Jedro

Za nepravo priposestvovanje služnosti zadošča, da je lastnik služeče stvari ob njeni navzen vidni uporabi mogel vedeti za izvrševanje služnosti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da:

-se zavrne primarni tožbeni zahtevek po tožbi, ki se glasi:

"A. A. je dolžna opustili vsakršno vznemirjanje lastninske pravice B. B. na parc. št. 111/2 k.o. A., in se vzdržati vožnje s traktorji in ostalo kmetijsko mehanizacijo ali s katerimkoli drugim prevoznim sredstvom in prehajati peš po parc. št. 111/2 k.o. 0000 A. ID znak parcela 0000 111/2 (ID 2380638).

A. A. se v bodoče prepoveduje vsakršno nadaljnje vznemirjanje lastninske pravice B. B. na parc. št. 111/2 k.o. 0000 A., ID znak parcela 000 111/2 (ID 2380638);" in

-se ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ki se glasi:

"Za potrebe obdelave gospodujočega zemljišča - nepremičnine parcele št. 222 k.o, 0000 A. (ID 1861702), ki je last A. A., obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi motornimi vozili in prikolico ter kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti v širini 2,70 m, v breme vsakokratnega lastnika parcele št. 111/2 k.o. 0000 A. (ID 2380638), ki je last B. B.. Služnostna pot poteka od javne poti na parceli št. 3333 k.o. 0000 A., po skrajnem zahodnem delu parcele št. 111/2 k.o. 0000 A. v korist parcele 222 k.o. 0000 A. (ID 1861702). B. B. se prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico."

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka in postopka pred sodiščem prve stopnje se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki1 naložilo, da je dolžna opustiti vsakršno vznemirjanje lastninske pravice tožnika na parceli št.111/2 ter se vzdržati vožnje s traktorji in ostalo kmetijsko mehanizacijo ali s katerimkoli drugim prevoznim sredstvom in prehajati peš po tej parceli (I. točka izreka) in ji v bodoče prepovedalo vsakršno nadaljnje vznemirjanje lastninske pravice tožnika na tej parceli (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženka zahtevala: - da se za potrebe obdelave gospodujočega zemljišča parcele 222, ki je last toženke, ugotovi obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z osebnimi motornimi vozili in prikolico ter kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti v širini 2,70 m, v breme vsakokratnega lastnika parcele 111/2, ki je last tožnika, v korist vsakokratnega lastnika parcele 222, v obsegu, kot to izhaja iz izreka sodbe, ter - da se tožniku prepove vsakršno poseganje v prej navedeno služnostno pravico (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek po tožbi zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa se ugodi. Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, a je zaradi napačne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev. Pravilno je ugotovilo, da tožnik lastninske pravice ni pridobil v dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo, da služnost v naravi ne obstaja, ker je bila ob nakupu služeče parcele pot v naravi vidna. Tožnik je imel raziskovalno dolžnost, da preveri, ali na parceli obstaja služnostna pravica, ki v zemljiški knjigi ni vpisana. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je bila pot v naravi vidna, da se je služnost izvrševala na navzven zaznaven in viden način, a brez vednosti lastnikov služeče parcele in v njihovi odsotnosti. Postavilo se je na stališče, da je bistven pogoj za nepravo priposestvovanje služnosti dejanska seznanjenost lastnika služeče parcele z izvrševanjem služnosti in odsotnost njegovega nasprotovanja izvrševanju služnosti. Tega pogoja pa po mnenju sodišča toženka ni dokazala. Sodišče je poudarilo, da se s stališčem Višjega sodišča v Kopru v sklepu I Cp 376/2023 z dne 9.10.2023 ne strinja, zato mu ni sledilo. Toženka pa je mnenja, da je bistveno, da so se lastniki služeče parcele imeli možnost seznaniti z izvrševanjem služnosti, oziroma bi se ob zadostni skrbnosti morali in mogli seznaniti, saj je bila služnost izvrševana navzven vidno. Zahteva sodišča, da bi toženka morala dokazati dejansko seznanjenost lastnikov služeče parcele z uporabo sporne poti, je prestroga. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na stališče prof. dr. Miha Juharta, Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, stran 308, komentar k 217. členu, saj avtor za stavkom, ki ga citira sodišče, navede, da je navedene pogoje za priposestvovanje treba razlagati široko, saj priposestvovanje temelji na domnevi molčečega pristanka lastnika služeče parcele. Slednje je sodišče spregledalo. Sodišče tudi neutemeljeno navaja, da se služnosti ne sme izvrševati z zlorabo zaupanja, saj toženka služnosti ni uporabljala ne z zvijačo ne z zlorabo zaupanja, pač pa na vsem viden in zaznaven način. Zato bi sodišče moralo njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi, tožnikovega pa zavrniti, poleg tega pa toženki priznati tudi stroške postopka.

