Jedro

Pogodbe ni mogoče presojati zgolj na podlagi naslova, pač pa tudi na podlagi njene vsebine. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelu obligacijskega prava. Ker je ugotovljeno, da je podarjena nepremičnina obremenjena s hipoteko bank (gre za kredit, ki je bil porabljen za poplačilo dolžnikovih upnikov) in da kredit odplačujejo toženci, ni dvoma, da nepremičnine niso pridobili neodplačno. Kadar gre za odplačni pravni posel, tudi v primeru, da je sklenjen med sorodniki, velja enoletni rok za vložitev izpodbojne tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženim strankam povrniti pravdne stroške v višini 2.407,44 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je treba pogodbo presojati na podlagi njene vsebine in ne le naslova. Iz pogodbe z dne 28.1.2009, ki je bila v zemljiški knjigi realizirana dne 10.2.2009 nedvomno izhaja, da gre za darilno pogodbo. Sodišče se nepravilno sklicuje še na okoliščine, ki s samo vsebino nimajo zveze oziroma niso zapisane v pogodbi. Zapisana služnostna pravica darilne pogodbe ne spreminja. Na podlagi presoje pogodbene volje in skupnega namena strank ni bila sklenjena odplačna pogodba. Darilne pogodbe v odplačno pogodbo ne spreminja trditev, da je šlo za tako pogodbo zaradi pridobitve hipotekarnega kredita in „prevzema dolga“ s strani tožencev. Pri ugotavljanju pravočasnosti izpodbijanja pogodbe je zato treba izhaja iz določbe 257. člena OZ, ki določa triletni in ne enoletni rok za vložitev tožbe. Sodišče se ni ukvarjalo z ostalimi navedbami tožnice, ki je zatrjevala škodovalni namen tožencev in darovalcev. Prav tako ne, da kredit še vedno odplačuje P. J. in da so toženci le formalno hipotekarni kreditojemalci oziroma prevzemniki dolgov. Sodišče se je vsebinsko ukvarjalo s tožbo a le v korist tožene stranke in sicer naj ne bi obstajal škodovalni namen darovalcev ampak nekakšno „nujno zlo“ ki naj bi reševalo tudi tožence, da bi še lahko bivali v hiši. Teh razlogov se ob zavrženju ne bi smelo upoštevati, ker se sodišče ni ukvarjalo z nasprotnimi trditvami tožeče stranke, da naj bi obstajal škodovalni namen in škoda, ki je povzročena s tem, da tožničin dolžnik ne razpolaga več z nobenim nepremičnim premoženjem iz katerega bi se tožnica lahko poplačala. Dolžnik je nepremičnino odtujil a je obdržal pravico do bivanja v podarjeni hiši. Šlo je za reševanje dolžnika tudi v škodo in na račun tožnice. Nepravilno je zavržena tožba glede prvih treh ugotovitvenih zahtevkov, ki so vmesni ugotovitveni zahtevki, ker gre za ugotavljanje predhodnega vprašanja – obstoja terjatve tožnice. V takih primerih gre, je v skladu z ustaljeno sodno prakso (tretji odstavek 181. člena ZPP), za ugotovitveni zahtevek, ki je dovoljen in ni treba, da so pri tem tožene stranke vse pogodbene stranke obveznostnega razmerja. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili. Zavračajo pritožbene navedbe tožnice in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v tožbi in drugih vlogah zatrjevala, da je očetu oziroma tastu toženih strank P. J. 15.3.2003 posodila 12.000,00 EUR. Posojenega denarja ji ta ni vrnil in ker je z darilno pogodbo z dne 28.1.2009 tožencem podaril edino nepremičnino, ki jo je imel, je s tem oškodovana, saj P. J. nima več premoženja, s katerim bi se lahko poplačala. Tožnica je v obravnavani zadevi postavila zahtevek za ugotovitev neučinkovitosti darilne pogodbe v višini zapadle terjatve 12.000,00 EUR s pripadki. Med strankami je sporno ali je tožba, ki vsebuje omenjeni zahtevek vložena pravočasno.

