Jedro

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega dostavka 339. člena ZPP in zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nista dopustna pritožbena razloga v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka.

II. Pritožbi se delno ugodi in se spremeni III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki sedaj pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 475,26 EUR v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila."

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

IV. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je s sodbo in sklepom odločilo, (I.) da se pravdni postopek ustavi za znesek plačila glavnice v višini 4.248,00 EUR in za obračunane zamudne obresti od tega zneska v višini 1.159,74 EUR, (II.) tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.282,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2021 dalje do plačila in za znesek v višini 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2021 dalje do plačila, pa je zavrnilo, (III.) ter naložilo toženi stranki v plačilo pravdne stroške v višini 407,25 EUR v roku osem dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2.Pravdni stranki sta poslovno sodelovali v smislu podjemne pogodbe (619. člen OZ). Tožeča stranka je toženi stranki za dogovorjeno plačilo dala na razpolago delavce, ki so opravljali delo pri toženi stranki. Vtožuje dogovorjeno plačilo za mesec julij 2021 in za osem dni v avgustu 2021, ker tožena stranka računov ni poravnala. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se ura delavca obračuna po 11,00 EUR, medtem ko je tožena stranka ugovarjala, da je na podlagi dogovora z dne 20. 4. 2021 bila dogovorjena urna postavka v višini 11,00 EUR, ob prisotnosti delavca A. A. vsaj 200 ur mesečno, sicer je bilo dogovorjeno 9,00 EUR/uro za delavca. Tožeča stranka je na naroku 20.5.2024 delno umaknila tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 4.248,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 1.159,74 EUR. Tožena stranka se je z delnim umikom tožbe strinjala, zato je sodišče v tem delu ustavilo postopek. V nadaljevanju se je postopek nadaljeval za znesek glavnice 2.282,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2021 dalje in za znesek 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.8.2021 dalje do plačila. V skladu z drugim odstavkom 449. člena ZPP, v zvezi s 495. členom ZPP, je sodišče postopek nadaljevalo po določbah ZPP o postopku v sporih majhne vrednosti. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila dogovorjena urna postavka za delavca 11,00 EUR na uro, je prvostopno sodišče preostali del tožbenega zahtevka zavrnilo.

3.Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni ter zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4.Za pritožbo je odločitev sodišča, da so sporne okoliščine glede višine urne postavke in obsega ur, neutemeljena. Tožena stranka je vtoževane račune prerekala zgolj po višini urne postavke, obračunu ur pa ni ugovarjala. Ni zmogla dokaznega bremena, da je bilo zaračunanih preveč ur. Tudi priča B. B. ni izpovedal, da bi ugovarjal številu ur, temveč je kot razlog za zavrnitev računov navedel, da urna postavka ni pravilna. Prvostopno sodišče se je neupravičeno ukvarjalo s tem in gre sodbi očitati protispisnost, odločanje izven okvirjev trditvene podlage pravdnih strank, saj tožena stranka ni podala utemeljene ugovorne podlage glede obračuna ur. Odločitev sodišča je v tem delu nepravilna, protispisna in v nasprotju z materialnim pravom.

5.Celoten račun številka 221 - 27 je zavrnila zaradi višine urne postavke in ne zaradi obračuna ur kot samovoljno in zmotno odloči sodišče. Sodišče spregleda, da je tožena stranka v svoji vlogi z dne 22. 2. 2022 izrecno pripoznala 90 ur za mesec avgust. Prvostopno sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravno nepravilno odločitev. Sodba se ne more preizkusiti, ker nima razlogov, ali so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, obenem pa je v odločilnih dejstvih nasprotje medtem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

6.5. Pritožba očita, da je sodišče neenakovredno ocenjevalo izvedene dokaze z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank in priče B. B., da je sledilo zgolj izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki neposredne komunikacije s tožečo stranko ni imel, priča B. B., pa je sledil lastnim interesom, saj je bil pri toženki zaposlen. Sodba temelji na izpovedi neverodostojne priče ter zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ni sodeloval pri dogovorih s tožečo stranko, kar je bistvena kršitev postopka, saj sodba ne vsebuje razlogov oziroma so ti nejasni, med seboj v nasprotju. Obrazložitev, da je izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B. B. skladne, logične ter prepričljive, ne dosega standarda utemeljene obrazloženosti sodbe. Sodišče se do izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke ni opredelilo in je ni upoštevalo ter dokazno ovrednotilo na način, ki bi zadoščal obrazloženosti odločitve. Gre za nepopolno dokazno oceno in kršitev načela materialne resnice, ker ni zadosti utemeljilo svojega ravnanja.

