Jedro

Izvršilni stroški (enako kot pravdni stroški) pomenijo zahtevek, ki je akcesoren glavnemu zahtevku in predstavlja civilnopravno zakonito obligacijo. Stranka lahko njihovo plačilo zahteva samo v postopku, v katerem so nastali.

Tožeča stranka v izvršilnem postopku stroškov, ki jih je imela s plačilom izvršiteljici, nesporno ni priglasila. S takšnim ravnanjem (oziroma opustitvijo) je sama onemogočila odločanje o njihovem povračilu. O tem namreč v obravnavanem (ločenem) sporu ni več mogoče odločati. Tožbeni zahtevek s tako dejstveno podlago ni sklepčen (v določbah materialnega prava ni opore, ki bi utemeljevala tak zahtevek).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zaradi delnega umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 3294/2015 z dne 15. 1. 2015, v delu v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna znesek 273,91 EUR, in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Citiran sklep o izvršbi je ohranilo v veljavi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 121,96 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 379,58 EUR od 11. 10. 2014 do 29. 1. 2015, od zneska 105,67 EUR od 29. 1. 2015 dalje do plačila in od zneska 16,29 EUR od 11. 10. 2014 dalje do plačila ter na stroške upnika v višini 30,00 EUR (II. točka izreka). V delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna znesek 295,42 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 273,91 EUR od 29. 1. 2015 dalje do plačila, od zneska 28,97 EUR od 11. 10. 2014 dalje do plačila in od zneska 266,45 EUR od 11. 11. 2014 dalje do plačila, je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in toženi zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 56,45 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka, v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo 266,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zoper odločitev o pravdnih stroških (IV. točka izreka), se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke tudi v tem delu ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani del sodbe se vsebinsko nanaša na povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker tožena stranka niti po izdaji sklepa o izvršbi (v zadevi VL 64305/2014) ni prostovoljno izpolnila svojih obveznosti in je bilo zato treba opraviti rubež njenih premičnin. Znesek 266,45 EUR se nanaša na plačilo računa rubežnika. Sodišče prve stopnje je takšen zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za strošek izvršilnega postopka, ki bi ga tožeča stranka morala zahtevati skladno z 38. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) – torej takoj, ko je nastal in je bila znana njegova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. Ker so skladno z 293. členom ZIZ stroški izvršitelja (v obravnavanem primeru rubežnika) izvršilni stroški, višje sodišče takšnemu stališču v celoti pritrjuje.

6. Neutemeljene so namreč pritožbene navedbe, da bi upnik do povračila izvršilnih stroškov lahko bil upravičen po določbah o odškodninski odgovornosti. Izvršilni stroški (enako kot pravdni stroški – ob smiselni uporabi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); glej 15. člen ZIZ) pomenijo zahtevek, ki je akcesoren glavnemu zahtevku in predstavlja civilnopravno zakonito obligacijo. Stranka lahko njihovo plačilo zahteva samo v postopku, v katerem so nastali(1) (to nenazadnje dovolj jasno izhaja že iz besedila prej povzete določbe sedmega odstavka 38. člena ZIZ). Tožeča stranka v izvršilnem postopku VL 64305/2014 stroškov, ki jih je imela s plačilom izvršiteljici, nesporno ni priglasila. S takšnim ravnanjem (oziroma opustitvijo) je sama onemogočila odločanje o njihovem povračilu. O tem namreč v obravnavanem (ločenem) sporu ni več mogoče odločati. Tožbeni zahtevek s tako dejstveno podlago ni sklepčen (v določbah materialnega prava ni opore, ki bi utemeljevala tak zahtevek), zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.(2)

7. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi N. Betetto in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 55. Op. št. (2): Podobno tudi VSL v sodbi I Cp 1971/2014.