Jedro

Prvega odstavka 129. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati tako, da delavcu dodatek na delovno dobo vedno pripada za vso delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih. Določba tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1 (oziroma tudi kasnejšim 2. členom ZDR-1A) se ne nanaša zgolj na višino dodatka, temveč tudi na obdobje, za katerega se dodatek obračuna.

Na drugačno razlago ne moreta vplivati določbi 75. člena ZDR-1 in 92. člena ZDR-1.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni v I. točki izreka, tako da se v tej točki glasi: „Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni, tako da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati razliko v plači v bruto zneskih: 36,23 EUR za februar 2015, 73,01 EUR za marec 2015, 41,71 EUR za april 2015, 43,35 EUR za maj 2015, 34,27 EUR za junij 2015, 41,82 EUR za julij 2015, 32,53 EUR za avgust 2015, 51,12 EUR za september 2015 in 46,49 EUR za oktober 2015 ter mu po odvodu akontacije dohodnine in obračunu prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila. “ in v III. točki izreka, tako da se v tej točki glasi: „Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.“ V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu II. točke izreka in v III. točki izreka.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške v znesku 553,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo v delu, v katerem je ta zahteval ugotovitev, da je toženka nezakonito posegla v njegovo pravico do dodatka za delovno dobo in ga s tem prikrajšala pri plači (I. točka izreka), nato pa zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna od 1. 2. 2015 dolžna obračunavati dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto tožnikove delovne dobe do 30. 6. 2017 in v višini 0,6 % za vsako leto tožnikove delovne dobe od 1. 7. 2007 dalje (v konkretno opredeljenih zneskih) ter mu poravnati vse stroške postopka (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da povrne toženi stranki tudi njene stroške postopka v znesku 199,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da je toženka tožniku izplačevala dodatek za delovno dobo do januarja 2015 glede na skupno delovno dobo, od tedaj dalje pa le glede na delovno dobo, ki jo je dosegel z zaposlitvijo pri njej. Obrazložilo je, da se glede na določbe 9., 129. in 222. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) kot pravna podlaga za določitev dodatka za delovno dobo lahko uporabi določbo 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (v nadaljevanju KP, Uradni list RS, št. 6/15 z dne 30. 1. 2015), ki določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,6 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri zadnjem delodajalcu. V obrazložitvi svoje odločitve se je sklicevalo tudi na strokovne članke mag. Primoža Rataja, dr. Luke Tičarja in dr. Etelke Korpič Horvat. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je naložilo toženki, da tožniku v roku 8 dni obračuna razlike v plači v konkretnih bruto zneskih od februarja 2015 do septembra 2016, mu po odvodu akontacije dohodnine in plačila prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za zneske iz preteklega meseca ter mu za obdobje od 1. 10. 2016 do 7. 12. 2017 obračuna dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto tožnikove delovne dobe do 30. 6. 2017 in v višini 0,6 % za vsako leto tožnikove delovne dobe od 1. 7. 2017 dalje ter mu povrne stroške postopka v znesku 68,00 EUR (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo, v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne tudi pritožbene stroške v višini 68,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje se v razlogih sodbe ni strinjalo s tolmačenjem sodišča prve stopnje in obrazložilo, da je prvi odstavek 129. člena ZDR-1 mogoče razlagati samo tako, da delavcu pripada dodatek za vso (skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih, to pa naj bi izhajalo tudi iz 75. in 92. člena ZDR-1. Obenem je spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, od kdaj za toženko velja KP (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da od 1. 2. 2015), in sicer da je za toženko ta KP začela veljati šele s podelitvijo njene razširjene veljavnosti, to je z objavo sklepa o razširjeni veljavnosti celotne KP v Uradnem listu Republike Slovenije št. 80/2015 z dne 26. 10. 2015. 3. Na predlog toženke je revizijsko sodišče dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali se prvi odstavek 129. člena ZDR-1 lahko razlaga tako, da delavcu pripada dodatek za vso delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca, - ali se določba tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1, ki omogoča drugačno ureditev dodatka za delovno dobo, nanaša zgolj na višino tega dodatka, ali tudi na obdobje, za katerega se obračuna dodatek in - ali je pravilno, da se ne upošteva tisti del 48. člena KP, ki dodatek za delovno dobo prizna le za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka?

