Jedro

V konkretnem primeru gre za rekonstrukcijo obstoječega objekta v strnjenem nizu treh starih kamnitih stavb v obstoječih tlorisnih gabaritih, zato upoštevaje določbe 15. člena PUP, soglasje lastnika oziroma lastnikov sosednjih zemljišč, tudi v primeru gradnje na parcelni meji, ni potrebno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje investitorici A.A., izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo dvostanovanjskega objekta na parc. št. 1/1 in 1/26 k.o. B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se upoštevaje dolgoročni plan Občine Koper, družbeni plan Občine Koper in Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Mestne občine Koper ter Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Mestne občine Koper parcela, na kateri bo potekala gradnja, nahaja na ureditvenem območju za poselitev z oznako ZU-92/2, ki je namenjena za mešano rabo. Navedeno območje ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Koper s spremembami (v nadaljevanju PUP), ki v 11. členu dopušča rekonstrukcije. V konkretnem primeru gre za gradnjo v strnjenem nizu treh starih kamnitih stavb v obstoječih tlorisnih gabaritih, zato soglasje lastnikov sosednjih parcel v skladu s 15. členom PUP ni potrebno. Predmetna rekonstrukcija objekta ustreza tudi vsem ostalim določilom Odloka o PUP, k predvidenemu posegu pa so bila pridobljena tudi vsa potrebna soglasja, predloženi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ima vse z zakonom predpisane sestavine in dokazilo, da so plačani prispevki in dajatve, investitorica pa je tudi izkazala pravico graditi na predmetnem zemljišču, zato je po tem, ko je ugotovil, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi zahtevani pogoji iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zahtevi tožeče stranke ugodil in izdal izpodbijano upravno dovoljenje.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 35108-382/2011-2 KD pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je upravni organ prve stopnje dne 14. 7. 2011 opravil ogled na kraju samem, na katerega tožeča stranka ni bila vabljena, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb splošnega upravnega postopka. Tožeča stranka se je dne 1. 7. 2011 sicer izjavila o projektni dokumentaciji, o sami gradnji pa se ob ogledu, ki je bil opravljen le v navzočnosti investitorja ni mogla izjasniti. Upravni organ prve stopnje je na kraju samem ugotavljal določena dejstva, pomembna za odločitev o glavni stvari, o katerih tožeča stranka ni imela možnosti dajanja pripomb. Investitorka je šele 30. 8. 2011 pridobila uporabno dovoljenja, s katerim je dopolnila dokumentacijo, o tem pa se tožeča stranka ni mogla izjaviti, saj zanj ni vedela. Nadalje navaja, da predvidenega posega na strehi ni mogoče izvesti brez posega na objekt tožeče stranke, katerega pa tožeča stranka ne dovoli. Svoje zadržke bi pojasnila na ogledu v kolikor bi bila povabljena na ogled na kraju samem.

Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povračilo njenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka-investitorka A.A. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in dodatno navaja, da je upravni organ dne 14. 7. 2011 opravil ogled, v zvezi z navedbo o pomanjkanju gradbenega dovoljenja objekta, ki se rekonstruira. Ob primerjavi obstoječega stanja z aero posnetki iz leta 1954 je ugotovil, da se stanje ni spremenilo, zato se šteje, da ima predmetni objekt uporabno dovoljenje po zakonu. Tožeča stranka je pred izdajo izpodbijane odločbe imela možnost predlagati dokaze in navajati dejstva, pri čemer ni predlagala, da se opravi obravnava na katero se povabijo stranke. Upravni organ prve stopnje je zato dne 14. 7. 2011 opravil ogled, na katerem ni bila prisotna nobena izmed strank. Vse pripombe tožeče stranke so bile v postopku v celoti upoštevane, investitor pa je izpolnil pogoje iz 66. člena ZGO-1, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeča in tožena stranka dopolnjujeta tožbo in odgovor na tožbo in vztrajata pri svojih stališčih.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da se obravnavano zemljišče parc. št. 1/1 in 1/26 obe k.o. B., na katerih je predvidena rekonstrukcija obstoječega objekta nahaja v ureditvenem območju ZU 92/2, na katerem so v skladu z 11. členom PUP dopustne rekonstrukcije obstoječih objektov. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je predvidena rekonstrukcija skladna z 16., 17. in 21. členom PUP ter da je tožeča stranka za poseg, ki je predmet tega postopka pridobila vsa potrebna soglasja.

