Jedro

Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen.

Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule.

S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedenih na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršnokoli drugačno povezanost s tožečo stranko, ter se ji s tem prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence.

Drži pritožbeni očitek, da zgoraj opisano ravnanje tožnice ni zajeto v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj predstavitve toženke (zanjo njene agentke) ni mogoče razumeti kot zatrjevanja ekonomske povezanosti toženke s tožnico. Prav tako drži, da ne pomeni ravnanja, ki bi bilo usmerjeno k prekinitvi poslovnega razmerja med tožnico in N. P. ali k oteževanju njunega razmerja.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da zato, ker očitano ravnanje, ki izhaja iz trditvene podlage tožnice, ni zajeto v prepovednem zahtevku, tožba ni sklepčna.

Vendar pa bi bila v tej zadevi sprememba izpodbijanega ugodilnega dela sodbe v zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena. Drži tudi pritožbeni očitek, da je sam tožbeni zahtevek premalo določen in da pušča dvom o tem, kaj je toženka sploh dolžna opustiti

Izrek

I. Pritožbi toženke se v celoti ugodi in se prvostopenjska sodba 1) v izpodbijani I. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom; 2) v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se prvostopenjska sodba 1) v izpodbijani III.2., III.4. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; 2) v preostalem izpodbijanem delu (III.1. in III.3. točka izreka) pa se pritožba zavrne in se v teh delih izpodbijana sodba potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

**I. Uvodno pojasnilo**

1. Pravdni stranki sta gospodarski družbi, ki na trgu ponujata poslovne storitve, med njimi bonitetne informacije. Po naročilu svojih strank vsaka po svoji metodologiji pripravljata bonitetne ocene za naročnike bodisi o stopnji solidnosti nekega gospodarskega subjekta na trgu (bonitetno poročilo z bonitetno oceno) bodisi o stopnji solidnosti naročnika -certificiranje (boniteno poročilo o odličnosti). V tem slednjem primeru izdajata tudi plačljive certifikate, ki jih na trgu ponujata kot samostojne produkte. Obe se ukvarjata s podobnimi storitvami in tako druga drugi predstavljata konkurenčno družbo.

2. Svoje certifikate bonitete odličnosti tožnica označuje s črkami A, AA in AAA, v rumeni, oranžni in rdeči barvi (kot je razvidno iz priloge B10). Toženka pa svoje certifikate, ki jih oglašuje kot certifikat odličnosti in tudi kot certifikat bonitetne odličnosti označuje s črkami A+, AA+ in AAA, pri čemer so črke A rdeče in sive barve, znak + pa sive barve (B1 do B3). Tožnica ima svoje tri znake pri Uradu za intelektualno lastnino (UIL) zavarovane kot blagovne/storitvene znamke (v nadaljevanju: znamke) pod številkami 00000, 000001 in 000002 (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

3. Toženka za označevanje svojih produktov uporablja zgoraj opisane znake A+, AA+ in AAA, pod katerimi je napis CWB (12. točka). Tekom pravde je tudi toženka pri pri UIL registrirala tri znamke in sicer A+, AA+ in AAA, pri čemer se te črke nahajajo v nazobčanem krogu. Nad črko A (oziroma črkami A) se nahaja napis v polkrogu BONITETNA, pod črko A v ravni vrsti CWB, pod tem napisom pa je polkrožna beseda OCENA. Te znamke so registrirane pod št. 000003, 000004 in 000005 (12. točka).

**II. Izpodbijana sodba** _Izrek_

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevkom tožnice, delno pa jih je zavrnilo. Odločilo je takole: "I. Toženi stranki se prepovedujejo dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med tožečo stranko in njenimi kupci oziroma strankami ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedena na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršnokoli drugačno povezanost s tožečo stranko, ter ji s tem prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence.

II. Tožena stranka je dolžna objaviti uvod in I. točko izreka te sodbe (brez navedbe sodnice) na svoje stroške v časnikih Delo, v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

1. Toženi stranki se v zvezi s certifikatom bonitete odličnosti prepoveduje prodaja, ponujanje na trgu, oglaševanje, opremljanje certifikatov in označevanje poslovne dokumentacije in spletnih strani z znakom "certifikat bonitetne odličnosti in certifikat odličnosti“ ter - z znakom "AAA" (s prvo temnejšo sivo črko A, drugo rdečo črko A in tretjo svetlejšo sivo črko A), z znakom "AA+" (s prvo temnejšo sivo črko A, drugo rdečo črko A in svetlejše sivim znakom +" in znakom "A+" (z rdečo A in svetlejše sivim znakom +) kot tudi - z znaki "AAA", "AA+" in A+", kot so opisani v prejšnji alineji te 1. točke na način, da so znaki odebeljeni in da se posamezna črka A in znak + znotraj znaka prekrivajo tako, da vsaka naslednja črka A oziroma znak + deloma prekriva predhodno črko kot tudi - z znaki "AAA", "AA+" in "A+", kot so opisani v prejšnji alineji te točke ter znakom "AA" (s prvo temnejšo sivo črko A in drugo rdečo črko A, pri čemer druga črka A deloma prekriva prvo črko A, znak pa je odebeljen) na način, da so znaki uporabljeni znotraj sivo rdečega kroga z dodatnim besedilom "BONITETA 2014" (ali katerokoli drugo letnico) v črni barvi nad znakom "AAA", "AA+", "AA" oziroma "A+" ter drugim besedilom " CWB Ocena" (pri čemer je namesto črke "o" v besedi CW oznaka za oblaček, besedilo pa je v črni barvi in z oblačkom in besedo "business" v rdeči barvi, pod znakom "AAA", "AA+", "AA" oziroma "A+", pri čemer sta besedi "BONITETNA" in "OCENA" ukrivljeni na način, da sledita notranji strani krožnice zgoraj oziroma spodaj v krogu (s tem pa se ne prepoveduje uporaba sivo rdečega kroga z besedilom "bonitetna 2014" ali katerokoli drugo letnico) " CWB Ocena" (pri čemer je namesto črke "o" v besedi CW oznaka za oblaček, besedilo pa je v črni barvi in z oblačkom in besedo "business" v rdeči barvi) kot tudi - z znaki "AAA", "AA+" in "A+" v črni barvi ter se s tem prepoveduje dejanje nelojalne konkurence ter kršenje pri Uradu RS za intelektualno lastnino registriranih znamk pod reg. št. 000006: A Boniteta odličnosti soliditet, rumeno črno barve, pod reg. št. 0000007: AAA Boniteta odličnosti soliditet, rdeče barve in pod reg. št. 000008: AA Boniteta odličnosti Soliditet, oražno črne barve.