3.Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklicuje se na Ustavo Republike Slovenije in Protokol h Evropski konvenciji o človekovih pravicah in navaja, da toženka ne more pričakovati, da bo prek njegove nepremičnine dostopala do svoje, saj s tem zmanjšuje njeno uporabnost. Toženka ima drugo pot. Uporabo poti je dovolil v letu 2013 do preklica, prej pa je toženka uporabljala pot, ki ni potekala čez njegovo zemljišče. Ko je nepremičnino kupil, ni bila v zemljiško knjigo vpisana nobena služnost in prodajalka zanjo tudi ni vedela. Zemljišče je bilo zaraščeno.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi že odločali. Sodišče prve stopnje2 je že v prvem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku za prepoved vznemirjanja tožnikove lastninske pravice in zavrnilo zahtevek po toženkini nasprotni tožbi za ugotovitev obstoja njene služnostne pravice. Sodišče druge stopnje3 je to sodbo razveljavilo, saj je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju dopolnilo dokazni postopek in ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar je nato zmotno uporabilo materialno pravo.

7.Odločilni vprašanji postopka sta:

a)ali je toženka pridobila stvarno služnost na tožnikovem zemljišču, ko je bilo to še last njegove pravne prednice, in

b)ali je tožnik nato pridobil lastninsko pravico na tem zemljišču prosto bremen, ker se je zanašal na zemljiškoknjižno stanje, ki ni vsebovalo vpisa služnosti.

8.Pravno podlago za odločanje o njiju predstavljajo določbe 217. (priposestvovanje stvarne služnosti)4 in 10. (zaupanje v zemljiško knjigo) člena SPZ. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (nepravo priposestvovanje). Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujočega zemljišča zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Na drugi strani pa: kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.

9.Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjema ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

-da je toženka lastnica gospodujoče parcele številka 222 in je, še preden je tožnik kupil parcelo 111/2, med letoma 1981 in 2001 v dvajsetletni priposestvovalni dobi dejansko izvrševala služnost poti za hojo in vožnjo z osebnimi motornimi vozili in prikolico, prek tretjih oseb po njenem naročilu pa tudi s kmetijsko mehanizacijo (točki 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe);

-da lastniki parcele 111/2 v obdobju priposestvovanja niso obdelovali, leta 1957 so se odselili v Trst, zadnja lastnica pred tožnikom je lastninsko pravico pridobila z dedovanjem in ni vedela ne, kje je parcela, ne, kakšno je njeno stanje v naravi, ne, da kdo uporablja pot po njej (točka 29 obrazložitve izpodbijane sodbe);

-da je bila pot v naravi vidna (točka 26 obrazložitve izpodbijane sodbe);

-da se lastniki v času priposestvovanja temu niso uprli (nesporno dejstvo).