4. Toženka v reviziji izpodbija materialno pravne zaključke sodišča druge stopnje v zvezi z dovoljenimi revizijskimi vprašanji. Med drugim navaja, da je prehodna določba 222. člena ZDR-1 vključena med izjeme, ki so izrecno navedene v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, in ki dopuščajo odstop od temeljnega pravila, da lahko kolektivna pogodba določa le več in/ali ugodnejše pravice za delavca kot zakon. Zato je z določbo 222. člena ZDR-1 omogočeno, da se dodatek za skupno delovno dobo zniža ali spremeni v dodatek za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Navaja tudi, da je tolmačenje 129. člena ZDR-1 s strani pritožbenega sodišča materialno pravno zmotno, zato je z začetkom veljavnosti panožne KP (s 1. 2. 2015) tožena stranka lahko upoštevala določbo 48. člena te KP in tožniku od takrat naprej priznala le dodatek za delovno dobo pri njej in ne dodatka za skupno delovno dobo tožnika.

5. Revizija je bila poslana tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Revizijsko sodišče je v podobnih zadevah že odločalo s sodbama VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018 in VIII Ips 169/2018 z dne 22. 1. 2019. Med drugim je obrazložilo, da v skladu s prvim odstavkom 129. člena ZDR-1 delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek istega člena pa napotuje na to, da se višina dodatka določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Zakon ne določa, kolikšna je višina tega dodatka in tudi ne, katera obdobja se štejejo v delovno dobo. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da se že sam izraz dodatek za delovno dobo lahko nanaša le na celotno delovno dobo delavca in da drugi odstavek 129. člena ZDR-1 pomeni, da se v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti določi le odstotek tega dodatka, da pa z njo ni mogoče določati, da se ne upošteva vsa izpolnjena delovna doba, ne glede na to, pri katerem delodajalcu je bila izpolnjena. Jezikovna razlaga, še zlasti v povezavi z zgodovinsko in sistemsko razlago, ne omogoča takšne interpretacije te določbe. Namen zakonodajalca, da se z zakonom določi le pravico, medtem ko se pogoji za pridobitev te pravice in sama višina določijo v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, je razviden iz obrazložitve k 129. členu ZDR-1 (Poročevalec, DZ, EVA 20.10-2611-0064 z dne 27. 10. 2012). Nadalje je obrazložilo, da je določba 129. člena pomensko odprta, saj v prvem odstavku določa le pravico do dodatka za delovno dobo: pri tem ne določa odstotka tega dodatka niti delovne dobe, ki se upošteva. Določitev navedenega je prepuščena strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti. Določbe drugega odstavka 129. člena ZDR-1, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, ni mogoče tolmačiti tako, kot je storilo sodišče druge stopnje – da je kolektivnemu dogovarjanju prepuščeno le odločanje o odstotku dodatka za delovno dobo. Pri tej razlagi je revizijsko sodišče upoštevalo tudi zgodovinski razvoj instituta dodatka za delovno dobo (ki ga v tej sodbi ne ponavlja, temveč se le sklicuje na prejšnje obrazložitve) in navedlo, da se v taksativno naštetih primerih v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1 pravice in obveznosti s kolektivno pogodbo lahko uredijo drugače, kot je določeno v ZDR-1. Med izjemami, ki omogočajo drugačno ureditev, kar lahko pomeni tudi za delavca manj ugodno ureditev in s tem odstop od načela in favorem, je tudi določba 222. člena ZDR-1.1 Glede na to, da zakon ne opredeli, katera delovna doba se upošteva pri odmeri dodatka za delovno dobo, niti ne opredeli odstotka tega dodatka, hkrati pa napotuje, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, je jasno, da je predmet kolektivnega dogovarjanja lahko tako dolžina oziroma način upoštevanja delovne dobe, kot odmerni odstotek, saj oba ustrezata zakonskemu pojmu „višina dodatka“ iz 129. člena ZDR-1. 9. Ob uveljavitvi KP v začetku leta 2015 to pomeni, da so imeli delodajalci, za katere je veljala ta KP, že od takrat dalje podlago za spremembo dodatka na delovno dobo in je od takrat lahko veljal tako spremenjen dodatek. Na to tudi v kasnejših obdobjih ne vpliva pomota zakonodajalca, ki je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 33/2016) razveljavil določbo 222. člena ZDR-1, niti kasnejši razvoj – odprava te napake z ZDR-1A (Uradni list RS, št. 52/2016, ki se je začel veljati 30. 7. 2016). V vmesnem obdobju določbe 222. člena ZDR-1 ni bilo. ZDR-1A v 2. členu določa: „Delavci, ki so ob uveljavitvi ZDR ohranili dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe in so ga v tej višini imeli do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Pomorskega zakonika, ohranijo tak dodatek tudi po uveljavitvi tega zakona, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače.“ Tako je v primeru uveljavitve KP že z začetkom leta 2015, delodajalec, ki ga je ta kolektivna pogodba zavezovala, lahko že takrat spremenil določitev dodatka za delovno dobo. Kasnejša vmesna (pomotna) razveljavitev 222. člena ZDR-1 pa upoštevajoč 129. člen ZDR-1, ki določa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti (in kar je bilo že storjeno pred razveljavitvijo 222. člena ZDR-1), ni več mogla vplivati na to, da bi bili delavci v vmesnem času spet upravičeni do dodatka za skupno delovno dobo.