7.Izven okvirja navedb pravdnih strank je odločitev in obrazložitev sodišča, da je z elektronskim sporočilom z dne 20. 4. 2021 izkazano toženkino zatrjevanje, da v kolikor ne zagotovi dela za A. A. v obsegu 200 ur na mesec, mora tožnici plačati 12,00 EUR/h, saj tožena stranka takšnih navedb ni nikoli podala, z izvedbo dokazov pa ni moč nadomestiti trditvene podlage. Sodišče je preseglo trditveno podlago pravdnih strank in v nasprotju z določili ZPP ugotovilo, da je urna postavka določena v razponu od 9,0 do 12,00 EUR. Ne izpovedbe prič, ne listine ne morejo nadomestiti trditvene podlage pravdnih strank, ki ni v takšni obliki, kot jo sodišče povzema.

8.Neupravičeno sodišče očita tožeči stranki, da ni uspela dokazati, da je zakoniti zastopnik po prejemu e-pošte z dne 20. 4. 2021 poklical B. B., ko pa mu je prvostopno sodišče to onemogočilo. Šele s sodbo je zavrnilo dokazni predlog za pribavo izpisa telefonskih klicev, ki bi potrdil navedbe, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke, po prejemu e-sporočila z dne 20. 4. poklical B. B. in mu povedal, da se ne strinja z njegovim predlogom urne postavke 11,00 EUR. Četudi iz predlaganega izpisa ne bi izhajala vsebina samega telefonskega pogovora, bi bilo potrjeno tožbeno zatrjevanje okoliščine in izpoved zaslišanega zastopnika. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno.

9.S predlaganim dokazom bi tožnica zagotovo izkazala zatrjevano vsebino dogovora z dne 20. 4. 2021 in so očitki sodišča, da navedba brez ustrezne listinske dokazne podlage, ni zadostna. Sodišče je razvrednotilo izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je jasno, konsistentno, prepričljivo izpovedal o tožbeno zatrjevanih okoliščinah in dejstvih, sodišče pa neupravičeno tega ni upoštevalo. Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno odločitev.

10.Tožnica je v svojih vlogah jasno in argumentirano nasprotovala sporočilu 20. 4. 2021 in pojasnila, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke na to odgovoril s telefonskim klicem, ko je B. B. ponovno razložil, da ne more pristati na tako, ko je B. B. ponovno razložil, da ne more pristati na tako nizek znesek urne postavke, kar je potrdil tudi na zaslišanju.

11.Tožeča stranka se ni strinjala s predlagano urno postavko 9,00 EUR/h, kar potrjujejo za mesec junij 2021 obračunane in plačane ure po 11,00 EUR/h. Neizkazano je, da je tožena stranka to zgolj tolerirala in gre za neupravičen poskus drugačnega dejanskega stanja. Kateremu sodišče povsem zgrešeno sledi. Domnevni dogovor med B. B. in zakonitim zastopnikom tožeče stranke o tem, da bi se od naslednjega meseca dalje držali dogovora, ki ga sodišče povsem neupravičeno domneva, ni z ničemer izkazan. Toženka je temu ugovarjala v svojih navedbah in ne drži pavšalna navedba sodišča, da tega tožnica ne bi prerekala.

12.Glede plačila računa za mesec junij 2021, ki ni predmet tega postopka, je povsem zgrešeno, ne gre za nikakršno nekonsistentno utemeljevanje višine urne postavke za naprej, saj je urna postavka bila določena že pred izdajo omenjenega računa in je veljal enak dogovor, to je za 11,00 EUR. Vtoževana računa sta bila pravilno izstavljena. S tem, ko je plačala tožena stranka račun za junij 2021, je priznala in potrdila dogovor o urni postavki 11,00 EUR in je drugačno stališče prvostopnega sodišča nepravilno.