2. Toženi stranki se prepovedujejo dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med tožečo stranko in njenimi kupci oziroma strankami ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedena na način, da neresnično zatrjuje uporabo metodologij tožeče stranke in da neresnično zatrjuje neizpolnjevanje pogojev za pridobitev certifikata tožeče stranke ter se s tem prepoveduje dejanja nelojalne konkurence.

3. Tožena stranka je dolžna objaviti uvod in izrek te sodbe na svoje stroške v časnikih Dnevnik in Finance v roku 15 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega sodnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 666,32 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka do plačila.

_Povzetek obrazložitve izpodbijane sodbe_ (a) Glede razveljavitvenega dela sklepa o ugovoru zoper začasno odredbo

5. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje najprej pojasnilo, da je v zavarovanje tožbenega zahtevka izdalo začasno odredbo, nato pa še sklep o ugovoru zoper to odredbo ter da je višje sodišče pritožbi toženke proti sklepu o ugovoru delno ugodilo1, ta sklep delno razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (Sklep VSL V Cpg 387/2017 z dne 18. 5. 2017, list. št. 221 in naslednje). Pojasnilo je, da zato, ker je z izpodbijano sodbo odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, o predlagani začasni odredbi sodišče ni posebej odločalo (6. točka obrazložitve).

(b) Glede kršitve znamk tožnice

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica dejavnost podeljevanja bonitetnih ocen v zvezi s certifikatom odličnosti na trgu opravlja od leta 2011, toženka pa od aprila 2016 (14. točka). Zapisalo je, da tožnica zahteva prepoved kršitvenih ravnanj zgolj v zvezi s podeljevanjem certifikata odličnosti in ne v zvezi s storitvijo podeljevanja bonitetnih ocen. Njen zahtevek na prepoved kršitve znamk se ne nanaša na dejavnost preverjanja bonitete oziroma kreditne sposobnosti, pač pa na dejavnost certificiranja (15. točka obrazložitve). Pojasnilo je, da je toženka svoje znamke registrirala v istih razredih Nicejske klasifikacije (16, 35 in 36), kot tožnica. Znamke toženke, reg. št. 000009, 0000010 in 0000011, ki so po izgledu identične z njenimi znamkami 000003, 000004 in 0000012, pa so dodatno registrirane še v 42. razredu Nicejske klasifikacije (20. točka obrazložitve)2 in da je tudi način prodaje blaga – storitev obeh pravdnih strank enak (preko telefona) (21. točka).

7. Opravilo je vizualno primerjavo znamk tožnice (00000, 000002, 000008) in znamk toženke ( 0000013, 000014 in 000015), zvočno primerjavo in pojmovno primerjavo (23. do 35. točka) ter presodilo, da verjetnosti zmede med primerjanimi znamkami ni že zaradi okroglega nazobčanega okvirja znamk toženk. Ob sklicevanju na odločbo VSL I Cpg 1184/2013 z dne 9. 4. 2015 je zapisalo, da registrirane znamke toženke niso ovira za obravnavanje tožbenih zahtevkov (13. točka).

8. Presodilo je tudi, da je med znamkami tožnice in med znaki toženke A+ AA+ in AAA (brez okroglega okvirja) ni podobnosti že zaradi različnih barv znamk in znakov (31. točka). Isto je menilo za samostoječe, neodebeljene, neprekrivajoče znake A+, AA+ in AAA (32. točka).

9. V zvezi z zvočno primerjavo je presodilo, da znak „bonitetna (A+, AA+, AAA) CWB ocena“ toženke v primerjavi z „A, AA in AAA boniteta odličnosti soliditet“ tožnice kaže na določeno stopnjo podobnosti, saj se v vseh primerih izgovarja črka A. Hkrati je ocenilo, da so si podobni tudi besedni deli blagovne znamke tožnice "bonitetna odličnost" in znaki toženke "bonitetna ocena". Upoštevajoč, da določeno razliko v izgovorjavi ustvarja znak +, pa je presodilo, da ni mogoče sklepati na verjetnost nastanka zmede.

10. Zatem je opravilo še pojmovno primerjavo posameznih besednih zvez iz znamk tožnice „boniteta odličnosti“ z besednimi zvezami iz znamke toženke „bonitetna ocena“ ter „soliditet“ iz znamke tožnice s „company“ iz znamk toženke ter presodilo, da do zamenjave ne more priti (34. točka obrazložitve).

(c) Glede nelojalne konkurence

11. V 48. točki obrazložitve je sodišče v zvezi z zatrjevanim dejanjem nelojalne konkurence (po zatrjevani 2. alineji oziroma 5. alineji drugega odstavka 63.a člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence - v nadaljevanju: ZPOmK- 1) zapisalo, (1) da je bila do vstopa toženke na slovenski trg tožnica edini ponudnik izdelovanja bonitetnih ocen v zvezi s certifikati, ki je svoje storitve označevala s črko A, (2) da med strankama ni sporno, da tudi druge bonitetne hiše za označevanje storitev - podeljevanje bonitetnih ocen uporabljajo črko A in (3) med drugim tudi, da se znamke in znaki razlikujejo do te mere, da ne obstoji možnost povezovanja med starejšimi znamkami na eni strani in mlajšimi znamkami ter znaki na drugi strani.