10. Na drugačno razlago tudi ne moreta vplivati določbi 75. člena ZDR-1 in 92. člena ZDR-1 (na kateri se sklicuje pritožbeno sodišče). Iz tretjega odstavka 75. člena ZDR-1 izhaja, da se v primeru spremembe delodajalca pri določanju odpovednega roka, pravice do odpravnine in vseh drugih pravic, ki so vezane na delovno dobo, upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih. Gre za posebno določbo v zvezi z upoštevanjem delovne dobe, ki pa je lahko pomembna le pri spremembi delodajalca in je omejena na ta institut. Sama po sebi (izven konkretnih primerov, v katerih je dejansko prišlo do spremembe delodajalca) pa nikakor ne more vplivati na to, da bi prav zaradi te določbe dodatek za delovno dobo iz prvega odstavka 129. člena ZDR-1 predstavljal dodatek za skupno delovno dobo delavca. Podobno velja za določbo prvega odstavka 92. člena ZDR-1, ki le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu določa upoštevanje delovne dobe delavca pri obeh delodajalcih, pa še to le glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine. To še bolj jasno kaže, da te določbe ni mogoče povezovati s problematiko, ki so pojavlja v tem sporu.

11. Glede na navedeno prvega odstavka 129. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati tako, da delavcu dodatek na delovno dobo vedno pripada za vso delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih. Določba tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1 (oziroma tudi kasnejšim 2. členom ZDR-1A2) se ne nanaša zgolj na višino dodatka, temveč tudi na obdobje, za katerega se dodatek obračuna. V tem je zajet tudi odgovor na tretje vprašanje, in sicer da je toženka lahko upravičeno upoštevala celotno besedilo 48. člena KP.