13.Prvostopno sodišče neupravičeno in nezadostno obrazloženo nakloni večjo verodostojnost navedbam tožene stranke kot pa tožeče, čeprav ne more biti sporno, da tudi tožena stranka ni izkazala svojih navedb o višini urne postavke, saj ni izkazano, da bi se tožeča s tem strinjala. Prav e-sporočilo z dne 9. 8. 2021 dokazuje neverodostojnost navedb tožene stranke, da bi bil dosežen dogovor o nižji urni postavki, vendar mu prvostopno sodišče ne podeli nikakršne dokazne vrednosti, niti ne obrazloži, zakaj ga ne upošteva. Prvostopn0 sodišče ni upoštevalo in se ni določno opredelilo do vsega navedenega, s čimer je zagrešilo napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno subsumpcijo pod pravno normo. Ob tako zmotno ugotovljenem dejanskem stanju je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb postopka, saj sodba ne vsebuje razlogov v odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, zmotno je interpretirala vsebino dogovora med pravdnima strankama.

14.Tožeča stranka izpodbija tudi stroškovni del prvostopne sodbe. Prvostopno sodišče kljub temu, da se je sklicevalo na določbo 154. in 155. člena ZPP ni upoštevalo stroškov v zvezi z narokom z dne 20.5.2024, kar ni pravilno. Moralo bi upoštevati tudi stroške v zvezi z narokom in nato uspeh v postopku. Napačno je uporabilo materialno pravo.

15.Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

16.Neutemeljena je pritožbena kritika, da tožena stranka ni ugovarjala obračuna ur. Spregleda 29. in 30. točko obrazložitve prvostopne sodbe. Šele po koncu poslovnega razmerja je tožena stranka izvedela za dejstva o obračunu preveč ur. Sodišče je pravilno zavzelo stališče v zvezi z dokaznim bremenom v 29. in 30. točki obrazložitve. Dokazno breme o obsegu opravljenih ur je ostalo na tožeči stranki. Glede pritožbenega očitka o zavrnjenem dokaznem predlogu za pridobitev izpisa telefonskih klicev, je neutemeljene očitek podan v smeri relativno bistvene kršitve postopka, saj je sodišče v 12. točki obrazložitve pojasnilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga. Ni slediti pritožbi, da bi zavrnitev tega dokaznega predloga vplivala na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Pridobljeni izpis o morebitnem telefonskem klicu ne bi pojasnil vsebine pogovora med udeležencema.

17.Glede očitana postopkovna kršitev iz 15. točke člena 339/2 ZPP, vezano na elektronsko sporočilo z dne 20. 4. 2021, po ne pomeni očitka o bistveni kršitvi, temveč pomeni kritiko dejanskega stanja. Sodišče je razloge o vsebini elektronskega sporočila podalo obsežno v točkah 4, 5, 6, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 24 in 28. V teh razlogih ni nasprotja med sodbo in razlogovanjem o vsebini elektronskega sporočila z dne 20. 4. 2021, niti ni nasprotja v razlogih sodišča prve stopnje o vsebini tega dokaza. Iz razlogov namreč izhaja, da je sodišče dokazno ocenilo elektronsko sporočilo. Vsebina tega dokaza ne temelji samo na podlagi samega zapisa vsebine elektronske pošte, temveč tudi na podlagi drugih dokazov, kar je v sodbi prvostopno sodišče tudi pojasnilo. Sodišče je s tem sledilo potrebnemu dokaznemu standardu iz 324. člena ZPP v skladu z 8. členom ZPP. Netočen in pa nerelevanten je pritožbeni očitek, da gre za bistveno kršitev postopkovnih pravil, ker vsebina elektronske pošte z dne 20. 4. 2021 ne izkazuje morebitnega strinjanja tožeče stranke z višino urne postavke.

