Jedro

S sklenitvijo poravnave je bilo skupno premoženje razdeljeno med tožnika in njegovo bivšo (zunaj)zakonsko partnerico, tako da je tožnik pridobil del zemljišča, na stanovanjski stavbi pa sta stranki ustanovili etažno lastnino, ki obsega dva posamezna dela stavbe ter skupne dele. Solastniška deleža posameznih delov zgradbe na skupnih delih znaša ½ za vsakokratnega lastnika.

V konkretnem primeru sta stranki zaradi socialnega položaja tožnika sklenili dogovor, da bo tožnik vrnil znesek neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči v 36 obrokih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 34. in 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 in št. 23/2008, v nadaljevanju ZBPP) odločila, da se predlogu A.A. z dne 8. 12. 2010 ugodi in se mu omogoči, da obveznost po sklepu tukajšnjega sodišča opr. št. Bpp 204/2007 z dne 17. 11. 2010 v znesku 3.856,31 EUR namesto v 12 (dvanajstih) poravna v 36 (šestintridesetih) zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v znesku 107,11 EUR zapade v plačilo 20. 12. 2010, ostali obroki v znesku 107,12 EUR pa zapadejo v plačilo vsakega 20. dne v naslednjih petintridesetih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega obroka do plačila. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da v dopisu z dne 8. 12. 2010 upravičenec do brezplačne pravne pomoči ne nasprotuje dejstvu, da je dolžan navedeni znesek povrniti, predlaga pa, da se obdobje, v katerem bo dolžan dolgovani znesek povrniti, določi na tri ali vsaj dve leti. Upravičenec navaja, da je odvisen od socialne pomoči, ki jo prejema v znesku 226,77 EUR mesečno, kar je komaj dovolj za položnice. Za ogrevanje, hrano in druge osnovne potrebe pa mu denarja takoj zmanjka, zato dolgovanega zneska ni zmožen poravnati v roku enega leta. Služba za brezplačno pravno pomoč je upoštevala težak socialni položaj upravičenca in obveznosti, ki izhajajo iz lastništva stanovanjske hiše, v kateri upravičenec živi in jo je pridobil v postopku, v katerem mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ob smiselni uporabi določila 4. odstavka 43. člena ZBPP, ki določa, da lahko organ za brezplačno pravno pomoč in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj, je služba za brezplačno pravno pomoč predlogu upravičenca sledila in ob smiselni uporabi 3. odstavka 43. člena ZBPP odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Tožnik je najprej dne 20. 12. 2010 vložil tožbo in sicer na odpravo sklepa št. Bpp 204/2007 z dne 17. 11. 2010, s katerim mu je bilo naloženo plačilo dolžnega zneska v 12 obrokih. Sodišče je tožbo zoper sklep z dne 17. 11. 2010 v upravnem sporu v zadevi I U 1939/2010 s sodbo z dne 9. 3. 2011 zavrnilo. Po izdaji sklepa št. Bpp 204/2007 z dne 14. 12. 2010, ki je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu, je tožnik razširil tožbo še na sklep št. Bpp 204/2007 z dne 14. 12. 2010. V vsebini prvotne tožbe, ki jo je tožnik štel za relevantno tudi v tem upravnem sporu, je tožnik navedel, da je v pravdnem postopku I P 761/2007 pridobil izredno brezplačno pravno pomoč. Tožeča stranka je oseba brez dohodkov in premoženja, prejema le socialno podporo. V pravdnem postopku, v katerem ji je bila priznana pravica do brezplačne pravne pomoči, je tožeča stranka pridobila del skupnega premoženja in sicer del nepremičnine, v kateri tožeča stranka dejansko prebiva. V predmetnem postopku tožeča stranka ni pridobila likvidnega premoženja, iz katerega bi lahko tožeča stranka vrnila prejeti znesek brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka mesečno prejema le minimalni znesek socialne podpore, ki je bistveno nižji od zneska obroka, kot naj ga na račun Okrožnega sodišča v Kranju kot povračilo prejete brezplačne pravne pomoči plača. Mesečni dohodki tožeče stranke znašajo 250 EUR, s tem denarjem pa se mora tožeča stranka preživljati, mesečni obrok, ki naj bi ga tožeča stranka plačala kot vračilo pomoči, pa znaša 321,35 EUR. Glede na finančni položaj tožeče stranke ga ne more vrniti in ga tudi ni dolžan vrniti, saj ta dolžnost ne izhaja niti iz zakona (48. člen ZBPP). Prodaja prejetega dela skupnega premoženja ni mogoča, saj bi bila z njo tožeča stranka brez strehe nad glavo in torej predmetna nepremičnina predstavlja za tožečo stranko osnovno sredstvo za preživetje, poleg tega pa predmetna nepremičnina ni tržno zanimiva, saj v njej živi tudi bivša žena tožeče stranke. ZBPP je neustaven, če morajo prejemniki brezplačne pravne pomoči tudi v takih primerih poravnati stroške brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka le-te ne more poravnati iz svojih prejemkov, saj niti za osnovno preživetje nima dovolj, prejetega dela skupnega premoženja pa prav tako ne more prodati in gre za nelikvidno premoženje. Podrejeno tožeča stranka še navaja, da ji je sodišče napačno naložilo plačilo celotnega zneska sodne izvedenke v postopku. Predmetni znesek mora prav tako nositi vsaka pravdna stranka do polovice. Tožeča stranka uveljavlja oprostitev plačila sodnih taks po zakonu o sodnih taksah.