Ugovor tožeče stranke, da je izpodbijana odločba nezakonita zato ker, kot mejaš ni dala soglasja k predvideni rekonstrukciji ni utemeljen. V konkretnem primeru gre za gradnjo v strnjenem nizu treh starih kamnitih stavb v obstoječih tlorisnih gabaritih, zato upoštevaje 2. alineo drugega odstavka 3. točke 15. člena PUP, soglasje lastnika oziroma lastnikov sosednjih zemljišč tudi v primeru gradnje na parcelni meji ni potrebno.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, da je rekonstrukcija strehe možna le v primeru, če tožeča stranka dovoli dostop preko svojega objekta, za kar pa nima soglasja tožeče stranke. Iz grafičnega lista 6 vodilne mape izhaja, da je območje gradbišča predmetne gradnje definirano znotraj parcel 1/1 in 1/26 k.o. B., ki je v lasti tožeče stranke, čemer je sledil tudi upravni organ prve stopnje. Iz opisa posameznih pričakovanih vplivov objekta na okolico z navedbo ustreznih ukrepov izhaja, da posledic, vplivov na okolico ne bo, saj se nameravani poseg izvaja znotraj zazidljive parcele in so vsi nameravani posegi v skladu z zahtevami in s pogoji iz PUP. Iz izjave investitorja pa tudi izhaja, da bo poseg v prostor izveden tako, da se ne bo posegalo na parcelo tožeče stranke.

Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na bistveno kršitev pravil postopka ni utemeljen. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 3. točki drugega odstavka 237. člena določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Kršitev pravila obveznosti ustne obravnave sama po sebi po zakonu ni opredeljena, kot bistvena kršitev pravil postopka. Tudi po mnenju sodišča oprava ustne obravnave v sporni zadevi na drugačno odločitev ne bi vplivala. Namen ustne obravnave je namreč, da se pretresejo različna vprašanja glede predmeta ugotovitvenega postopka. V zadevi je upoštevaje določbe 15. člena PUP lahko sporno le to, ali je dovoljena rekonstrukcija, ki je predmet izpodbijane odločbe lahko izvršena tako, da se pri izvajanju del ne bo posegalo na nepremičnino, ki je last tožeče stranke. Kakor je bilo že navedeno, iz dokumentacije, ki je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja izhaja, da se bo predvidena rekonstrukcija opravila ne da bi se posegalo na sosednjo parcelo. Upravni organ prve stopnje je sicer s tem, ko na ogled objekta, ki je predmet rekonstrukcije ni vabil niti investitorja niti tožeče stranke ter o pridobitvi uporabnega dovoljenja tožeče stranke ni obvestil, kršil pravila postopka, ki pa na samo odločitev niso imeli vpliva, saj med tožečo in toženo stranko ni sporno, da je bil objekt, ki je predmet rekonstrukcije zgrajen pred letom 1967. Na podlagi določbe 1.točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 pa se šteje, da ima objekt uporabno dovoljenja po tem zakonu, če se namembnost objekta po 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajena z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Upravni organ prve stopnje je z ogledom ugotovil le, ali so izpolnjeni prej navedeni zakonski pogoji. Tožeča stranka pa niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo niti v tožbi, ugotovitvam glede zakonske domneve, da ima sporni objekt uporabno dovoljenje ne ugovarja, niti ne predlaga nobenih dokazov. V pritožbi ugovarja le temu, da ji ni bilo vročeno potrdilo o uporabnem dovoljenju, ugotovitvam, ki so bile podlaga za njegovo izdajo pa ni ugovarjala, kljub temu, da ji je upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi to obrazložil. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da navedena rekonstrukcija ni možna brez posega na njeno lastnino, pri tem pa sodišče pripominja, da iz upravnega spisa izhaja, da je tudi tožeča stranka adaptirala svojo streho na način, ne da bi posegla v lastnino investitorice, zato sodišče ne vidi razloga, da ne bi v skladu s projektom za rekonstrukcijo obstoječe stavbe enako storila pri adaptaciji strehe tudi investitorica, upoštevaje pri tem, da imata sosednja objekta samostojne nosilne stene, ki so medsebojno ločene, tako da objekta nimata skupnih sten.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrnilo, zato vsaka stranka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.