Jedro

Po presoji sodišča tožnik teh okoliščin, to je, da je bil navedeni poseg potreben zaradi ohranjanja narave, v upravnem postopku, enako pa v postopku pred upravnim sodiščem, ni izkazal. Zgolj na splošno je namreč navedel, da je z zacevitvijo potoka ohranil in olepšal naravo ter odstranil smrad, ki se je širil iz potoka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Direkcija Republike Slovenije za vode (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 35507-162/2020-16 z dne 23. 2. 2021 zavrnila zahtevo tožeče stranke A. A. (v nadaljevanju tožnika) za izdajo vodnega soglasja h gradnji, ki vpliva na vodni režim ali stanje voda, za zacevitev dela Radizelskega potoka, na parc. št. ... k.o. ..., v občini Hoče-Slivnica. Iz prvostopenjske odločbe upravnega organa izhaja, da zacevitev vodotoka predstavlja poseg na vodno zemljišče Radizelskega potoka, pri čemer pa, glede na ugotovljene okoliščine v upravnem postopku, po materialnem pravu pogoji za takšen poseg skladno z Zakonom o vodah (ZV-1) niso podani, zato vodnega soglasja ni mogoče izdati. Tožnik je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložil tožbo, ki jo je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) zavrnila (odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35503-5/2021-2550-2 z dne 2. 8. 2021).

**Navedbe tožeče stranke**

2. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je odločitev napačna zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, saj so morali obvarovati svoja življenja in svoje premoženje takoj, ko je prišlo do posedanja stanovanjskega objekta. Do slednjega je prišlo iz več različnih vplivov kot vpliv površinske vode in vpliv erozije iz Radizelskega potoka. Morali so ukrepati takoj. Sedaj so izvedeli, da stavba stoji v erozijskem območju, za kar prilaga mnenje geologa B., s.p. Obžaluje, da niso prej pridobili vseh potrebnih dovoljenj, kajti niso bili pravilno seznanjeni. Svoje dejanje delno opravičuje z dejstvom, da lahko državljan takoj zaščiti življenja in svoje premoženje. Tedaj so v objektu živeli z družino. Iz potoka se občasno širi veliki smrad, s tem dejstvom so seznanjeni na občini Hoče-Slivnica in na Direkciji za vode v Mariboru. Z delno zacevitvijo potoka so se pred tem smradom zaščitili. Ustava RS dovoljuje, da prebivajo v zdravem okolju. Prav tako s svojim dejanjem niso nobenega oškodovali ali povzročili škode. Voda nemoteno in nespremenjeno teče dalje brez škodljivih virov. Predlaga tudi dokaze, iz katerih je razvidno, da je v njegovi ulici bila najmanj 10 krat dovoljena nujna pot na različna zemljišča in da obstoji že za cca 250m delne zacevitve potoka. Nihče nima vodnega soglasja, toženka pa preganja samo njih. Navaja še, da z delno zacevitvijo ni prišlo do škodljivega vpliva na naravno ravnovesje vodnih ter obvodnih ekosistemov, saj ni prišlo do poškodovanja vodnega toku oziroma kakršnegakoli večjega posega v sam potok. Do nujnega posega je prišlo tudi na podlagi 37. člena ZV-1, ki določa, da je dovoljeno posegati v prostor, če gre za zaščito ljudi in premoženja. Dodatno je bila z njihovim posegom tudi olepšana okolica, kar prav tako dovoljuje 37. člen ZV-1. Vse prošnje so napisali po razgovoru s strokovno sodelavko pri prvostopenjskemu organu, zato tožnik predlaga, da se izpodbijani upravni akt odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje oziroma da naj odloči sodišče (tožbeni predlog, list. št. 11 in 14 spisa).

**Navedbe tožene stranke**

3. Sodišče je tožbo vročalo v odgovor toženki, ki na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču dne 25. 3. 2022 posredovala upravni spis.

