Jedro

Zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka začne teči z dnem, ko se je zvedelo za kršitve delovnih obveznosti in storilca in ne šele z vložitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 14.12.1992 in sklep komisije za pritožbe z dne 22.1.1993, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ugotovilo, da na podlagi navedenih sklepov tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in mu z vsemi pravicami in obveznostmi še traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za nazaj vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter mu povrniti stroške postopka v znesku 96.425,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in v znesku 825,00 SIT. Pri tem je ugotavljalo, da je tožena stranka za domnevno tožnikovo kršitev, ki je bila predmet disciplinskega postopka, zvedela že dne 28.5.1992, tako da je pred izajo izpodbijanih sklepov disciplinskih organov 6-mesečni rok za vodenje disciplinskega postopka že iztekel. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem poudarja, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika uveden šele 17.11.1992, takrat se je tudi zvedelo za kršitev in storilca in od takrat je tudi pričel teči 6-mesečni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka, ki ob izdaji dokončnega disciplinskega sklepa tako še ni potekel. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da so delavci tožene stranke, ki so bili posebej zadolženi za nadzor nad protipravnim odtujevanjem sredstev, že 28.5.1992 ugotavljali, da naj bi si tožnik poskušal protipravno prilastiti okvir za pony kolo ter vilice z napeljavami kablov in so bili tožniku takrat navedeni predmeti tudi zaseženi. Ker sta pri tem sodelovala tudi odgovorni vodja proizvodnje in šef kontrole, ki je kasneje tudi sopodpisal zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika, sodišče šteje, da je bila toženka že takrat obveščena o tožnikovi domnevni disciplinski kršitvi, ki je bila predmet spornega disciplinskega postopka. Zato je pričel 6-mesečni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR teči že 28.5.1992 oz. najkasneje naslednji dan 29.5.1992. Zmotno je stališče pritožbe, da prične ta zastaralni rok teči šele s formalno uvedbo disciplinskega postopka, saj zakon tudi začetek teka subjektivnega roka za vodenje disciplinskega postopka veže na datum, ko delodajalec zve za bistvene okoliščine disciplinske kršitve (za dejstvo kršitve in storilca). V tem primeru pa so bile pri toženi stranki te okoliščine znane že 28.5.1992 oz. naslednji delovni dan.

Šestmesečni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka je torej potekel že konec meseca novembra 1992. Po tem času izdani disciplinski sklepi tožene stranke o tožnikovi disciplinski odgovornosti torej niso mogli biti zakoniti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo napak, na katere mora ob obravnavi pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.