Jedro

Država z otroškim dodatkom kot pravico iz socialnega varstva ne nadomešča dela sredstev, ki ga morajo otrokom nuditi starši, temveč le pomaga materialno šibkejšim staršem pri vzgoji in varstvu otrok s tem, da jim zagotavlja dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje. Zato otroški dodatek na določitev preživnine nima vpliva.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka spremeni v toliko, da je tožena stranka od 1.7.2008 dalje za preživljanje mld. N. M. dolžna prispevati dodatnih 40,80 EUR mesečno (torej mesečno preživnino v višini 160,00 EUR namesto s strani sodišča prve stopnje določenih 119,20 EUR), ter da je dolžna poravnati stroške postopka v višini 265,66 EUR.

Pritožba tožeče stranke se zavrne v preostalem delu, pritožba tožene stranke pa v celoti, ter se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna poravnati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 0110 0637 0421 586, sklic Bpp 921/2007, stroške pritožbenega postopka v višini 35,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče odločilo, (1) da se preživnina, določena z dogovorom o preživnini sklenjenim pred CSD Ž. št. ... z dne 8.10.2003 in nazadnje usklajena z obvestilom o uskladitvi preživnine CSD Ž. z dne 31.3.2008 v višini 67,14 € zviša tako, da je toženec Ž. M., kot oče dolžan prispevati za preživljanje mld. N. M., od 1.7.2008 dalje mesečno preživnino v višini 119,20 €, vse na roke matere in zakonite zastopnice mld. tožnice M. D., stan. P. ..., P. Do pravnomočnosti te sodbe zapadle preživninske obroke je toženec dolžan plačati v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče preživninske obroke pa je dolžan plačevati do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, vse pod izvršbo. Preživnino v višini, določeni s to sodbo, je dolžan toženec plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej dalje pa v skladu z obvestili CSD Ž. V primeru zamude pri plačilu je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti preživninskih obrokov dalje do plačila, pod izvršbo. (2) Tožbeni zahtevek v presežku za še zahtevano zvišanje do 200,00 € mesečno od 1.7.2008 dalje, je zavrnilo. (3) Toženi stranki je naložilo, da poravna na račun Okrožnega sodišča v Celju št. ..., sklic Bpp ..., stroške postopka v višini 16,16 € v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka zoper odločitev pod drugo in tretjo točko, tožena pa zoper odločitev pod prvo in tretjo točko. Obe pravdni stranki uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani del sodbe tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Podredno predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve v odločanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka pa predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v napadenem delu zavrne, preživnina, kot je bila določena z dogovorom z dne 8.10.2003, pa naj se vzdrži v veljavi. Obe stranki priglašata tudi pritožbene stroške. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista podali.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

V predmetni zadevi je prvo sodišče zvišalo preživnino, ker so se spremenile tako potrebe tožnice kot upravičenke do preživnine, kot zmožnosti zakonite zastopnice tožnice in toženca kot preživninskih zavezancev. Dejstvo, da so se okoliščine spremenile, pritožbeno ni sporno. Izpostavlja se pravilnost ugotovitev glede spremenjenih potreb in zmožnosti. Materialno pravno izhodišče utemeljenosti teh pritožbenih navedb je v 129. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), po katerem se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Po 129. a členu pa mora sodišče pri odmeri preživnine upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega in telesnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

Prvo sodišče je ugotovilo, da materialne zmožnosti toženca znašajo v povprečju 490,00 EUR mesečno, materine pa v povprečju 525,00 EUR mesečno. Pritožba tožene stranke trdi, da se je toženčeva plača v zadnjem času zaradi recesije bistveno znižala, kar dokazuje s kopijami plačilnih list (november 2008: 435,82 EUR, december 2008: 525,99 EUR; januar 2009: 561,85 EUR, februar 2009: 437,85 EUR). Poleg tega pa še navaja, da je zakonita zastopnica dobila službo pri drugem delodajalcu, pri katerem mesečno zasluži približno 200,00 EUR več.