6. V skladu s prvim odstavkom 257. členom OZ se lahko tožba v primeru odplačnega razpolaganja vloži v enem letu šteto od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje. Če pa gre za neodplačni pravni posel in v primeru, da je tretji dolžnikov sorodnik (zakonec, otrok ...) pa se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upniku. V takem primeru se izpodbijana tožba lahko vloži v treh letih.

7. Pritožba ima prav, ko pravi, da pogodbe ni mogoče presojati zgolj na podlagi naslova, pač pa tudi na podlagi njene vsebine. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelu obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Tudi drži, da iz same darilne pogodbe na katero se sklicuje tožeča stranka izhaja le to, da sta dolžnik P. J. in njegova žena P. toženim strankam podarila nepremičnino, travnik in stanovanjsko stavbo stoječo na parc. št. 141/2 k. o. X. S to darilno pogodbo, ki je tudi že vpisana v zemljiški knjigi, sta si darovalca izgovorila in tudi vknjižila brezplačno dosmrtno služnostno pravico stanovanja. Ker je tožena stranka ugovarjala in dokazovala, da ne gre za darilno pogodbo, pač pa za odplačni pravni posel, je prvo sodišče ugotavljalo in presojalo dokaze, ki sta jih v ta namen predložili pravdni stranki. Sodišče je tako presojalo razmerje med toženci in staršema (darovalcema). Pri tem je ugotovilo (sporazumni dogovor z dne 5.2.2009), da je bil dolžnik P. J. precej zadolžen in sicer po sodni poravnavi I P 7/2009 Okrožnega sodišča v Kranju z dne 4.7.2008 v višini 90.000,00 EUR, po izvršilni zadevi In 94/2008 pa v višini 39.129,00 EUR. Te dolgove so toženci prevzeli. Dolgove so plačali s krediti bank. Glede na ugotovljeno je v nadaljevanju prvo sodišče ravnalo prav, ker je presojalo darilno pogodbo z dne 28.1.2009 v povezavi z notarskim zapisom z dne 9.2.2009. Iz vsebine obeh je jasno razvidno, da so toženci na podlagi darilne pogodbe pri banki lahko vzeli hipotekarni kredit, s katerim so poplačali dolgove dolžnika P. J. Sodišče je tudi ugotovilo, da so dolgovi dolžnika že v času izpodbijanega pravnega posla presegli vrednost nepremičnine, ki je predmet darilne pogodbe. Kredite odplačujejo obdarovanci – toženci. Pritožnica v pritožbi sicer pravi, da kredit odplačuje dolžnik, a je ta navedba novota, ki v pritožbenem postopku ni dovoljena in zato tudi neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Ker je torej ugotovljeno, da je podarjena nepremičnina obremenjena s hipoteko bank (gre za kredit, ki je bil porabljen za poplačilo dolžnikovih upnikov) in da ta kredit odplačujejo toženci, ni dvoma, da nepremičnine niso pridobili neodplačno. Kadar gre za odplačni pravni posel, za kakršnega v obravnavani zadevi nedvomno gre, tudi v primeru, da je sklenjen med sorodniki, po ustaljeni sodni praksi, velja enoletni rok (II Ips 1082/2008). Ker je bila obravnavana tožba vložena po preteku enega leta od zaznambe darilne pogodbe v zemljiški knjigi, je bila vložena prepozno. Odločitev sodišča je zato pravilna.

9. Pritožba tožnice pa tudi ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe glede ugotovitvenih zahtevkov. Ker se vsi ugotovitveni zahtevki nanašajo na P. J., ki ni tožena stranka je bilo tožbo v tem delu zavreči zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. To kar tožnica zahteva, da se ugotovi, bi bila stvar obrazložitve. Nedvomno pa bi bilo to potrebno ugotavljati, če bi sodišče ugotovilo, da je bila tožba na izpodbijanje tožnikovih pravnih dejanj vložena pravočasno, torej v roku enega leta po vložitvi predloga za vpis (prenos) lastništva na tožene stranke v zemljiški knjigi.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera. Zaključki izpodbijanega sklepa pa so tudi materialnopravni pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožena stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.