12. V zvezi z zatrjevano nelojalno konkurenco po zatrjevani 3. alineji drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 pa je presodilo, da je od zatrjevanih dejanj nelojalne konkurence v primeru podjetij (1) N., d. o. o., (2) T., d. o. o., (3) L. d. o. o., (4) N. P. s. p., (5) V. G. s. p. in (6) U. Z. s. p., tožnica dokazala nelojalno konkurenco le v primeru N. P. s. p. Njej naj bi se toženka predstavila kot tožnica. Zato je tožbenemu zahtevku iz tega naslova delno ugodilo (I. točka izreka), glede preostalih dejanj pa ga je zaradi nedokazanosti zavrnilo (III.2. točka izreka).

13. Odločitev o zahtevku na objavo sodbe samo v časopisu Delo (II. točka izreka) je ugodilo zato, ker je tožnica dokazala le eno dejanje nelojalne konkurence od več zatrjevanih, zahtevek za objavo sodbe v časnikih Dnevnik in Finance pa je iz tega razloga zavrnilo (III.3. točka izreka).

**III. Pritožbi obeh pravdnih strank**

14. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Vsaka jo izpodbija v zanjo neugodnem delu. Obe sta uveljavljali vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Obe sta primarno predlagali spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev teh delov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe sta zahtevali tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

15. Na pritožbo tožnice je toženka odgovorila, tožnica pa na pritožbo toženke ni odgovorila.

16. Na odločilne pritožbene navedbe obeh pravdnih strank je odgovorjeno v nadaljevanju.

**IV. O stališču sodišča prve stopnje v zvezi z neizdano začasno odredbo**

17. Niti iz ZPP niti iz ZIZ ne izhaja, da sodišču prve stopnje takrat, kadar s sodbo odloči o vseh zahtevkih tožeče stranke, o začasni odredbi ni potrebno posebej odločiti. Ekonomičnost, ki naj bi narekovala ne - odločitev o začasni odredbi (glej 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) je lahko kvečjemu razlog za to, da sodišče s sodbo in sklepom odloči o tožbenem zahtevku in o predlagani začasni odredbi hkrati, ne pa za to, da o začasni odredbi sploh odloči ne.

**V. K odločitvi o pritožbi toženke**

18. Pritožba toženke je v celoti utemeljena.

_Glede zatrjevane napačne vrednosti spornega predmeta_

19. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi pri oceni vrednosti spornega predmeta (VSP) sodišče moralo upoštevati tudi VSP začasne odredbe (5.000,00 EUR), zaradi česar VSP v tem postopku znaša 20.000,00 EUR in ne 15.000,00 EUR, kot izhaja iz sodbe. ZPP namreč ne določa, da se VSP začasne odredbe šteje kot del VSP tožbenega zahtevka.

_K razveljavitvi I. točke izreka (glede nelojalne konkurence)_

20. V 42. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo dikcijo 63.a člena ZPOmK-1. Po tem zakonu je nelojalna konkurenca prepovedana (prvi odstavek). Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi se povzroči ali se utegne povzročiti škoda drugim podjetjem (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora vsako dejanje nelojalne konkurence izpolnjevati vse znake generalne klavzule iz drugega odstavka ter da so posamezne oblike dejanj primeroma naštete v tretjem odstavku istega člena.

21. S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedenih na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršnokoli drugačno povezanost s tožečo stranko, ter se ji s tem prepovedujejo dejanja nelojalne konkurence.

22. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je pri odločitvi o tem zahtevku prvostopenjsko sodišče spregledalo ne le, da je ta nedoločen, ampak tudi, da je tožba v tem delu nesklepčna.

23. Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu3. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen. V primeru, da je tožba odpravljivo nesklepčna, pa mora sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko na to opozoriti. Če tega ne stori, zagreši bistveno kršitev določil pravdnega postopka po prvem odstavku 339.člena ZPP, ki pa je relativne narave. Če tožbenemu zahtevku iz nesklepčne tožbe ugodi, pa hkrati tudi zmotno uporabi materialno pravo. Na to kršitev pa mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

24. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63. a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule4. 25. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pojasnilo (45. točka, 19. stran), da se je agentka toženke samostojni podjetnici N. P. predstavila kot tožnica. N. P. ji je cetrifikat naročila in pričakovala, da ga bo dobila za leto 2016, saj ji ga je tožnica za leto 2015 že izdala. Ko pa ga je prejela in videla, da je bil izdan za leto 2015, je šele takrat ugotovila, da se ga je naročila pri toženki, ki se ji je pač predstavila kot tožnica.

26. Drži pritožbeni očitek, da zgoraj opisano ravnanje tožnice ni zajeto v I. točki izreka izpodbijane sodbe, saj predstavitve toženke (zanjo njene agentke) ni mogoče razumeti kot zatrjevanja ekonomske povezanosti toženke s tožnico. Prav tako drži, da ne pomeni ravnanja, ki bi bilo usmerjeno k prekinitvi poslovnega razmerja med tožnico in N. P. ali k oteževanju njunega razmerja. Iz trditvene podlage tožnice namreč ne izhaja, da bi tožnica imela s N. P. sklenjeno trajno pogodbo o cerificiranju. Nenazadnje se subjekti na trgu sprotno letno odločajo, ali se bodo podvrgli certificiranju ali ne. Prav tako ni mogoče opisanega ravnanja subsumirati pod preprečevanje ali oteževanje pravnega razmerja med tožnico in N. P. 27. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da zato, ker očitano ravnanje, ki izhaja iz trditvene podlage tožnice, ni zajeto v prepovednem zahtevku, tožba ni sklepčna.

28. Vendar pa bi bila v tej zadevi sprememba izpodbijanega ugodilnega dela sodbe v zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena. Drži tudi pritožbeni očitek, da je sam tožbeni zahtevek premalo določen in da pušča dvom o tem, kaj je toženka sploh dolžna opustiti5. V zvezi s tem pritožnica pravilno pravilno poudarja, da gre v primeru nedoločenega in neizvršljivega zahtevka za formalno pomanjkljivo tožbo.