V odgovoru na prvotno tožbo tožena stranka pravi, da je tožeča stranka v pravdnem postopku opr. št. I P 761/2007, ki je potekal pred tukajšnjim sodiščem, delno uspela in je pridobila premoženje, in sicer nepremičnine parc. št. 174/143 ter del stavbe z ident. št. 2170-89/2 na parc. št. 174/144, obe k.o. ... Pri tem tožena stranka izpostavlja, da 48. člen ZBPP ne razlikuje med oblikami pridobljenega premoženja, kot tudi ne sposobnostjo (takojšnjega) vnovčenja le-tega. V zvezi z zneskom, izplačanem sodni izvedenki B.B., pa tožena stranka pojasnjuje, da ji je bila s sklepom sodišča opr. št. I P 761/2007-25 z dne 19. 11. 2009 v zvezi s sklepom istega sodišča opr. št. I P 761/2007 z dne 26. 4. 2010 odmerjena nagrada v znesku 1.597,72 EUR, in 6 % prispevek za PIZ od osebnega prejemka v znesku 95,86 EUR. Skupno izplačilo izvedenki tako znaša 1.693,58 EUR, od tega je vsaka pravdna stranka dolžna poravnati polovico tj. 846,79 EUR. Tožena stranka v pravdnem postopku je za izvedenko plačala 846,79 EUR, kar je razvidno iz sporočil o plačilu predujma z dne 30. 6. 2009, 15. 12. 2009 in 18. 5. 2010. Spričo povedanega torej ne drži navedba, da je tožena stranka tožeči naložila plačilo celotnega zneska sodne izvedenke. Tožena stranka dodaja še, da je upoštevala težak socialno-ekonomski položaj tožeče stranke, saj ji je z odločbo z dne 17. 11. 2010 naložila plačilo dolgovanega zneska v 12 mesečnih obrokih, kljub temu, da zakon tovrstne rešitve neposredno ne predvideva. Z odločbo opr. št. Bpp 204/2007 z dne 14. 12. 2010, ki jo bo v primeru odprave izpodbijane odločbe prav tako potrebno odpraviti, pa je na njen predlog dovolila odplačilo predmetnega zneska celo v 36 mesečnih obrokih.

Sodišče je dne 18. 1. 2011 prejelo razširitev tožbe tožnika tudi na odpravo sklepa tožene stranke št. Bpp 204/2007 z dne 14. 12. 2010. Ker razširitev tožbe ni bila podpisana in ker se nanaša na drug upravni akt, kot je sklep opr. št. Bpp 204/2007 z dne 17. 11. 2010, je sodišče zadevo razdružilo tako, da se tožba zoper sklep z dne 14. 12. 2010 vodi v tem upravnem sporu, kjer je moral tožnik tudi odpraviti pomanjkljivost nepodpisane tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 3. odstavka 43. člena ZBPP pristojni organ način in čas vračila neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči določi z odločbo. Po določilu 4. odstavka istega člena pa velja, da ne glede na 3. odstavek tega člena lahko organ in upravičenec na predlog slednjega skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. To sta storili stranki v konkretnem primeru zaradi socialnega položaja tožnika: sklenila sta dogovor, da bo tožnik vrnil znesek v 36 obrokih in ne v 12 obrokih, kot to izhaja iz sklepa z dne 17. 11. 2010. Po določilu 4. odstavka 43. člena ZBPP je tak dogovor izvršilni naslov. Specifičnost konkretnega primera je ta, da ima dogovor med strankama v konkretnem primeru vse zunanje znake upravne odločbe. Zaradi tega je sodišče sprejelo tožbo tožnika v obravnavo in ni tožbe zavrglo iz razloga, ker tožnik ne izpodbija upravnega akta. Ker pa ZBPP dopušča, da je v primeru drugačnega dogovora o načinu plačila neupravičeno pridobljene brezplačne pravne pomoči, kot izhaja iz odločbe, izvršilni naslov dogovor in ne odločba, je treba v konkretnem primeru treba upoštevati, da je izvršilni naslov izpodbijani akt z dne 14. 12. 2010 in ne sklep z dne 17. 11. 2010. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da so tožbeni ugovori tožnika neutemeljeni iz enakih razlogov, kot je sodišče zavrnilo tožbo v zadevi I U 1939/2010 s sodbo z dne 9. 3. 