10.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da mora lastnik služečega zemljišča vedeti za njegovo uporabo. Zadošča, da je uporaba navzven vidna in bi jo ob običajni skrbnosti lahko zaznal in se ji tudi uprl. Odsotnost lastnika, ki ni posledica višje sile,5 ne more biti ovira za priposestvovanje služnosti, če le služnost ni bila izvrševana skrivoma, tako da uporaba poti ne bi bila zaznavna niti v okolju, kar pa v tem primeru ne drži. Zahteva, da mora lastnik vedeti za izvrševanje služnosti in z njim molče soglašati, je, ne glede na ustavno varstvo, ki gre lastninski pravici, prestroga in v nasprotju s socialno funkcijo lastnine (67. člen Ustave Republike Slovenije) pa tudi s pravilom, da lastninska pravica ne le upravičuje ampak tudi zavezuje k skrbi za lastnino. Zakon dopušča celo, da lastnik lastninsko pravico v razmerju do priposestvovalca v celoti izgubi, če se za svojo lastnino ne zanima (43. člen SPZ; odločbe VSRS II Ips 340/2011, VSL I Cp 2355/2015 in VSK Cp 564/99), tu pa gre za manjši poseg v njegovo pravico.6 Po presoji sodišča druge stopnje se mora pravica umakniti ustaljenemu dejanskemu stanju in pravni varnosti aktivnejšega udeleženca pravnega razmerja, če je njen imetnik pasiven in se za lastnino ne briga (pa bi se mogel in moral). Sklep VSRS II Ips 121/2019, na katerega se v svojih razlogih sklicuje sodišče prve stopnje, se opira na drugačno dejansko stanje: lastnik je za uporabo svoje stvari vedel in se ji ni uprl. Tudi odločbi druge stopnje VSM I Cp 682/2023 in VSL I Cp 1439/2015 ne vzpostavljata ustaljene sodne prakse, ki bi ovirala pravno razlago, ki jo je v tej zadevi zavzelo sodišče druge stopnje. Prva se ne opredeli do oblike manifestacije volje, druga pa še blaži obseg navedbenega bremena priposestvovalca in ne odgovori jasno na napetost med bitjo (dejanskim vedenjem lastnika služeče nepremičnine) in dolžnostjo (kot posledico objektivizirane možnosti, da bi vedel). Tudi komentar,7 na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, govori predvsem o opaznosti (torej možnosti zaznave), ne pa o opaženosti (dejanskem zaznanju) izvrševanja služnosti, o čemer šele naknadno napravi neobrazložen in na sodno prakso neoprt zaključek; predvsem pa v njem zavzeto stališče nima ne narave formalnega pravnega vira ne ustaljene sodne prakse. Na drugi strani pa je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice že izreklo, da je priposestvovanje (sicer v konkretni zadevi izraženo kot zrcaljenje instituta zastaranja)8 dopusten poseg v lastninsko pravico (J.A. Pye (Oxford) Ltd in J.A. Pye (Oxford) Land Ltd proti Združenemu kraljestvu (št. 44302/02), z dne 30. avgusta 2007).

11.Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi toženke je zato utemeljen. Medtem (primarni) tožbeni zahtevek tožnika po tožbi ni utemeljen prav tako iz razloga, da je bila služnostna pot zaznavna navzven in se zato pridobitelj lastninske pravice na služeči nepremičnini ne more sklicevati na to, da se je zanesel na stanje v zemljiški knjigi, kjer služnost ni bila vpisana. Razlogi sodišča prve stopnje o tem v točki 26 izpodbijane sodbe so pravilni. Toženkino izvrševanje pridobljene stvarne pravice na tožnikovi stvari ne predstavlja vznemirjanja njegove lastninske pravice.

12.Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je zavrnilo tožnikov (primarni) zahtevek in ugodilo toženkinemu zahtevku na podlagi pete alineje 358. člena ZPP. Iz dela izreka, ki opisuje potek služnostne poti je sodišče izpustilo besedilo: "Kot je to prikazano na skici oziroma ortofoto posnetku z označenimi točkami - začetek služnostni poti je v točkah A in B, zaključek pa v točkah C in D. Ortofoto posnetek oz. skica poteka poti je sestavni del sodbe;" saj je potek poti povsem jasno in nedvoumno besedno opisan in glede na stanje v naravi ne more biti sporen, sodbi sodišča prve stopnje pa skica, na katero se v izreku sklicuje, ni bila priložena, niti je sodišče druge stopnje ni našlo med prilogami spisa.

13.Sodišče druge stopnje je odločitev o vseh stroških postopka pridržalo za končno odločitev, saj bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju moralo odločiti še o tožnikovem podrejenem zahtevku, s katerim uveljavlja prenehanje služnosti.

-------------------------------

1Sodišče druge stopnje stranki vselej poimenuje glede na njun procesni položaj v pravdi po tožbi zaradi vznemirjanja lastninske pravice.

2Sodba P 187/2019 z dne 27.3.2023.

3Sklep I Cp 376/2023 z dne 9.10.2023.

4In enako 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal od 1.9.1980 do 31.12.2002.

5Zgolj bivanje v tujini pa to ni.

6Razlikovalni element nepravega priposestvovanja služnosti in priposestvovanja lastninske pravice je sicer, da je priposestvovanje lastninske pravice vselej mogoče le ob pridobiteljevi dobri veri, vendar po oceni sodišča druge stopnje tu ne gre za odločilno okoliščino, saj 217. člen SPZ ureja obe obliki priposestvovanja: v prvem odstavku pravo oziroma priposestovanje v dobri veri, in v drugem nepravo, ki je predmet te odločbe, razlikuje pa ju le še v času trajanja priposestvovanja.

7Miha Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 903.

8Takšno je bilo tudi pojmovanje Občnega državljanskega zakonika, ki se je uporabljal do uveljavitve ZTLR.