29. V konkretnem primeru (opisanem v 25. točki te obrazložitve) bi bila tožba sklepčna, zahtevek pa določen, če bi bila v njem obsežena prepoved toženki, da se pri nastopanju na trgu predstavlja kot tožnica.

30. Kadar tožba ne vsebuje določenega zahtevka, ni sposobna za obravnavanje. V takem primeru mora sodišče skladno z določilom prvega odstavka 108. člena ZPP tožečo stranko s (pozivnim) sklepom pozvati, naj jo dopolni ali popravi. Zato ji mora določiti primerno dolg rok. Če v danem roku tožeča stranka tožbe ne popravi ali je ne dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže. O tem mora biti tožeča stranka obveščena že v pozivnem sklepu.

31. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ki ni določen, je izrek izpodbijane sodbe v I. točki izreka nerazumljiv. Zato je izpodbijana sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke proti I. točki izreka izpodbijane sodbe na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo, ter ta del razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj te kršitve glede na to, da mora sodišče prve stopnje tožnico pozvati k dopolnitvi tožbe, ne more samo odpraviti. Napotek za nadaljnji postopek se nahaja v 30. točki obrazložitve.

_K spremembi II. točke izreka (glede objave sodbe v Delu)_

32. Po določilu tretjega odstavka 63b. člena ZPOmK-1 lahko prizadeti udeleženec zahteva objavo sodbe v sredstvih javnega obveščanja, če je bilo dejanje nelojalne konkurence storjeno s sredstvi javnega obveščanja ali na podoben način (npr. z letaki, napisi na javnih krajih) ali je prizadelo veliko število udeležencev.

33. Iz trditvene podlage tožnice ne izhaja, da bi zatrjevano dejanje nelojalne konkurence po 3. alineji tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1 toženka storila s sredstvi javnega obveščanja ali preko spletnih strani ali da bi zatrjevano nelojalno konkuriranje po tej točki prizadelo veliko število udeležencev. Tožnica je namreč na tej podlagi nanizala le nekaj konkretnih primerov nelojalnega konkuriranja. Navedla je sicer, da je dejanja nelojalne konkurence toženka izvajala tudi z oglaševanjem po spletu, vendar te trditve se nanašajo na zatrjevana dejanja nelojalne konkurence po 2. oziroma 5. alineji tretjega odstavka 63a.člena ZPOmK-1. Ker pa je tožbeni zahtevek iz naslova nelojalne konkurence po 2. oziroma 5. alineji tretjega odstavka 63a.člena ZPOmK-1 pravnomočno zavrnjen6, je odločitev sodišča prve stopnje iz II. točke izreka o objavi sodbe v časopisu Delo, posledica zmotno uporabljenega materialnega prava (341. člen ZPP).

34. Glede na zgornje razloge je pritožbeno sodišče pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe na podlagi določila prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremilo tako tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

_K razveljavitvi stroškovne odločitve (IV. točka izreka)_

35. Proti odločitvi o stroških postopka sta se pritožili obe pravdni stranki. Toženka jo izpodbija v tistem delu, v katerem je bil njen zahtevek za povrnitev stroškov smiselno zavrnjen. Med drugim tudi zato, ker sodišče toženki ni priznalo nagrade za vse vloge, zakaj tega ni storilo, pa ni obrazložilo.

36. Odločitev o stroških pravdnega postopka je odvisna od uspeha stranke v pravdi. Ker je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, je posledično razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, ki se nanašajo na toženko (isto velja za II. 4. točko izreka).

_O pritožbi toženke proti zavrnilnemu delu sodbe_

37. Do pritožbenih navedb, ki pomenijo toženkino opredeljevanje do tistih ravnanj zatrjevane nelojalne konkurence, za katere je sodišče prve stopnje presodilo, da jih tožnica ni dokazala, pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj toženka za pritožbo proti tistim delom sodbe, s katerimi je v pravdi uspela, nima pravnega interesa za pritožbo.

_O zatrjevanem nelojalnem konkuriranju tožnice toženki_

38. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeljevati tudi do toženkinih navedb o tem, da na trgu v resnici tožnica nelojalno konkurira toženki. Tožbo toženke proti tožnici iz tega naslova je namreč sodišče prve stopnje, kot je pojasnilo v obrazložitvi, izdvojilo v ločeno obravnavanje.

**VI. K odločitvi o pritožbi tožnice** _K zavrnitvi pritožbe proti III.1. točki izreka izpodbijane sodbe_

39. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je sklepna 41. točka obrazložitve izpodbijane sodbe nejasna in sama s seboj v nasprotju. Drži namreč pritožbeni očitek, da je sodišče v tej točki, po tistem, ko je primerjalo znamke toženke z znamkami in znaki toženke zapisalo, da gre zaradi pridobljene razlikovalnosti znamk zaključiti na možnost povezovanja relevantne javnosti med obema storitvama, da pa možnost povezovanja ne pomeni hkrati verjetnosti povezovanja starejše znamke s kasnejšo oziroma z znaki toženke.

40. V zvezi s tem pritožnica opozarja, da slovenski izraz "možnost povezovanja" sodišče enači z angleškim "likehood of association", kar je termin iz 5/1/b. člena Direktive 2008/95/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami iz 10/2/b. člena prenovljene Direktive 2015/2436. Ta isti termin (likehood of association) pa je iz angleščine enkrat preveden v "verjetnost povezovanja" (5/1/b. člena Direktive 2008/95/ES), drugič pa v "možnost povezovanja" (10/2/B člena Direktive 2015/2436). Sklicuje se tudi na sodbo Splošnega sodišča v združeni zadevi T-303/06 RENV in T-337/06 RENV z dne 25. 11. 2014, v kateri sodišče na več mestih uporablja izraz "možnost povezovanja" (prim. 44. točko ter 71. oziroma 72. točko citirane sodbe).