2011. Ti razlogi, zaradi katerih tožnik v tem upravnem sporu neutemeljeno zahteva odpravo izpodbijanega akta, so naslednji: Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča namreč velja, da če je stranka v sodnem postopku delno uspela in ji je bilo »prisojeno« premoženje, ki ni preživnina ali odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, »je z uporabo 47. člena in 48. člena ZBPP pravilno ugotovljena tožnikova odgovornost za povrnitev stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Zaradi sklenjene poravnave nasprotna stranka ni bila dolžna tožniku povrniti stroškov sodnega postopka in terjatev iz tega naslova ni nastala, zato tudi izpolnitev obveznosti ni mogla preiti na Republiko Slovenijo z določbo 46. člena ZBPP /.../ zaradi tega tožnik ni prost svoje odgovornosti določene v 47. in 48. členu ZBPP. Ker se je tožnik v obravnavanem primeru v sodni poravnavi zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka, se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka in s tem preprečil nastop subrogacije v korist države. Zato je postal glavni zavezanec napram državi za izpolnitev obveznosti vračila stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč do celotne višine izplačanih stroškov« (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1090/2040 z dne 7. 10. 2004; enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče tudi v zadevi X Ips 141/2007 z dne 1. 2. 2007). Z vidika relevantnih okoliščin konkretnega primera sodišče pripominja, da je bil ZBPP v letu 2008 spremenjen (ZBPP-B, Uradni list RS, št. 23/2008), tako da je zakonodajalec namesto pojma »prisojeno« v pravnem določilu uporabil pojem »pridobil« in da se od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Vendar pa to v konkretnem primeru ne spreminja pravnega stanja za tožnika. Pred sklenitvijo poravnave z dne 6. 1. 2010 je tožnik sicer tudi »imel« premoženje (nepremičnina parc. št. 174/10 dvorišče 585,00m2 stavba 98,00 m2, stanovanjska stavba 87,00 m2, vpisana pri vl. št. 714 k.o. ...), le da pod pravnim statusom skupnega premoženja (zunaj)zakonskih partnerjev. S sklenitvijo poravnave pa je bilo na podlagi nadomestitve parc. št. 174/10 k.o. ... s tremi parcelami in sicer 174/43, 74/144 in 174/145 k.o. ..., skupno premoženje razdeljeno med tožnika in njegovo bivšo (zunaj)zakonsko partnerico, tako da je tožnik pridobil del zemljišča na vzhodni strani stanovanjskega objekta, kar predstavlja po skici terenske izmere z dne 23. 9. 2009 parc. št. 174/145 k.o. ..., na parc št. 74/144 k.o. ... oziroma na stanovanjski stavbi pa sta stranki ustanovili etažno lastnino, ki obsega dva posamezna dela stavbe ter skupne dele. Solastniška deleža posameznih delov zgradbe na skupnih delih znašata 1/2 za vsakokratnega lastnika. Tožnik je po poravnavi pridobil v izključno last in posest prvo nadstropje, to je tisti del, ki ga je zasedal že v času poravnave: kuhinja z dnevnim prostorom, dve spalnici, atelje, dve predsobi, balkon, kopalnica v medetaži in podstrešje v skupni izmeri 118,45 m2. To pomeni, da je na podlagi sodne poravnave »pridobil« navedeno premoženje v izključno last z možnostjo prostega razpolaganja, česar pred poravnavo ni mogel. Zato je treba upoštevati, da je s poravnavo »pridobil« premoženje v smislu 48. člena ZBPP. Uporaba določila 48. člena ZBPP bi sicer lahko bila v posamičnem primeru tudi v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz določila 18. člena Ustave, kot to nakazuje tožnik v tožbi, vendar pa po presoji sodišča obstoja takšnih okoliščin tožnik v konkretnem primeru ni izkazal. Tožnik se je namreč v tožbi skliceval samo na to, da mesečno prejema socialno podporo v višini 250 EUR v predlogu za spremembo izpodbijanega sklepa pa, da prejema mesečno 226,77 EUR, med tem ko obrok za plačilo prejete brezplačne pravne pomoči znaša 321,35 EUR in da nima likvidnega premoženja, ker nepremičnina ni tržno zanimiva, ker v njej živi tudi bivša žena tožeče stranke. S tem pa ni v zadostni meri izkazal, da bi mu plačilo navedenih obrokov kršilo pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 18. člena Ustave. Tožnik v tožbi tudi ni zatrjeval, da ima zakonsko dolžnost preživljati otroka, ki naj bi po podatkih v spisu živela v njegovi nepremičnini.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnik je že po zakonu oproščen plačila sodnih taks v tej zadevi.