Jedro

V enoosebni družbi, v kateri je edini lastnik hkrati direktor družbe, je le-ta tudi organ upravljanja in je zato kot tak pristojen za sprejem programa trajno presežnih delavcev po 35. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavita sklepa tožene stranke, po katerih ji je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter pripadajočo plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Stranki trpita vsaka svoje stroške postopka. Sodišče je tako razsodilo, ker je ugotovilo, da je tožnici zakonito prenehalo delovno razmerje. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena takrat veljavnega zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo bistvene kršitve postopka pri sprejemu programa trajno presežnih delavcev, saj ga ni sprejel pristojni organ tožene stranke in pri tem tudi ni sodeloval sindikat. Tožnica ni bila vabljena na sejo pritožbenega organa, temveč le njen pooblaščenec, kar je absolutna kršitev postopka pri odločanju o prenehanju delovnega razmerja tožnice. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tožena stranka je zakonito sprejela program presežnih delavcev in direktor družbe kot edini lastnik je bil nedvomno pristojen organ, sindikat pa na program ni imel pripomb. Predlagana priča M. G., bivša sodelavka tožnice, ne bi mogla povedati kaj bistvenega v zvezi s potekom ocenjevanja delovne uspešnosti tožnice. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP-77, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnice pa pritožbeno sodišče navaja: V enoosebni družbi, v kateri je edini lastnik hkrati direktor družbe, je le-ta tudi organ upravljanja oziroma delodajalec in je zato kot tak pristojen za sprejem programa trajno presežnih delavcev po 35. členu zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil direktor tožene stranke pristojen za sprejem programa in ga je zato tudi posredoval pristojnemu občinskemu sindikatu, ker v družbi ni organiziranega sindikata. Iz izpovedi priče D. Ž. in dopisa Zveze svobodnih sindikatov v A., je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega zaključka, da je bil temu sindikatu predložen navedeni programa ter da ta nanj ni dal pripomb. Na podlagi pravilno sprejetega programa razreševanja trajno presežnih delavcev in ocenjevanja uspešnosti, po kriterijih določenih v pravilniku o delovnih razmerjih, je tožena stranka določila tožnico kot trajno presežno delavko. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi glede tega ocenjevanja in se pridružuje stališču sodišča prve stopnje in tožene stranke, da zaslišanje bivše sodelavke M. G. ne more prispevati k spremembi ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z ocenjevanjem tožnice. O ugovoru tožnice zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja je odločal pristojni organ tožene stranke, ki je njen ugovor zavrnil. Dejstvo, da na sejo tega organa tožnica ni bila vabljena, temveč le njen pooblaščenec, ki pa se seje organa ni udeležil, po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja nobene kršitve postopka, saj se vabila v tem primeru praviloma vročajo le pooblaščencu, glede na določbo 103. člena ZDR in v zvezi z 14. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Glede na to tožnica neutemeljeno zatrjuje, da je bila v drugostopnem postopku pri toženi stranki storjena bistvena kršitev postopka. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, zato je na podlagi 368. člena ZPP-77 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 166. členom ZPP-77 odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 22. člena ZDSS ni priznalo. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).