41. Enako kršitev določil pravdnega postopka, to je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo tudi pri razlogovanju zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova nelojalne konkurence po 2. oziroma 5. alineji tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1. V 48. točki obrazložitve (primerjaj 11. točko obrazložitve te sodbe) naj bi sodišče nanizalo razloge ZA in PROTI, končnega stališča, ali so izpolnjeni pogoji za nelojalno konkurenco po teh točkah pa ni podalo. S III.1 točko izreka je tožbeni zahtevek iz naslova kršitve blagovnih znamk tožnice zavrnilo, v 48. točki obrazložitve pa zapisalo, da ima tožnica kot imetnica starejših znamk pravico tretjim preprečiti, da v gospodarskem prometu z uporabo znamk in znakov izkoriščajo njen ugled in prepoznavnost. Zato je obrazložitev v nasprotju z izrekom.

42. Kadar sodišče prve stopnje zagreši absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, mora pritožbeno sodišče skladno z določilom prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ugoditi, tako sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje, razen če lahko to kršitev samo odpravi. In prav to je pritožbeno sodišče storilo v tej zadevi, ko je odločalo o pritožbi proti III.1.točki izreka, kot je obrazloženo v nadaljevanju. Pritožbeni očitek, povzet v 40. in 41. točki obrazložitve je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

_O vsebinski razliki med 1. zahtevkom tožnice iz tožbe in iz vloge 10. 10. 2017_

43. Certifikat o stopnji svoje bonitete prejme proti plačilu le naročnik bonitetnega poročila odličnosti, ne pa tudi naročnik bonitetnega poročila z bonitetno oceno. To med pravdnima strankama ni sporno. Torej je, čeprav je certifikat odličnosti samostojni produkt ene ali druge stranke, do te mere povezan z izdelavo bonitetnega poročila odličnosti, da ga kot samostojnega produkta brez bonitetnega poročila odličnosti, ki je prav tako samostojen produkt, ni mogoče kupiti.

44. Po skrčenem tožbenem zahtevku (iz vloge z dne 10. 10. 2017) tožnica toženki ne dovoljuje pod njenimi znamkami in znaki v zvezi s certifikatom bonitetne odličnosti prodajati, ponujati, oglaševati, opremljati certifikate in označevati poslovno dokumentacijo in spletne strani z znakom "certifikat bonitetne odličnosti“ in „certifikat odličnosti“. Iz tega sledi, da ji dovoljuje pod istimi znamkami in znaki prodajati, ponujati, oglaševati, opremljati in označevati poslovno dokumentacijo in spletne v zvezi s bonitetnim poročilom odličnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Certifikat bonitetne odličnosti nadgradnja bonitetnega poročila odličnosti. Produkt cerifikat bonitetne odličnosti brez produkta bonitetno poročila odličnosti, sploh nastane ne. Zato se presoji pritožbenega sodišča uvodni del izreka III. 1. točka izpodbijane sodbe, (v zvezi z nadaljnjim zahtevkom tožnice na prepoved uporabe znakov "AAA", "A+", in "AA+", ki so razvidni iz 1., 2., 3. in 4. alineje III.1. točka izreka izpodbijane sodbe), ki je identičen s 1. točko „skrčenega“ tožbenega zahtevka iz vloge tožnice z dne 10. 10. 20177 (list. št. 301), vsebinsko prav nič ne razlikuje od tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica postavila s 1. točko zahtevka v tožbi (list. št. 13)8. _Kako druge bonitetne hiše označujejo svoje storitve_

45. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da med strankama ni sporno, da tudi druge bonitetne hiše za označevanje storitev – podeljevanja bonitetnih ocen uporabljajo črko A (48. točka obrazložitve). Tej goli ugotovitvi pritožnica ne nasprotuje. Trdi pa (1) da tožnica zahteva prepoved kršitvenih ravnanj zgolj v zvezi s podeljevanjem certifikata, ne pa tudi bonitetnih ocen, (2) da certifikatov ne v slovenskem ne v svetovnem merilu nobeden od ponudnikov ne označuje s črko A, pa tudi (3) da bonitetne agencije certifikatov sploh ne izdajajo. Ta pritožbena navedba je neutemeljena iz treh razlogov. Prvič iz razlogov, navedenih v predhodni točki (ker je vrsta (stopnja) izdanega certifikata odličnosti odvisna od predhodno opravljene ocene podjetja). Drugič zato, ker je ta pritožbena navedba sama s seboj v nasprotju9. Tretjič pa zato, ker ne drži, da bonitetnih ocen na slovenskem trgu nobeno slovensko podjetje ne označuje s črko A v različnih kombinacijah.10

46. Ker bonitetne agencije po svetu za oceno bonitete uporabljajo različne kombinacije malih in velikih črk11, drži stališče sodišča prve stopnje, da črka A v znamkah tožnice ni razlikovalna (25. točka obrazložitve).

47. V prid pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz III.1. točke izreka zavrnilo, pa govori zlasti določilo b. točke prvega odstavka 48. člena ZIL, ki nosi naslov Omejitev pravic iz znamke. Po tem določilu imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja določene označbe, med drugim tudi označbe glede vrednosti.

48. Med strankama ni sporno, da je črka A v različnih kombinacijah splošna oznaka za označevanje stopnje bonitete. Iz trditvene podlage tožnice same izhaja, da obe stranki za najvišji bonitetni razred uporabljata znak AAA, za drugi bonitetni razred toženka uporablja znak AA+, tožnica pa AA itd. Črka A v različnih kombinacijah se torej uporablja za označevanje stopnje bonitete (kar po presoji pritožbenega sodišča spada pod „označbo glede vrednosti“). Ker črka A v različnih kombinacijah ni razlikovalna, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da med znamkami tožnice in znamkami oziroma znaki toženke ne gre za podobnost že zaradi različnih barv črk A v znamkah tožnice oziroma znamkah in znakih toženke. Zlasti pa to velja za tiste znamke toženke, v katerih so črke A obkrožene z nazobčanim krogom.

