Jedro

Sklicevanje na invalidnost (gre za telesno okvaro) in na nezmožnost opravljanja del na višini in dviganja bremen nad 10 kilogrami (iz spisa ni razvidno, da bi bil priznan status delovnega invalida) je brezpredmetno, saj je vse eventuelne pravice iz delovnega razmerja oziroma zmanjšano delovno zmožnost mogoče uveljavljati tudi pri drugem delodajalcu, če delavec določenega dela zaradi zdravstvenih razlogov res ne bi več zmogel opravljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev odločbe direktorja pravne prednice tožene stranke in komisije za varstvo pravic z dne 14.10.1997 oziroma 17.11.1997 o razporeditvi tožnice k drugemu delodajalcu in prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče napačno ugotovilo, da so bile k drugemu delodajalcu razporejene vse delavke, ki so se ukvarjale s čiščenjem, saj ni tako. Razporejenih je bila le približno polovica vseh delavk, kar je sodišče ugotavljalo v primeru S. G.. Tožnica je poleg tega opravljala dela v čajni kuhinji, ki tako ali tako niso bila prenešena k drugemu delodajalcu. Tožnica je tudi 30% invalidka in ne sme opravljati del na višini in ne prenašati ali dvigati bremen nad 10 kilogrami. Zaradi postopka tožene stranke je tožnica izgubila socialno varnost, saj je ostala brez zaposlitve in brez socialnih pravic. Predlagala je, da sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker revizija revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po katerem revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih sodiščih, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo preizkušati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče ob dejanski ugotovitvi, da so bile k drugemu delodajalcu prevzete na delo vse delavke, ki so dejansko delale na čiščenju prostorov, med katerimi je bila tudi tožnica, v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri takem dejanskem stanju je bilo edino vprašanje, s katerim se je moralo ukvarjati revizijsko sodišče, ali je bil prevzem v drugo organizacijo opravljen po zakonskih določbah oziroma kolektivnih pogodbah ali ne. Po določbi 15. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, pod pogoji in v primerih določenih s splošnim aktom. V konkretnem primeru sta splošni akt nadomestili Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND - Uradni list RS, št. 34/93) in kolektivna pogodba za področje zdravstvenega varstva in socialnega skrbstva (KPPZVSS - Uradni list RS, št. 15/94). Obe kolektivni pogodbi imata v 24. oziroma 20. členu enaki določbi, da je delavca možno razporediti v drug zavod oziroma k drugemu delodajalcu, če zaradi spremenjene organizacije delo delavca ni več potrebno, drugi delodajalec pa takega delavca potrebuje. V takem primeru se sklene novo delovno razmerje v smislu sporazuma sklenjenega med obema delodajalcema.

Iz listinskih dokazov izhaja, da je do takega dogovora med delodajalcema prišlo in da bi tožnica lahko delovno razmerje pod enakimi pogoji, kot jih je imela pri toženi stranki obdržala za nedoločen čas tudi pri novem delodajalcu. Zato je njeno sklicevanje na invalidnost (gre za telesno okvaro) in na nezmožnost opravljanja del na višini in dviganja bremen nad 10 kilogrami (iz spisa ni razvidno, da bi ji bil priznan status delovnega invalida) brezpredmetno, saj bi vse eventuelne pravice iz delovnega razmerja oziroma zmanjšano delovno zmožnost lahko uveljavljala tudi pri drugem delodajalcu, če določenega dela zaradi zdravstvenih razlogov res ne bi več zmogla opravljati.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).