12. V konkretnem sporu je situacija dodatno specifična, saj je za razliko od sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je KP za toženko veljala že od 1. 2. 2015, sodišče druge stopnje to ugotovitev spremenilo tako, da je KP za toženko začela veljati šele s podelitvijo njene razširjene veljavnosti (z objavo sklepa o ugotovitvi takšne veljavnosti v Uradnem listu Republike Slovenije št. 80/2015 z dne 26. 10. 2015). Toženka v predlogu za dopustitev revizije tega zaključka sodišča druge stopnje ni izrecno prerekala in v zvezi s tem tudi ni postavila pravnih vprašanj. Ker je revizijski preizkus izpodbijane sodbe omejen le na tisti del in tista konkretna vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena, je revizijsko sodišče pri presoji v tej zadevi lahko izhajalo le iz (sicer lahko tudi vprašljivega) zaključka, da je za toženko KP veljala šele od 26. 10. 2015. 13. Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, vendar zaradi omejenega dosega revizije, ki se ne nanaša na zaključek sodišča druge stopnje o datumu veljavnosti KP za toženko, revizijsko sodišče ni moglo poseči v sodbo sodišča druge stopnje, ki je tožniku priznala obračun razlike v plači v bruto zneskih za čas od februarja 2015 do vključno oktobra 2015, prav tako pa (ker revizija glede tega ni bila dopuščena) tudi ni moglo poseči v odločitev sodišča druge stopnje, da tožnik ni upravičen do vtoževanih bruto zneskov z obrestmi, temveč le neto zneskov po obračunu in plačilu davkov in prispevkov.

14. Pač pa je revizijsko sodišče poseglo v preostali ugodilni del sodbe sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožnika zoper zavrnitev dela zahtevka od novembra 2015 dalje v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Zavrnilo je tudi pritožbo tožnika zoper odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da ta odločitev ostaja v veljavi.

15. S spremembo je odpadla tudi odločitev o tem, da je toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške (III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje); odločeno je, da te stroške krije tožnik sam. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo, da je tožnik na koncu sicer uspel z delom zahtevka, ki se nanaša na čas do vključno oktobra 2015, ni pa uspel z zahtevkom od novembra 2015 do 7. 12. 2017, kar pomeni, da ni uspel z zahtevkom v večjem delu. Zato se mu stroški ne priznajo, priznajo pa se toženki (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ob tej presoji in upoštevajoč določbo drugega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo tudi o pritožbenih in revizijskih stroških.

Pri odločanju o revizijskih stroških je revizijsko sodišče upoštevalo število točk za predlog za dopustitev revizije in revizijo v času vložitve predloga in revizije (pri tem številu točk je izhajalo iz vrednosti točke v času vložitve predloga in revizije), vrednost točke pa na datum odločanja revizijskega sodišča, tj. 0,60 EUR. Vrednost točke po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT, Ur. l. RS, 2/2015, 28/2018, 22/2019) se je namreč med dnevom vložitve predloga za revizijo oziroma revizije in odločanjem revizijskega sodišča spremenila in od 6. 4. 2019 znaša 0,60 EUR (pred tem je znašala 0,459 EUR). Iz tega naslova je toženka upravičena do skupaj do 550 točk (tarifna številka 15, točki 6 in 7), 2 % (11. člen OT) in 22% DDV, kar znaša 410,44 EUR. Revizijsko sodišče je toženki priznalo tudi stroške njenega odgovora na pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Te stroške je odmerilo po številu točk ob vložitvi odgovora, pomnoženo z vrednostjo točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,459 EUR). Iz tega naslova je toženki priznalo 250 točk, 2% materialnih stroškov in 22% DDV oziroma 142,79 EUR. V celoti priznani stroški toženke tako znašajo 553,44 EUR.

1 Ta je tudi drugačna od prehodne določbe 238. člena prejšnjega ZDR. 2 Revizijsko sodišče pojasnjuje, da iz tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 sicer izhaja možnost drugačne določitve pravic v zvezi z 222. členom tega zakona, ne pa izrecno v zvezi z 2. členom ZDR-1A, vendar navedeno predstavlja očitno pomanjkljivost oziroma nomotehnično nedoslednost zakonodajalca, ki ne more vplivati na možnost drugačne ureditve dodatka v panožnih kolektivnih pogodbah, ki bi to omogočile šele po uveljavitvi ZDR-1A.