49. Iz zgornje obrazložitve sledi, da je zmotno pritožbeno stališče, da razlikovalnega učinka črke A pri označevanju certifikatov ni dopustno presojati na podlagi označevanja bonitetnih ocen, saj gre za drug produkt, pa četudi certifikat temelji na takšni ali drugačni bonitetni oceni podjetja.

50. Dosedanja obrazložitev terja zaključek, da toženka s tem, da tudi ona, ki za označevanje bonitete družb, ki jih ocenjuje in jim podeljuje certifikate odličnosti, uporablja sistem črk A, tožnici nelojalno ne konkurira, pa četudi nekateri drugi ponudniki istih storitev za označevanje certifikatov uporabljajo povsem različne označbe12. 51. Na podlagi citirane b točke prvega odstavka 48. člena ZIL tožnica kot imetnica figurativnih znamk, ki vsebujejo besedne označbe Boniteta odličnosti ©, ki ima pojasnilni pomen, toženki prav tako ne more prepovedati uporabe besed v njenem znaku bonitetna ocena, saj to kaže na lastnost storitev vsake od pravdnih. Isto velja za oglaševanje toženkinega certifikata kot certifikata odličnosti oziroma bonitetne ocene odličnosti. S tem oglaševanjem implicitno svoje oglašuje delo, ki ga opravlja in pojasnjuje, da tak certifikat dobi tisti subjekt na trgu, ki najuspešneje prestane certificiranje.

52. S to obrazložitvijo je dopolnjena manjkajoča obrazložitev sodišča prve stopnje iz 41. in 48. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

53. Glede na zgornje razloge pritožnica ne more uspeti niti z navajanjem, da njene znamke prestavljajo družino (skupino znamk), zaradi česar tudi razni obstranski, nerazlikovalni in nedominantni elementi znakov toženke, kot je znak + in krog niso ovira za to, da nebi javnost znakov toženke prištevala v družino znamk tožnice.

_O kršitvi prve registrirane znamke znamke z drugo znamko_

54. Kot rečeno, ima toženka za znake iz tretje alineje 1. točke III. odstavka izreka sodbe (kombinacija različnih znakov v nazobčanem krogu) podeljene blagovne znamke. Isto velja za znak AA+ iz prve alineje 1. točke III. odstavka izreka. Upoštevajoč stališče, ki ga je VSL zavzelo v odločbi I Cpg 1184/2013, je sodišče prve stopnje presojalo tudi zamenljivost znamk tožnice in (registriranih) znamk toženke, za katere je tožnica zatrjevala zamenljivost. Stališče VSL v citirani odločbi I Cpg 1189/2013 je oprto na odločbo sodišča Evropske unije C-561/11 z dne 21. 2. 2013. V tej odločbi je je sodišče Evropske unije zapisalo, da kljub jamstvom, ki jih ponuja postopek registracije znamk skupnosti, ni mogoče povsem izključiti, da se lahko kot znamka registrira znak, s katerim se lahko krši prejšnja znamka. Tâko pojasnilo je to sodišče dalo ob reševanju predhodnega vprašanja13, ki ga je prvostopenjsko sodišče sprožilo v situacije, ko je tožeča stranka pri prvostopenjskem sodišču vložila tožbo (1) na prenehanje kršitve pravic znamke skupnosti št. 4438751, katere imetnica je FCI in (2) na ugotovitev ničnosti treh nacionalnih znamk, katerih imetnica je CFIPPR, zlasti ker te znamke ustvarjajo verjetnost zmede z znamko skupnosti št. 4438571, katere imetnica je FCI.

55. Znamka, ki v postopku za ugotovitev ničnosti znamke ni razglašena za nično (114. člen ZIL-1) znamka, ki ni bila izbrisana iz registra (119. člen ZIL-1) ali razveljavljena (120. člen ZIL-1) velja. Znamka, ki velja, pa njenemu imetniku zagotavlja pravno varstvo pred posegi drugih. Določilo 47. člena ZIL-1 daje imetniku znamke izključno pravico do njene uporabe. Pod pogoji iz prvega odstavka tega člena je imetnik tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, upravičen preprečiti, da v gospodarskem prometu uporabljajo znake, ki so enaki ali podobni registrirani znamki. Zoper osebo, ki brez njegovega soglasja posega v pravice iz znamke, lahko s tožbo zahteva varstvo pravic, ki mu jih zagotavlja registrirana znamka (121. člen ZIL-1)14. 56. Iz razlogov, navedenih v predhodni točki sledi, da ima vsak imetnik registrirane znamke, tako prvi, kot kasnejši, enake pravice, ki mu jih daje 47. člen ZIL-1. V primeru, ko prvi imetnik registrirane znamke proti kasnejšemu vloži tožbo po 121. členu ZIL-1 zaradi kršitve njegove znamke, pa mora, da bi dosegel enako presojo svojega zahtevka kot v primeru kršitve te znamke z neregistriranim znakom, svojo tožbo podkrepiti tudi s tožbo po 114., 119. ali po 120. členu ZIL-1. 57. Tožnica v tožbi ni navedla, da je proti toženki vložila tožbo na razglasitev registrirnih znamk za nične, na izbris iz registra ali na razveljavitev teh znamk. Zato registrirane znamke skladno z določilom prvega odstavka 47. člena ZIL-1 toženki dajejo enake izključne pravico do njene uporabe in druge izključne pravice, kot jih ima tožnica po tem zakonu. To pa pomeni, da se je sodišče prve stopnje pri presojanju kršitvenega zahtevka tožnice ob tedanji dikciji (ki je veljala ob izdaji prve sodbe) tega določila po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali toženka tudi s svojimi registriranimi znamkami krši tožničine pravice iz njenih registrianih znamk.15

58. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti III.1. točke izreka ni utemeljena. Ker pa ob uradnem preizkusu tega dela sodbe pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo proti tej točki kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

_K razveljavitvi III. 2. točke izreka izpodbijane sodbe_

59. Tožnica je tožbeni zahtevek iz naslova nelojalne konkurence po 3. točki tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1 oblikovalo takole: „Toženi stranki se prepovedujejo dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med tožečo stranko in njenimi kupci oziroma strankami ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij, izvedena na način, da tožena stranka subjektom na trgu neresnično zatrjuje ekonomsko oziroma kakršno koli drugačno povezanost s tožečo stranko, da neresnično zatrjuje uporabo metodologij tožeče stranke in da neresnično zatrjuje neizpolnjevanje pogojev za pridobitev certifikata tožeče stranke ter se s tem prepoveduje dejanja nelojalne konkurence“.