**O tožbi stranke C. C.**

4. V predmetni zadevi sta tožbo v upravnem sporu dne 16. 9. 2021 vložila dva tožnika, in sicer C. C. in A. A. Ker je bilo v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotovljeno, da C. C. ni imel statusa stranke v upravnem postopku, izpodbijana odločba pa se tudi ne nanaša na njegove pravice in pravne koristi, zaradi česar nima pravno priznanega interesa za vložitev tožbe v postopku, je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na C. C. zavrglo (tretja točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, sklep z dne 25. 4. 2022). Sklep je postal pravnomočen dne 9. 11. 2022. Kot tožnik v tem postopku tako sedaj nastopa zgolj A. A. **O izpodbijanem aktu**

5. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

6. Ker je tožnik tožbo vložil kot laična stranka (njegovo zastopanje je odvetnik prevzel pred narokom za glavno obravnavo, pri tem pa je vztrajal pri vseh dosedanjih navedbah in tožbenih predlogih), iz same vsebine tožbe pa je razbrati, da v vsebinskem smislu izpodbija odločitev o pravici (zavrnitev zahteve za izdajo vodnega soglasja) je sodišče štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski akt z dne 23. 2. 2021 in ne drugostopenjskega akta, kot je to zapisal v uvodu tožbe. S slednjim namreč ni bilo odločeno o pravici, temveč zgolj o pravnem sredstvu zoper prvostopenjsko odločbo (odločba z dne 2. 8. 2021).

**Izvedba glavne obravnave**

7. Sodišče je skladno s prvim odstavkom 51. člena ZUS-1 in določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopku upravnega spora uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika. Stranke se namreč šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju in tako izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenosti postopka, kar ustreza 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

8. Toženka na narok ni pristopila, ob upoštevanju drugega odstavka 158. člena ZUS-1 pa je zato sodišče glavno obravnavo opravilo v njeni odsotnosti.

9. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35503-5/2021-2550-2 z dne 2. 8. 2021 (dokaz A1), fotografije - Atlas okolja (dokaz A2), mnenje o posedanju objekta na parceli št. 66/5, k.o. ... (dokaz A3), odločbo Direkcije Republike Slovenije za vode št. 35507-162/2020-16 z dne 23. 2. 2021 (dokaz A4), izvid (dokaz A5), vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu, zaslišalo pa je tudi tožečo stranko kot stranko.

**Presoja sodišča**

10. Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), hkrati pa je dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe, ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).1

11. Po presoji vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj, dokaznega postopka kot celote in ob upoštevanju obsega sodne presoje po uradni dolžnosti, sodišče zaključuje, da tožba tožnika ni utemeljena, kot obrazloženo v nadaljevanju.

12. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik kanaliziral del Radizelskega potoka v dolžini okoli 52,00 m. Poseg na vodno zemljišče je bil izveden pred izdajo vodnega soglasja. Takšen poseg je tožnik utemeljeval na podlagi izjem veljavnih v času izdaje izpodbijane odločbe določenih v 37. členu ZV-1, in sicer kot poseg za ohranjanje narave (četrta točka prvega odstavka 37. člena ZV-1) ali kot poseg za varstvo ljudi in premoženja (sedma točka prvega odstavka 37. člena ZV-1). V tožbi v upravnem sporu tem razlogom dodaja še izjemo po tretji točki prvega odstavka 37. člena ZV-1, t.j. da je šlo za ukrep za izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda.

13. Upravljanje z morjem, celinskimi in podzemnimi vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči ureja ZV-1. Radizelski potok predstavlja tekočo vodo, s tem pa sodi med celinske vode (prvi in drugi odstavek 10. člena ZV-1). Zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali občasno prisotna in se zato oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere, ki določajo vodni in obvodni sistem, je vodno zemljišče celinskih voda (prvi odstavek 11. člena ZV-1). Vodno zemljišče tekočih voda obsega osnovno strugo tekočih voda, vključno z bregom do izrazite geomorfološke spremembe (drugi odstavek 11. člena ZV-1). Mejo vodnega zemljišča določi ministrstvo, pristojno za vode. Podatek o meji vodnega zemljišča se vodi v vodnem katastru (12. člen ZV-1). Določitev zemljiške parcele vodnega zemljišča lahko zahteva lastnik vodnega zemljišča, ministrstvo ali lokalna skupnost (13. člen ZV-1). Zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče, je priobalno zemljišče celinskih voda (14. člen ZV-1). Celinske vode in vodna zemljišča so naravno vodno javno dobro (prvi odstavek 15. člena ZV-1). Naravno in grajeno vodno javno dobro lahko na način in ob pogojih, ki jih določa ta zakon, uporablja vsakdo, tako da ne vpliva škodljivo na vode, vodni režim in naravno ravnovesje vodnih ter obvodnih ekosistemov in ne omejuje enake pravice drugim (prvi odstavek 21. člena ZV-1). Posebna raba vodnega dobra je mogoča samo na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije ob izpolnitvi pogojev iz prejšnjega odstavka in če bistveno ne omejuje splošne rabe (drugi odstavek 21. člena ZV-1).