Povprečje toženčevih plač, prejetih v času od decembra 2008 do marca 2009, znaša 490 EUR (natančno 490,37 EUR). Pritožbeno zatrjevanje, da se je toženčeva plača po izdaji prvostopne sodbe znižala, ni pravilno, saj je toženčeva povprečna plača tudi v času od meseca maja do oktobra 2008 v povprečju znašala 490 EUR (natančno 490,49 EUR). Zato te pritožbene trditve do drugačne pravne posledice od tiste, ki jo je izreklo prvo sodišče, ne morejo pripeljati. Utemeljenosti pritožbene trditve, da ima zakonita zastopnica višjo plačo, pa ni moč presojati. Ni namreč izpolnjen niti minimum glede navajanja dejstev in dokazov, ki so potrebni za nastanek s pritožbenim ugovorom uveljavljane pravne posledice (primerjaj s prvim odstavkom 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku: ZPP). Zgolj s trditvijo, glede katere pa kakšen dokaz niti ni predlagan, namreč ni zadoščeno zahtevam o trditvenem in dokaznem bremenu.

Obe pritožbi izpodbijata prvostopno ugotovitev, po kateri višina mesečnih potreb tožnice znaša 343,42 EUR. Tožena stranka trdi, da ni mogoče, da bi zavezanec mesečno razpolagal z manj denarja kot njegov otrok, ter da ima tudi zavezanec potrebe, katere mora sodišče prav tako ocenjevati. Tožeča stranka pa vztraja pri trditvi, da potrebe znašajo najmanj 400,00 EUR mesečno, saj bi tožnica potrebovala računalnik, internet (25,00 EUR mesečno), sredstva za zagotovitev počitnic (cca. 300,00 EUR mesečno), ter da bi rada obiskovala izven šolske dejavnosti (atletika, tuji jeziki, glasbena šola, likovni pouk – najmanj 100,00 EUR mesečno). Meni, da bi moralo sodišče oceniti, koliko bi znašala preživnina, ki bi jo starša še zmogla, ter šele nato omejiti potrebe. Trdi, da je odločitev prvega sodišča, ki je sicer verjelo, da bi tožnica vse našteto potrebovala, v nasprotju z namenom preživnine, ki ni zgolj zagotavljanje minimuma za preživetje, ampak tudi (zlasti) zagotavljanje zdravega razvoja in (vsaj takšnega) položaja kot ga ima otrok staršev, ki živijo skupaj. Poleg tega pa je drugi toženčev otrok, za katerega toženec plačuje višjo preživnino, privilegiran.

Na gornje trditve gre sprva odgovoriti, da pravni standard primerne preživnine pomeni, da mora sodišče potrebe otroka ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Tožničine potrebe morajo biti seveda prilagojene tudi toženčevim potrebam, vendar je preživninska obveznost do mladoletnih otrok primarna in mora roditelj le-tej prilagoditi tudi višino stroškov za lastne potrebe. Prvo sodišče je ocenilo toženčeve potrebe, saj je ugotovilo, da staršem mesečno prispeva od 120 do 150 evrov za bivalne stroške in hrano, ter da za svoje potrebe porabi dodatno okrog 70 do 80 evrov mesečno. Višina preživnine, ki jo toženec plačuje za drugega otroka, na določitev višine preživnine za tožnico lahko vpliva le v toliko, kolikor se nanaša na toženčeve zmožnosti. Otrokova korist namreč terja, da se preživnina odmeri glede na potrebe (konkretnega) otroka, ki zahteva preživljanje, in ne na neke povprečne potrebe otroka njegove starosti. Pritožbeno izpostavljen pristop, po katerem bi bilo potrebno najprej ugotavljati zmožnosti preživninskega zavezanca, šele potem pa potrebe upravičenca, je le ena od faz določitve preživnine. Ta se namreč vedno določa upoštevaje obe okoliščini, in sicer tako, da se po ugotovitvi odločilnih dejstev med njima poišče ustrezno razmerje. Tudi pritožbeno sodišče daje tožnici prav v delu, ko trdi, da imajo vsi otroci pravico do vseh artiklov in storitev, ki si jih želijo, če jim eden od staršev ali oba starša to dovolita. Vendar imajo tako kot vse želje tudi otroške želje omejitve, saj morajo ostati v okviru zmožnosti staršev. Starši se namreč niso dolžni zadolževati zato, da bi izpolnili take želje otrok, ki presegajo siceršnje otrokove potrebe. Povedano še drugače to pomeni, da tožnica staršema ne more naložiti takšnega preživninskega bremena, ki bi bilo preko njunih zmožnosti. Upoštevaje dejstvo, da ocena potreb upravičenca ni zgolj matematični izračun natančno določenih vrednosti posameznih izdatkov, ki so v določenem obdobju večji ali manjši, se tako zaključek prvega sodišča, da tožničine potrebe, ocenjene upoštevaje zmožnosti staršev, znašajo približno 340 EUR mesečno, izkaže za povsem pravilnega.

Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da so se od dneva izdaje prvostopne sodbe razmere spremenile, saj je tožničina zakonita zastopnica na podlagi odločbe Centra za socialno delo Žalec z dne 24.12.2008 na račun tožnice upravičena do otroškega dodatka v višini 60,74 EUR, in ne več do 105,01 EUR kot je to upoštevalo prvo sodišče. Iz kopije predmetne odločbe, priložene pritožbi v dokaz te trditve, izhaja, da je tožničina mati za čas od 1.1.2009 do 31.12.2009 upravičena do otroškega dodatka za dva otroka (tožnico in njenega polbrata) v skupni višini 121,49 EUR mesečno.

Ob presoji pritožbeno zatrjevane spremembe okoliščin, nanašajočih se na ugotovljeno višino otroškega dodatka, se je pritožbenemu sodišču sprva postavilo vprašanje, ali je upoštevanje otroškega dodatka pri določitvi preživnine sploh tožnici v korist. Poleg 129.a člena ZZZDR tudi prvi odstavek 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92), sodišču namreč nalaga, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki otrokove koristi glavno vodilo.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvo sodišče od tožničinih potreb, ocenjenih na 343,42 EUR, odštelo otroški dodatek, ki odpade na tožnico (105,01 EUR), ter nato zaključilo, da sta starša kot preživninska zavezanca dolžna kriti tožničine nepokrite potrebe v višini 238,41 (= 343,42 – 105,01) EUR. Dosojeni znesek 119,20 EUR predstavlja polovico tega zneska. Že matematični izračun pokaže, da upoštevanje otroškega dodatka tožnici ni v korist, saj je preživnina določena le glede na potrebe, ki z otroškim dodatkom niso pokrite.

Nadalje pa se postavi še vprašanje materialnopravne pravilnosti takšne odločitve. Po določbi 65. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP) se z otroškim dodatkom staršem oziroma otroku s prijavljenim prebivališčem v Republiki Sloveniji zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje. Pravica do otroškega dodatka se pridobi v primeru, če višina dohodkov na družinskega člana ne presega 99% povprečne plače v Republiki Sloveniji. Če je dohodek nižji od omenjene zgornje meje, se višina otroškega dodatka praviloma določi glede na uvrstitev družine v dohodkovni razred, ter glede na število otrok Skupni dohodek družine je vsota vseh bruto dohodkov vseh družinskih članov za isto koledarsko leto, razen izrecno navedenih (72. člen ZSDP). Ker preživnina med temi ni izrecno navedena, se v skupni dohodek družine všteva tudi preživnina, ki jo prejemajo otroci (družinski člani) starša, ki uveljavlja otroški dodatek. Po 34. členu Pravilnika o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov (Uradni list RS, št. 31/2008) se v skupni dohodek družine vštevajo prejete preživnine v višini izvršilnega naslova, do katerih so upravičeni vlagatelj oziroma družinski člani, od dohodka pa se odštejejo izplačane preživnine v višini izvršilnega naslova, ki jih plačuje vlagatelj oziroma družinski član.

Po 123. členu ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnosti zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Ker je po prvem odstavku 20. člena Zakona o socialnem varstvu vsakdo dolžan po svojih sposobnostih skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov, je gotovo, da država z otroškim dodatkom kot pravico iz socialnega varstva ne nadomešča dela sredstev, ki ga morajo otrokom nuditi starši, temveč le pomaga materialno šibkejšim staršem pri vzgoji in varstvu otrok s tem, da jim zagotavlja dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje. Zato otroški dodatek na določitev preživnine sploh nima in ne more imeti vpliva. (Podobno stališče je, sicer glede vpliva varstvenega dodatka na določanje preživnine, zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. IV Cp 3465/2006.) Ker torej dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke, ni odvisna od dolžnosti države, da staršem pomaga pri vzgoji in varstvu otrok (to izhaja tudi iz določb Ustave, ki varujejo starševstvo - tretji odstavek 53. člena, 54. člen in 56. člen), se v pritožbi zatrjevano dejstvo, da zakonita zastopnica prejema nižji otroški dodatek, izkaže za pravno neodločilno. Po že citiranem 129. členu ZZZDR se preživnina namreč določi le glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca. Starša morata zato prispevati k celotnim tožničinim potrebam, katere so ocenjene upoštevaje njune zmožnosti, ne pa le k potrebam, ki jih otroški dodatek ne pokriva.