60. Sodišče prve stopnje je delu tega tožbenega zahtevka ugodilo (I. točka izreka), delno pa ga je zaradi nedokazanosti zavrnilo (II. 2. točka izreka). Tožnica je v trditveni podlagi opisala nekaj konkretnih dejanskih stanov nelojalne konkurence po 3. točki tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1. Tako je npr. v tožbi navedla (10. stran), da se je toženka (preko svojih agentov) družbi N. predstavila kot organizator prireditve „AAA“, čeprav je ta dogodek organizirala tožnica, družba N. pa da se je podlagi ravno zaradi tega podatka določila za nakup certifikata pri toženki. Pri pridobivanju novih strank naj bi družbi L. toženka omenila, da je hčerinsko podjetje tožnice ter da uporablja njeno metodologijo pri izračunavanju bonitetne odličnosti. Tudi V. G., s. p., ki je sicer redni naročnik certifikatov tožnice, naj bi se toženka izdajala za tožnico. Družbi T., ki je prav tako redni naročnik certifikata bonitetne odličnosti tožnice in ki naj bi s tožnico že dogovorila za zlato edicijo certifikata, pa je zatrjevala, da po metodologiji tožnice ta družba ne dosega kriterijev za certifikat, ker je bonitetna ocena letos padla na B, pri čemer ji je toženka ponudila svoj certifikat z oznako AA za krepko nižjo ceno.

61. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako kot zatrjevanega dejanja nelojalne konkurence v primeru N. P. (glej 25. točko te obrazložitve) tudi nobenega od zgoraj povzetih dejanskih stanov ni mogoče subsumirati pod abstraktni dejanski stan iz 3. alineje tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1. Nobeden od zgoraj navedenih subjektov ni imel sklenjenega trajnega razmerja s tožnico, oziroma iz trditvene podlage tožnice to ne izhaja. O tem, ali se bo subjekt, ki je navzoč na trgu, odločil za cetrificiranje, se pač sam odloča vsako leto posebej.

62. Prav tako zatrjevana dejanja toženke ne kažejo na njeno preprečevanje poslovnega razmerja med tožnico in njenimi naročniki. Za tako dejanje bi šlo, če bi npr. toženka pozivala druge subjekte na trgu, naj ne sklenejo pogodbe s tožnico ali bi jim to na tak ali drugačen način preprečevala. Glede na navedeno je tožba tudi v tem delu nesklepčna. Torej bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva na podlagi določila 285. člena ZPP tožnico na to opozoriti, ne pa izvajati dokazov. Z izvajanjem dokazov pač ni mogoče odpraviti nesklepčnosti.

63. Na podlagi konkretno zatrjevanih dejanskih stanov, povzetih zgoraj v 60. točki, je sicer po presoji pritožbenega sodišča utemeljen sklep, da iz trditvene podlage tožnice izhaja, da ji je toženka nelojalno konkurirala. Ker pa je tožbeni zahtevek16 (v prvem delu neutemeljen, v drugem delu pa) v smislu nelojalne konkurence nedoločen, za odgovor pritožbenega sodišča na pritožbo tožnice proti III.2. točki izreka prvostopenjske sodbe velja isto, kot za odgovor pritožbenega sodišča na pritožbo toženke proti I. točki izreka (primerjaj razloge iz 23. in 24. točke te obrazložitve).

64. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi proti III.2. točki izreka izpodbijane sodbe ugodilo, izpodbijano sodbo proti tej točki razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi za to tako odločitev, prav tako napotki prvostopenjskemu sodišču v novem postopku, se nahajajo v 30. in 31. točki te obrazložitve.

65. H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče še primeroma dodaja, da bi bila v situacijah, povzetih v 60. točki te obrazložitve, tožba sklepčna, tožbeni zahtevek pa določen, če bi bile v njem dovolj konkretno obsežene tiste prepovedi toženki, ki jih tožnica želi doseči (prim. 29. točko te obrazložitve).

_K odločitvi o pritožbi na zavrnitev zahtevka za objavo uvoda in izreka sodbe v časopisih Dnevnik in Finance_

66. S III.3. točko izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice na objavo uvoda in izreka sodbe v časopisih Dnevnik in Finance. Za zavrnitev pritožbe proti tej točki veljajo popolnoma isti razlogi, kot jih je pritožbeno sodišče nanizalo v 32. do 34. točki te obrazložitve. Tam je pojasnilo, zakaj se toženka utemeljeno pritožuje proti II. točki izreka prvostopenjske sodbe, s katero je sodišče prve stopnje toženki naložilo objavo sodbe v Delu. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju celoti sklicuje na razloge iz tega dela obrazložitve.

67. Iz zgornje obrazložitve sledi, da je sodišče prve stopnje, ki je zahtevek tožnice na objavo sodbe v časopisih Dnevnik in Finance zavrnilo, odločilo pravilno, pa četudi je to storilo iz drugih razlogov. Ker pa pritožbeno sodišče pri odločanju o tem delu pritožbe ni zaznalo nobenih tistih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo proti tej točki zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353.člen ZPP).

**VII. K odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje**

68. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice na povrnitev njenih pravdnih stroškov s III.4. točka izreka zavrnilo in odločilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške (IV. točka izreka).

69. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha ene ali druge stranke v pravdi (154. člen ZPP), pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo v glavni stvari delno razveljavilo, delno pa jo je potrdilo, bo uspeh vsake od posameznih strank znan šele ob izdaji nove sodbe. Zato je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi stroškovno odločitev iz točke III.4 in IV. točke izreka.17 **VIII.K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

70. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom istega člena.

71. Na tiste pritožbene navedbe, ki za odločitev niso pomembne, pritožbeno sodišče ni odgovorilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_IX. K odločitvi, da se zadeva dodeli drugemu sodniku_

72. Glede na to, da je bila prvostopenjska odločba v tistem delu, ki se nanaša na nelojalno konkurenco, v tem postopku pod vodstvom iste sodnice že drugič razveljavljena (prvič s pritožbo proti sklepu o ugovoru zoper začasno odredbo), je pritožbeno sodišče odredilo, da se ta zadeva dodeli drugemu sodniku v novo sojenje.

**X. PRAVNI POUK:**

73. Proti tistim delom te odločbe, s katerimi je višje sodišče razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča, je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Delno je višje sodišče pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo. 2 Seznam blaga/storitev: (16): Poslovni register (pisarniški pripomočki), tiskane publikacije. (35): Poslovne cenitve, poslovne informacije, poslovne poizvedbe, poslovne raziskave, poslovne raziskave in poizvedbe, poslovnoorganizacijska svetovanja, strokovno poslovno svetovanje, stroškovno-cenovne analize. (36): Finančne analize, finančno informiranje. (42): Certificiranje (nadzor kakovosti), testne storitve za certificiranje kakovosti ali standardov, testiranje, analiza in vrednotenje storitev drugih za namene certificiranja, testiranje, analiza in ocenjevanje blaga in storitev drugih za namene certificiranja, ocenjevanje kakovosti. 3 Tako je na primer v sodbi III Ips 95/2003 z dne 28. 1. 2004 VS RS zapisalo, da ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku, ki ne vsebuje konkretizirane oblike dejanj nelojalne konkurence. 4 V zadevi I Cpg 876/2008 z dne 14. 5. 2009 je VSL zapisalo, da bi morala tožeča stranka zatrjevati konkretna ravnanja tožene stranke, ki naj bi povzročila prekinitev poslovnega razmerja tožeče stranke z družbo H..... 5 V zadevi V Cpg 614/2008 z dne 14. 9. 2018 je VSL zapisalo, da je zmotno pritožbeno stališče, da sta abstraktna zahtevka edini možni način, da tožena stranka doseže učinkovito sodno varstvo, ker ne more vedeti, kakšna dejanja bo izvajala tožnica v bodoče. Prepovedano ravnanje mora izhajati iz konkretnega protipravnega ravnanja in mora biti v tej smeri dovolj konkretizirano. V zadevi I Cpg 633/2005 z dne 5. 9. 2005 pa je VSL ugotovilo, da prepovedni zahtevek tožeče stranke glasi na prepoved vsakega reklamiranja, oglaševanja, prodajanja ali kakršnegakoli drugačnega načina dajanja v promet, brezplačen ali odplačen, posameznih poimensko navedenih izdelkov tožene stranke nasploh in torej imeti na prepoved vsakršnega nastopanja na trgu z navedenimi izdelki. 6 Točka III.1. prvostopenjske sodbe v zvezi s točko II.2. drugostopenjske odločbe. 7 Toženi stranki se v zvezi s certifikatom bonitete odličnosti prepoveduje prodaja, ponujanje na trgu, oglaševanje, opremljanje certifikatov in označevanje poslovne dokumentacije in spletnih strani z znakom "certifikat bonitetne odličnosti in certifikat odličnosti“ ter.... 8 Toženi stranki se prepoveduje prodaja, ponujanje na trgu, oglaševanje, opremljanje certifikatov in označevanje poslovne dokumentacije in spletnih strani z znakom "certifikat bonitetne odličnosti" in "certifikat odličnosti" ter ... 9 „V svetovnem merilu noben ponudnikov svojih certifikatov ne označuje s črko A IN tuje bonitetne hiše certifikatov sploh ne izdajajo“. 10 Primerjaj številko prijave pri UIL SI201371224. 11 Primerjaj obrazložitev odločbe št. B 2 889 676 EUIPO z dne 14. 3. 2018 o ugovoru (v prilogi B156, na 7. strani). Tam je pojasnjeno, da največje bonitetne agencije, npr. Standard & Poor s, Moody s ter Fitch Ratings uporabljajo različne kombinacije malih in velikih črk, ki jim za natančnejšo oceno dodajo znak + ali -. 12 Na primer P., d. o. o., GZS (stran 5 do 6 tožbenih navedb). 13 Predhodno vprašanje se glasi: Ali se v okviru postopka zaradi kršitve izključne pravice, ki jo daje znamka skupnosti, in sicer pravice preprečiti tretjim osebam, da jo uporabljajo v gospodarskem prometu, določene v členu 9 (1) Uredbe sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. 2. 2009 o blagovni znamki skupnosti, ta pravica nanaša na katerokoli tretjo osebo, ki uporablja znak, ki ustvarja verjetnost zmede (ker je podoben znamki Skupnosti, podobne pa so tudi storitve ali blago), ali pa je, nasprotno, tretja oseba, ki uporablja ta znak, ki ustvarja verjetnost zmede, ki je bil v njeno korist registriran kot znamka Skupnosti, izvzeta, dokler se prej ne ugotovi ničnost te registracije poznejše znamke? 14 19. točka obrazložitve odločbe VS RS III Ips 32/2018 z dne 19. 2. 2019. 15 Z E novelo spremenjena določba prvega odstavka 47. člena ZIL (Ur. list RS, št. 33/2020 z dne 14. 3. 2020) pa pravice drugega imetnika znamke omejuje v razmerju do prvega imetnika s prepovedjo poseganja v njegove pravice. 16 Gre za tožbeni zahtevek, razviden iz I. in III.2. točke izreka 17 Glej tudi 35 in 36. točko te obrazložitve.