP se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje vloge na pošto, če se vloga pošlje priporočeno po pošti. Če je vloga vložena po elektronski poti, se šteje za pravočasno, če jo je pred iztekom roka prejel informacijski sistem organa ali informacijski sistem za sprejemanje vlog, vročanje in obveščanje.

13. Po presoji sodišča je neutemeljen tožnikov ugovor, da je bilo elektronsko sporočilo z dne 27. 1. 2014 vloženo kot vloga za začetek postopka za vračilo plačane trošarine za električno energijo za leto 2013 in posredovano toženi stranki z namenom uveljavljanja vračila plačane trošarine, dne 29. 8. 2014 pa je tožnik zahtevek dopolnil še s predložitvijo prilog. Tudi po mnenju sodišča tožnikovo elektronsko sporočilo, ki se glasi: „Pišem vam, ker je spet leto naokoli in spet pripravljamo vlogo za povračilo trošarine. Zanima me, če je prišlo do kakšnih sprememb in kako naj bo vloga pripravljena. Je vse tako kot je bilo za lansko leto? Kakšni so roki za letos? Hvala za vaš čas in odgovor“ z opisom zadeve trošarine, ne predstavlja vloge tožnika z zahtevkom za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo v letu 2013. Za vlogo se v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUP štejejo zahteve, predlogi, prijave, prošnje, pritožbe, ugovori in druga dejanja, s katerimi se posamezniki ali pravne osebe oziroma organizacije obračajo na organe. Kot je to tožniku pravilno pojasnil že upravni organ tožnik v spornem elektronskem sporočilu ni postavil nobenega zahtevka za vračilo trošarine. Vračilo trošarine se lahko uveljavlja na podlagi pisne vloge, kar pomeni, da mora stranka že v svoji pisni vlogi izraziti voljo in namen, da s to vlogo zahteva vračilo trošarine. Strankina volja in namen morati biti na ustrezen način izražena v vlogi sami in razvidna iz vsebine. Iz spornega elektronskega sporočila v predhodno navedenem besedilu pa tudi po mnenju sodišča nista razvidni volja in namen tožeče stranke, da bi to sporočilo predstavljalo vlogo z zahtevkom za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energiji v letu 2013. Tudi po presoji sodišča je šlo zgolj za poizvedovanje tožnika (pridobivanje informacij) glede morebitnih sprememb področne zakonodaje za potrebe priprave vloge. Po povedanem v predmetni zadevi sporno elektronsko sporočilo tožnika ne predstavlja vloge, niti ne predstavlja nepopolne vloge, pa tudi ne nerazumljive vloge. Vloga mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Predvsem mora obsegati zahtevek oziroma predlog (prvi odstavek 66. člena ZUP). Na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena TRro ima pravico do vračila plačane trošarine oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino. Na podlagi prvega odstavka 36. člena Pravilnika o izvajanju ZTro osebe iz prvega odstavka 30. člena ZTro uveljavljajo pravico do vračila plačane trošarine s predložitvijo zahtevka pristojnemu carinskemu organu in kopij dokumentov, ki dokazujejo upravičenost povračila trošarine. Upravičenec dokazuje upravičenost do vračila trošarine z evidencami o porabi trošarinskih izdelkov in z evidencami o vrsti in količini izdelanih proizvodov. Citirane določbe ZTro in Pravilnika o izvajanju ZTro predpisujejo pogoje, pod katerimi se plačana trošarina vrne in bi tudi po presoji sodišča tožnik v svojem elektronskem sporočilu moral navesti te pogoje ter opredeliti znesek zahtevanega vračila trošarine.

14. Neupravičen je tudi ugovor tožnika, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla razlogov, zakaj naj elektronsko sporočilo z dne 27. 1. 2014 ne bi izpolnjevalo zahtev vloge, kot so opredeljene v drugem odstavku 63. člena ZUP oziroma zakaj elektronskega sporočila tožnika z dne 27. 1. 2014 ni mogoče upoštevati kot nepopolne vloge skladno s prvim in tretjim odstavkom 67. člena ZUP. Prvostopenjski organ, kakor tudi pritožbeni organ, sta v obrazložitvi obeh upravnih aktov jasno navedla razloge, zakaj se sporno elektronsko sporočilo tožnika ne more šteti kot zahtevek tožnika za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo v letu 2013. 15. Sodišče se strinja z navedbo tožnika tožnika v tožbi, da ni pomembno, kako je stranka vlogo poimenovala, marveč je bistvena konkretna vsebina te vloge. Iz vsebine spornega elektronskega sporočila pa tudi po mnenju sodišča ni razvidno, da bi šlo za zahtevek tožnika za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo za leto 2013. Tega dejstva ne more spremeniti dokazovanje z zaslišanjem priče A.A. ki je to elektronsko sporočilo sestavil in zastopnika tožnika, B.B., zato je upravni organ ta tožnikov dokazni predlog pravilno zavrnil. Enako velja tudi za izjavo A.A., ki je priložena k tožbi.

16. Rok iz petega odstavka 30. člena ZTro, na podlagi katerega se zahtevek za vračilo trošarine vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec ali kot letni zahtevek do 30. junija tekočega leta za preteklo leto je zakonski prekluziven rok. Prekluzivni rok določa čas, v katerem mora biti opravljeno procesno dejanje. Če je ta rok potekel, dejanje pa ni bilo opravljeno, nastopi zamuda (prekluzija) in stranka tega procesnega dejanja ne more več opraviti oziroma ga nima pravice več opraviti. Torej, če v postopku stranka zamudi rok za za vložitev zahtevka za vračilo plačane trošarine, izgubi to pravico in s tem do nadaljevanja postopka.

17. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča pravilno kot prepozno zavrgel tožnikovo vlogo za vračilo plačane trošarine za porabo električne energije za leto 2013, ki jo je tožnik vložil 29. 8. 2016 na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Tudi po mnenju sodišča prvostopenjski organ v nobenem primeru ne more spregledati, da vloga tožnika za vračilo trošarine, poslana po pošti 29. 8. 2014, ni bila vložena v predpisanem roku, saj je upravni organ vezan na načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP. Tako je upravni organ na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP vlogo stranke najprej preizkusi (ali je pravočasna, razumljiva, sklepčna in ali jo je vložila upravičena oseba). Če vloga ni vložena v predpisanem roku, jo upravni organ mora zavreči. 18. Po povedanem sta po mnenju sodišča oba upravna organa pravilno ugotovila, da je tožnik prepozno vložil predmetni zahtevek za vračilo plačane trošarine za porabljeno električno energijo za leto 2013. Dejansko stanje v zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, sodišče se strinja z dokazno oceno obeh upravnih organov. Po mnenju sodišča je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na povedano, je neutemeljen tudi očitek tožnika, da je tožena stranka preozko tolmačila zakonske določbe in da situacije ni obravnavala celovito ter ni sledila namenu in volji tožnika, temveč je zadevo reševala formalistično in togo. Neutemeljen pa je tudi očitek tožnika, da izpodbijani sklep ni obrazložen in da ga ni mogoče preizkusiti.

19. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.