Jedro

Napačno je revizijsko stališče, da bi se morali stiki izvajati tako, da bi otrok prišel k očetu in ne obratno. Ker je treba pri urejanju stikov upoštevati predvsem korist otroka, je logično, da pride toženec po njega in ne obratno (ko bi moral otrok iskati očeta - in ga ob morebitni zadržanosti ali zamudi čakati). Tu ne gre za favoriziranje mater, kot očita revident, pač pa za favoriziranje otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dve leti starega sina pravdnih strank zaupalo v vzgojo in varstvo materi M. T. (v nadaljevanju: tožnica), očetu T. G. (v nadaljevanju: toženec) pa naložilo plačevanje preživnine po 8.000 SIT mesečno za čas od 1.6.2005 do 1.9.2006, od tedaj dalje pa po 28.000 SIT. Uredilo je tudi stike med otrokom in tožencem, ki so ob torkih, vsak drugi vikend, pa tudi med prazniki in en teden med poletnim dopustom.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do njegovih navedb, da se je otroku pri tožnici večkrat dogajalo, da je zbolel zaradi neprimerne nege. Meni, da je sodišče nekritično sledilo izvedencema in premalo upoštevalo dejstva, na katera opozarja. Čeprav sta oba starša primerna za vzgojo in varstvo otroka, se je izvedenec H. C. odločil za tožnico, pri tem pa ni upošteval, kako sta se starša posvečala otroku. Po mnenju tega izvedenca je pomembno, da je bil otrok takrat mlajši od dveh let, vendar se je ob odločitvi to spremenilo. Nepravilno je izvedenčevo stališče, da bi lahko "svak" nadomestil vlogo moškega v družini. Razen tega sploh ne gre za svaka, pač pa za partnerja tožničine sestre. Tak moški ne more predstavljati identifikacijskega subjekta. Izvedenec partnerja tožničine sestre tudi ni zaslišal. Izvedenka M. B. pa je podala svoje mnenje, ne da pred tem opravila s tožencem razgovor. Res je, da se ga kljub izrecnemu vabilu ni udeležil, vendar to ne more biti na škodo otroka. Svoje odločitve glede ureditve stikov sodišče tudi ni ustrezno obrazložilo, s postavitvijo drugega izvedenca pa je kršilo določbe postopka, saj nobena od strank ni imela pripomb na izvedensko mnenje. Ureditev stikov med otrokom in tožencem ni v korist otroka, saj so bili prej (na podlagi začasne odredbe) pogostejši. Sodišče je ravnalo tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca H. C. in ni obrazložilo, zakaj je poseglo v režim med postopkom dobro potekajočih stikov. Tudi sicer se ni podrobneje opredelilo do kvalitete stikov. Bilo bi bolje, če bi ji jih bilo več, pa čeprav bi bili krajši, saj ima na ta način otrok občutek večje pristnosti, kot če mora šest dni čakati na ponoven stik. Nepravilno je tudi, da mora toženec priti k tožnici po otroka, saj to predstavlja neutemeljeno favoriziranje mater, ki so prav tako sposobne priti po otroka oziroma ga pripeljati k njegovemu očetu. Končno toženec nasprotuje tudi višini preživnine, ker da temelji na napačnih ugotovitvah o preživninskih možnostih. Sodišče je zavrnilo relevantnost njegovega sklicevanja na obveznost preživljanja po izročilni pogodbi, ker da ima prednost preživljanje otroka, hkrati pa je upoštevalo, da je toženec lastnik hiše. Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.- ZPP), so brez pomena vse revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Z očitki, "da iz mnenj izvedencev izhaja, da sta obe pravdni stranki kot starša popolnoma primerna za varstvo, vzgojo in oskrbo otroka, kar je izrecno v svojem mnenju zapisal tudi izvedenec H. C.", da pa je "končna odločitev tega izvedenca, ki gre v korist matere Š...Ć neprepričljiva, pri čemer izvedenec ne upošteva že omenjenih okoliščin v zvezi z angažiranjem obeh staršev ter otroka", da je "stališče izvedenca H. C. Š...Ć nepopolno tudi zato, ker težišče svoje odločitve polaga na dejstvo, da je bil takrat otrok mlajši od dveh let, to dejstvo pa se je v času odločitve sodišča prve stopnje spremenilo", da toženec "ne priznava stališča izvedenca, da lahko ‚svak? nadomesti vlogo moškega, še zlasti glede na dejstvo, da v konkretnem primeru dejansko ne gre za svaka, temveč zgolj za partnerja sestre tožnice, ki nima posebnega interesa vzgajati nedoletnega T. in tako otroku ne more nuditi potrebnega moškega identifikacijskega subjekta", in da je sodišče "ugotovilo (toženčeveĆ premoženjske sposobnosti v nasprotju z dejanskim stanjem", se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Enako velja za nekatere od razpršeno navajanih očitkov bistvenih kršitev postopka. Na postopkovne kršitve namreč revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je premalo, če revident navede, da je sodišče "premalo upoštevalo dejanske okoliščine, ki jih je navajala tožena stranka med postopkom", ali da "svoje odločitve Š...Ć ni ustrezno obrazložilo". Taki očitki so presplošni, da bi jih revizijsko sodišče obravnavalo in zato revident z njimi ne more biti uspešen. Prav tako ne z očitkom, da se sodišče "ni opredelilo do toženčevih navedb v zvezi z dejstvom, da se je otroku v varstvu pri materi večkrat zgodilo, da je otrok zbolel zaradi neprimerne nege". Revident namreč ne pove, kdaj in v kakšni obliki naj bi to navajal (v kateri vlogi ali na katerem naroku). Sicer pa se je sodišče prve stopnje opredelilo do njegovih trditev, da naj bi bil otrok velikokrat umazan, popraskan in zanemarjen (prim. prvi odstavek na 5. strani sodbe).