14. Na vodnem in priobalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v 37. členu ZV-1 naštetih primerih. Ta določa več dopustnih posegov na vodnem in priobalnem zemljišču, med njimi so, glede na tožbene navedbe, relevantne tri izjeme, in sicer ukrepi, ki se nanašajo na izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda (tretja točka prvega odstavka 37. člena), ukrepi, ki se nanašajo na ohranjanje narave (četrta točka prvega odstavka 37. člena) ter ukrepi, ki pomenijo zaščito in reševanje ljudi (sedma točka prvega odstavka 37. člena). V teh primerih je poseg dopusten, vendar ob predhodno pridobljenem vodnem soglasju.2

15. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da gre za poseg na vodnem oziroma priobalnem zemljišču ter da je tožnik poseg že izvedel. Tožnik teh ugotovitev v tožbi ne izpodbija, zato je sodišče nanje vezano (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

16. Kot izhaja iz upravnega spisa, enako pa je tožnik izpovedal v okviru zaslišanja, je bistvo razlogovanja tožnika v tem, da so poseg morali izvesti zaradi nujne zaščite pred poplavami (zamakanje kleti, ki je bilo z zacevitvijo uspešno preprečeno) ter da gre za ukrep za ohranjanje narave. Razlogom za izvedbo ukrepa pa v tožbi dodaja še navedbe, da so bile s posegom izboljšane hidromorfološke in biološke lastnosti površinskih voda.

17. Poseg v potok tožnik primarno utemeljuje z razlogom varstva ljudi (svoje družine) in premoženja (zaščite svoje (zasebne) nepremičnine pred poplavami), kar naj bi predstavljalo izjemo od prepovedi posegov na vodna območja po določbi sedme točke prvega odstavka 37. člena ZV-1. 18. Sedma točka prvega odstavka 37. člena ZV-1 določa, da na vodnem, priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer ni dovoljeno posegati v prostor, razen za gradnjo objektov, namenjenih obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja ter izvajanju nalog policije. V zvezi z navedeno določbo je sodna praksa že zavzela stališče, da je besedilo sedme točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 treba razumeti kot celoto, kar pomeni, da gre za izjemo, ki gradnjo dopušča zaradi interesov obrambe in sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zaradi izvajanja nalog policije, torej ne gre za izjemo, kamor bi sodila zacevitev potoka kot ukrep, ki je po navedbah tožnika namenjen varovanju zasebnega premoženja.3 Ker tožnik z navedenim posegom nesporno pred poplavami varuje zasebno premoženje, česar sedma točka prvega odstavka 37. člena ZV-1 ne predvideva, na tej podlagi tožnikovi vlogi za izdajo vodnega soglasja ni mogoče ugoditi. Iz tega vidika je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, čeprav iz drugih razlogov od tistih obrazloženih v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi: v obeh odločbah po mnenju upravnega organa tožnik, glede na predložena izvedenska mnenja in analize v postopku, ni izkazal, da bi ukrep v celoti obvaroval nepremičnino pred poplavami. S takšnim stališčem upravnega organa se sodišče, glede na izvedensko mnenje oziroma mnenje o posedanju objekta (dokaz A3), ki ga je v upravnem postopku priložil sam tožnik oziroma njegov pravni prednik - oče, kar je tožnik potrdil v okviru zaslišanja na naroku za glavno obravnavo, sicer strinja, vendar pa navedeno, glede na jezikovno in vsebinsko razlago določila sedme točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 za presojo ni relevantno. Tožnik namreč kot že obrazloženo, varovanja zasebnega premoženja, na podlagi sedme točke prvega odstavka 37. člena ZV-1 ne more upravičiti.

19. Drugi razlog, na katerem tožnik utemeljuje zacevitev potoka, je razlog po četrti točki prvega odstavka 37. člena ZV-1, to je da gre za ukrep, ki se nanaša na ohranjanje narave. Po presoji sodišča tožnik teh okoliščin, to je, da je bil navedeni poseg potreben zaradi ohranjanja narave, v upravnem postopku, enako pa v postopku pred upravnim sodiščem, ni izkazal. Zgolj na splošno je namreč navedel, da je z zacevitvijo potoka ohranil in olepšal naravo ter odstranil smrad, ki se je širil iz potoka4, navedeno pa za izkaz izjeme po četrti točki prvega odstavka 37. člena ZV-1 ne zadostuje.