Obe pritožbi z zavzemanjem za določitev višje oziroma nižje preživnine izpodbijata tudi višino deleža, ki ga morata k preživljanju tožnice prispevati starša. Pritožba tožene stranke s tem v zvezi upravičeno izpostavlja toženčeve nekoliko nižje materialne zmožnosti. Delež matere mora biti zato res nekoliko višji. Dejstvo pa je, da je zakonita zastopnica obremenjena z vsakodnevno oskrbo tožnice, pri tožencu pa ne živi nobeden od njegovih dveh otrok, ter so zato toženčeve pridobitne zmožnosti višje kot pri zakoniti zastopnici, vendar vseeno ne v takšni meri, kot to zatrjuje tožeča stranka. Materialnopravno pravilno porazdelitev bremena preživljanja tožnice tako predstavlja odločitev, da je toženec dolžan prispevati preživnino v višini 160,00 EUR mesečno. Zato je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in preživnino zvišati za dodatnih 40,80 EUR (4. točka 358. člena ZPP). Tudi ob takšni finančni obremenitvi tožencu še vedno ostane približno 70 EUR mesečno za lastne potrebe (= 490 EUR plača – 138 EUR preživnina za sina - 160 EUR preživnina za tožnico - 125 EUR povprečni bivalni stroški in hrana), ter bo moral tako zaradi preživninske obveznosti do mladoletnih otrok svoje potrebe, katere je sam ocenil od 70 do 80 EUR mesečno, le minimalno prilagoditi.

V posledici zvišanja preživnine je bilo potrebno zaradi spremembe uspeha v pravdi spremeniti tudi prvostopno odločitev o stroških, katera pritožbeno niti ni bila sporna. Tožeča stranka je tako uspela v 70% deležu (z zneskom 92,86 EUR od spornih 132,86 EUR). Tožena stranka je dolžna tožeči poravnati tako stroške postopka v znesku 313,44 EUR (70% od priznanih 447,78 EUR), tožeča pa toženi v znesku 47,78 EUR (30% od priznanih 159,28 EUR). Ob upoštevanju pobota stroškov obeh strank je tako tožena stranka dolžna poravnati razliko 265,66 EUR.

Glede na to, da drugi pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbi, tožeče stranke v preostalem delu, tožene pa v celoti, zavrniti, ter v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Tožena stranka mora stroške, ki so ji nastali s pritožbo, trpeti sama, saj s pritožbo ni uspela. Tožeča stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali s pritožbo, in to v takšnem delu, s katerim je uspela (I. in II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, od katerih potrebne stroške predstavljata nagrada za sestavo pritožbe v višini 125 točk (2.e točka Tar. št. 18 v zvezi s 1. točko Tar. št. 21 Odvetniške tarife) in izdatki za stranko v višini 2,5 točk (III. odstavek 13. člena Odvetniške tarife). Nagradi za poročilo stranki in konferenco s stranko pa sta zajeti že v nagradi za sestavo pritožbe, zato do povrnitve teh stroškov tožeča stranka ni upravičena. Upoštevaje vrednost točke (0,459 EUR) in davek na dodano vrednost (20%) znašajo tako potrebni stroški 70,22 EUR. Glede na 50 % pritožbeni uspeh (tožeča stranka je uspela s 40,80 EUR od pritožbeno spornih 80,80 EUR) je tako tožeča stranka upravičena do stroškov v višini 35,11 EUR. Tudi ta znesek mora tožena stranka v roku 15 dni plačati na račun Okrožnega sodišča v Celju, ker je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč. V primeru zamude mora tožena stranka plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi sodbe.