Toženec vidi kršitev postopka tudi v tem, da izvedenka M. B. "ni opravila razgovora s tožencem in je tako svoje mnenje opredelila izključno na podlagi izjav tožnice". Prikrajšanje stranke za sodelovanje v postopku z izvedencem sicer lahko predstavlja kršitev strankine pravice do izjavljanja. Vendar v tem primeru take kršitve ni bilo, saj se toženec, kot v reviziji sam priznava, "razgovora (z izvedenkoĆ kljub izrecnemu vabilu ni udeležil". V tej zvezi je povsem napačno tudi revizijsko stališče, "da je sodišče z izvedbo dokaza z dodatnim izvedencem kršilo pravila postopka kljub tretjemu odstavku 408. člena ZPP, saj niti tožeča stranka, niti sodišče samo na mnenja izvedenca nista imeli nikakršnih pripomb". Zakaj je to stališče zgrešeno, je tožencu odgovorilo že pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče nima pomislekov niti v ureditev stikov med otrokom in tožencem. Da so urejeni v skladu z načelom otrokove koristi, jasno izhaja iz razlogov sodb sodišča prve stopnje in sodbe pritožbenega sodišča (prim. četrti odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - UPB1, Ur. l. RS ,št. 69/2004). Napačno je tudi toženčevo stališče, da je režim stikov v primerjavi s tistimi, ki so bili urejeni z začasno odredbo, ožji. Res je, da so med tednom samo ob torkih (ne tudi ob četrtkih), je pa zato njihov čas daljši (zlasti ob koncu tedna). Razen tega so določeni še stiki med prazniki in med poletnim dopustom (česar začasna odredba ni predvidela). Napačno je tudi revizijsko stališče, da bi se morali stiki izvajati tako, da bi otrok prišel k očetu in ne obratno. Ker je treba tudi pri urejanju stikov upoštevati predvsem korist otroka, je logično, da pride toženec po njega, in ne obratno (ko bi moral otrok iskati očeta - in ga ob morebitni zadržanosti ali zamudi čakati). Tu ne gre za favoriziranje mater, kot očita revident, pač pa za favoriziranje otroka (kar je v skladu z določbo četrtega odstavka 106. člena ZZZDR, da tudi pri odločanju o stikih vodi sodišče predvsem korist otroka).

Neutemeljeno je revizijsko stališče, "da je sodišče nepravilno eno dejansko okoliščino upoštevalo dvakrat pri ugotavljanju finančne sposobnosti tožene stranke". Revident namreč sploh ne zatrjuje, da bi bile njegove preživninske možnosti brez izpolnjevanja obveznosti iz izročilne pogodbe drugačne, ter da v hiši, v kateri živi, sicer ne bi mogel (več) živeti, in da bi bile potem njegove preživninske možnosti slabše. Na porazdelitev preživninskega bremena v konkretnem primeru ni vplivalo to, da je tožnik lastnik hiše, pač pa, da so njegove premoženjske in pridobitne možnosti boljše od tožničinih (gl. 6. in 7. stran sodbe sodišča prve stopnje). Kljub temu je sodišče prve stopnje preživninsko breme porazdelilo tako, da starša krijeta vsak polovico otrokovih potreb (pa čeprav se je pri tem zavedalo, da je treba v tožničino korist upoštevati dejstvo, da ji je otrok zaupan v vzgojo in varstvo). Zato materialno pravo ni bilo (zmotno) uporabljeno v toženčevo škodo.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).