20. Enako velja tudi za tožnikove navedbe, da so bile z ukrepom izboljšane hidromorfološke in biološke lastnosti površinskih voda. Ne samo, da tožnik teh svojih trditev, razen pavšalne navedbe, da je izboljšal lastnosti voda, ni izkazal, temveč je ta naziranja tudi prvič podal v postopku pred sodiščem, ob tem pa ni pojasnil, zakaj teh predhodno ni navedel že v upravnem postopku, zato jih upoštevajoč pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot (52. člen ZUS-1) sodišče ni ne dolžno in ne upravičeno upoštevati. Tudi v kolikor pa bi tožnik utemeljil, zakaj teh navedb v predhodnem upravnem postopku brez svoje krivde ni podal, pa to na odločitev sodišča ne bi vplivalo, saj navedb v tem oziru tožnik ni izkazal (razen lastnih navedb v tem oziru ni podal nobenih nobenih dokazov). Vsak trajen poseg, podoben temu, ki ga je izvedel tožnik, namreč po izrecnih zakonskih določilih predstavlja nedovoljen poseg na vodno in priobalno zemljišče ter pomeni škodo, zato je poseg dopusten samo v primeru prepričljivo izkazanih izjemnih okoliščin predvidenih v 37. členu ZV-1, kar v konkretni zadevi ni bilo podano. Pri tem za presojo v konkretni zadevi niso relevantne tožbene navedbe, da so enak poseg izvedli tudi drugi, le tožnik pa je tisti, ki ima težave z inšpekcijo: vodno soglasje se lahko izda samo v primeru zakonsko izpolnjenih pogojev določenih v ZV-1, kamor okoliščina, da so poseg izvedli tudi sosedje, ne spada. Ob tem sodišče tožniku pojasnjuje še, da je tožnik po izvedbi samega posega sicer pridobil projekte pogoje, ki so določili pogoje pod katerimi je kanaliziranje Radizelskega postopka tožnika dopustno (ter bi posledično tožnik s svojo vlogo za izdajo vodnega soglasja v upravnem postopku uspel), vendar pa iz upravnega spisa ali podatkov sodnega spisa ne izhaja, da bi bil sam poseg izveden skladno z omenjenimi projektnimi pogoji.

21. V tožbi tožnik ne izpodbija več odločitve upravnega organa, da v konkretnem primeru niso podane niti okoliščine za določitev nujne poti, sodišče pa se v tem oziru strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami toženke in razloge iz izpodbijane odločbe prve in druge stopnje povzema kot svoje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa sodišče presoja še, da v konkretnem primeru ni podana tudi nobena druga izjema, ki jo kot poseg na priobalnem zemljišču predvideva ZV-1 v 37. členu. Glede navedb tožnika, da z zacevitvijo potoka niso nikomur povzročili škode, sodišče tožniku pojasnjuje še, da ZV-1 vprašanje dopustnosti oziroma nedopustnosti posegov na vodnem in priobalnem zemljišču ne veže na okoliščino povzročitve oziroma nepovzročitve škode, temveč na generalni ravni prepoveduje vsak poseg, razen tistih predvidenih v 37. členu ZV-1 (torej neodvisno od tega ali poseg povzroči kakšno škodo ali ne).

22. Sodišče dodatno presoja še, da so razlogi za odločitev v izpodbijanem aktu v zadostni meri utemeljeni in obrazloženi, upravni organ je tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe omogočil, da se izjasni o bistvenih dejstvih in okoliščinah (upravni organ je tožnika trikrat seznanil z ugotovitvami v postopku, mu pojasnil pravne možnosti in mu dal rok za izjasnitev (ki mu je bil tudi večkrat podaljšan)) s tem pa je bila tožniku zagotovljena pravica do izjave in ugotovljene vse okoliščine relevantne za sprejem odločitve, postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pa je bil tako pravilen in voden v skladu z zakonom.

23. Glede na zgoraj obrazloženo, je torej odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, spoštovana pa so bila tudi pravila postopka, zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

24. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je odločitev o stroških oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Glede na obrazloženo je odločilo kot izhaja iz točke II. izreka.

1 Enako Kerševan E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, cit. zgoraj, str. 266, točka 5. in 7. 2 Prim. UPRS sodba opr. št. II U 294/2019-9 z dne 13. 5. 2020. 3 UPRS sodba opr. št. IV U 108/2015 z dne 1. 12. 2015. 4 ZV-1 za takšne situacije predvideva druge vrste ukrepov, glej 100. člen ZV-1.