Jedro

Za podjetnika posameznika je vprašanja amortizacije opredmetenih osnovnih sredstev za leto 1996 urejal Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.2.2002, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostave L.B. z dne 29.9.1997. Prvostopni davčni organ je pri tožnici kot samostojni podjetnici opravil inšpekcijski pregled poslovnih knjig za leto 1996 in med drugim ugotovil, da je napovedani znesek amortizacije previsok za 777.006,00 SIT, ker tožnica za osnovna sredstva (za opremo v poslovnem lokalu) ni predložila verodostojne listine za obračun amortizacije. Na podlagi te ugotovitve je prvostopni davčni organ zvišal davčno osnovo in tožnici odmeril davek iz dejavnosti v višini 170.142,00 SIT.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da se po določbi 41. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93 do 7/95) dobiček zasebnika ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tudi amortizacija osnovnih sredstev se prizna kot odhodek. Vendar je po določbi 25. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Pravilnik, Uradni list RS, št. 5/95) osnova za obračun amortizacije nabavna vrednost osnovnega sredstva, skupaj z revalorizacijo preteklih let. Podjetnik lahko pridobi osnovna sredstva z nakupom, lastno izdelavo, finančnim najemom, darilno pogodbo, brezplačnim prevzemom in dedovanjem. Dokument o pridobitvi je faktura, obračunani delovni nalog za investicije v lastni režiji, skupaj z ustreznimi listinami, in davčna osnova iz darilne pogodbe. Tožnica bi morala na osnovnih sredstvih, na katerih je uveljavljala amortizacijo, izkazati lastništvo ali pravico do finančnega najema - Slovenski računovodski standard (SRS) 1.1., pojasnilo C. Davčni organ je pravilno upošteval kupoprodajno pogodbo za nepremičnino (poslovni prostor - lokal) kot verodostojno listino (o njeni pridobitvi) in revaloriziral nabavno vrednost po stopnji 5 %. Podlaga za uporabo 5 % stopnje je 17. člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO, Uradni list RS, št. 72/93 do 34/96), kjer je za skupino gradbenih objektov sicer predpisana splošna stopnja 10 %, vendar se za stavbe, za kar je šteti obravnavano nepremičnino, uporablja stopnja 5 %. Za opremo pa tožnica ni dokazala lastništva, saj ni predložila listin o njeni pridobitvi. Zato za obračun amortizacije za opremo, tudi po presoji sodišča prve stopnje, ni podlage. Ker je bila leta 1996 tožnica samostojna podjetnica, so zanjo veljale tudi določbe Pravilnika, ki je v uporabljenem delu tudi v celoti skladen s SRS.

Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške (v višini 725 točk za sestavo pritožbe, stroške sodne takse). Zatrjuje, da je izkazala lastništvo opreme že s tem, ko je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da se oprema uporablja za opravljanje dejavnosti. Da je lastnica opreme, ki je sicer spojena z nepremičnino, je v upravnem postopku tudi sama izjavila. V letu 1996 je res bila samostojna podjetnica, vendar pa tega svojstva ni imela v času, ko je kupila nepremičnino in jo opremila. Zato meni, da Pravilnik ni pravilno materialno pravo. Tudi uporaba 5 % amortizacijske stopnje za nepremičnino - poslovni lokal, ni pravilna. Uporabljena bi morala biti 8 % stopnja. Nedopustno je, da se je davčna stopnja spremenila za leto 1996 kar na podlagi vsebine okrožnice iz leta 1997. Obravnavana nepremičnina je tipičen gradbeni objekt, zgrajen za namen opravljanja dejavnosti. Za gradbene objekte pa velja stopnja 10 %.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obravnavani zadevi so sporna vprašanja amortizacije opredmetenih osnovnih sredstev kot odhodka v postopku odmere davka od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti podjetnika posameznika za leto 1996. Ker je za podjetnika posameznika amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev bila za leto 1996 urejena v Pravilniku (v 22. do 28. členu), se na njegove določbe tožena stranka in sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi utemeljeno sklicujeta in jih tudi pravilno razlagata.

Pravilno je stališče, da bi morala tožnica za sredstva opreme, za katera je uveljavljala amortizacijo, izkazati tudi lastništvo. Po ureditvi v Pravilniku, ki je kot je navedlo sodišče prve stopnje res identična ureditvi amortizacije v SRS, lahko namreč amortizacijo uveljavlja le zavezanec za lastna sredstva ali za sredstva, na katerih pridobiva lastnino zaradi finančnega najema (22. člen). Lastništvo bi tožnica morala izkazati z ustreznimi listinami oziroma na način, ki ga za izkazovanje lastništva izrecno določa 25. člen Pravilnika. Izjava davčnega zavezanca ni med načini, ki jih Pravilnik določa kot način izkazovanja lastništva. Samo izjava, dana v upravnem postopku, na kar se sklicuje tožnica v pritožbi, pa tudi ne bi mogla biti upoštevna zato, ker velja tudi za vpise v poslovne knjige podjetnika posameznika načelo, da morajo imeti podlago v verodostojnih knjigovodskih listinah (14. člen Pravilnika). Ker po podatkih upravnih spisov tožnica za sredstva opreme (omare, mize, stoli, ogledala ...) ni predložila nobene listine o njihovi pridobitvi, za obračun amortizacije, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni podlage.

Okoliščina, da naj bi tožnica sredstva, za katera je uveljavljala amortizacijo, kupila kot fizična oseba, ko še ni imela svojstva samostojne podjetnice in ni bila dolžna hraniti računov, ne more vplivati na drugačno odločitev. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predpisi tudi samostojnim podjetnikom ne zapovedujejo dolžnosti hranjenja računov, pač pa na njihovo posedovanje le vežejo pravne učinke.

Sredstva opreme predstavljajo samostojno stvar in so tudi predmet samostojnega pravnega posla, četudi so spojena oziroma vgrajena v nepremičnino. Ker niso navedena v listini, ki jo je tožnica predložila kot dokaz o lastništvu nepremičnine, ta listina ne more izkazovati tudi lastništva nad sredstvi opreme.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da 17. člen ZDDPO, ki določa najvišje amortizacijske stopnje, ni bil pravilno uporabljen. Stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje je v skladu z upravno sodno prakso, ki šteje za stavbe, ki so v 17. členu opredeljene v podskupini 1.1 z najvišjo amortizacijsko stopnjo 5%, tudi nepremičnine kot so poslovni lokali, ki imajo stene in streho-strop (volumen) in so predvsem zgrajene z betonskimi elementi. Ker je tožena stranka v svoji odločbi navedla, zakaj šteje poslovni prostor za stavbo in ne za gradbeni objekt, ni utemeljen pritožbeni razlog, da naj bi odločila na podlagi okrožnice.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je nedopusten. Po 5. odstavku 72. člena ZUS je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavani zadevi pa temu ni tako.

Ker pritožba ne vsebuje navedb o pritožbenem razlogu bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takih kršitev ni.

Odločitev o stroških postopka temelji na ureditvi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je to v obravnavni zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.