18.Pritožbena kritika obrazložitve izpodbijane sodbe v smislu dejanskega stanja v višini urne postavke ne more biti uspešna glede pritožbenih navedb o plačilu po 11,00 EUR za mesec junij 2021, saj so razlogi pojasnjeni v 25. točki obrazložitve. Sodišče je štelo, da je tožena stranka pojasnila razlog za plačilo celotnega računa in da je šlo za izjemo. Glede elektronskega sporočila direktorja z dne 9. 8. 2021 je sodišče podalo razloge v 23. točki izpodbijane sodbe ter v 22. točki obrazložilo o elektronskem sporočilu B. B. istega dne. Zavzelo je stališče o obeh dokazih in ju dokazno ocenilo. Tožeči stranki le dokazna ocena ne ustreza. Tožeča stranka je zgrešila z opozarjanjem na načelo vestnosti in poštenja, saj trdi, da je delno plačilo opravila na način upoštevaje vse obračunane ure po višini 9,00 EUR in s tem pripoznala število ur ter se sodišču s tem ne bi bilo potrebno ukvarjati, kar pa ne drži. Že iz trditev pravdnih strank ter iz predloženega obračuna s strani tožeče stranke razvidno, da delno plačilo tožene stranke ne zajema obsega ur.

19.Pritožba ni utemeljena.

20.Pritožnica v uvodu pritožbe sicer navaja, da vlaga pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo in sklep (o delni ustavitvi postopka), vendar v nadaljevanju pojasnjuje, da se pravočasno pritožuje zoper sodbo v II. in III. točki izreka, kar izhaja tudi iz vsebine pritožbe. Predmet pritožbenega preizkusa je tako sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka, s katerima je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo še preostalega (vtoževanega in pritožbeno spornega) zneska (prvi odstavek 350. člena ZPP).

21.Za pritožbo ni sporno, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Zaradi delnega umika tožbe in delne ustavitve postopka, se je na podlagi drugega odstavek 449. člena, v zvezi s 495. členom ZPP, postopek za še preostali del vtoževanega zneska, nadaljeval po določbah ZPP o postopku v sporih majhne vrednosti. V gospodarskih sporih majhne vrednosti se uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ureja postopek v gospodarskih sporih od 480. do 496. člena ZPP. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti od 442. do 458. člena ZPP. Zoper sodbo, izdano v sporih majhne vrednosti, se je dovoljeno pritožiti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

22.Pritožba neutemeljeno očita, da je tožena stranka ugovarjala samo višino urne postavke, ne pa tudi obračuna ur. Že iz navedb tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2022, v peti točki, izhaja, da je tožena stranka argumentirano ugovarjala tudi obsegu opravljenih ur za mesec julij 2021 in se je prvostopno sodišče povsem upravičeno ukvarjalo tudi z obsegom ur ter pozivalo tožečo stranko, da predloži plačilne liste za svoje delavce, ki pa jih tožeča stranka ni predložila. Tožena stranka je sporni račun za mesec julij 2021 v celoti zavrnila in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena glede števila opravljenih ur (7. in 212. člen ZPP), saj je ponudila le lastno evidenco ur, ki ni bila ne podpisane in ne verificirana, umaknila pa predloge za zaslišanje delavcev, ki bi lahko potrdili opravljen obseg ur. Obsega ur se z drugimi izvedenimi dokazi ni dalo ugotoviti. Tožena stranka je ugovarjala številu opravljenih ur, kar je bilo med pravdnima strankama sporno in sodišče se je s tem moralo ukvarjati.

23.Neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na pričo B. B., ki se ni ukvarjal s številom opravljenih ur, temveč je kot razlog za zavrnitev vtoževanih računov navedel nepravilno urno postavko, saj navedeno ne pomeni, da se sodišču glede na ugovorne navedbe tožene stranke s tem ni bi bilo potrebno ukvarjati.

24.Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nobene protispisnosti in sodišče tudi ni odločalo izven trditvene podlage strank kot zmotno in neutemeljeno očita pritožba. Med pravdnima strankama je bila namreč sporna vsebina dogovora glede urne postavke za delavca in tudi obseg opravljenih ur, kar je prvostopno sodišče pravilno presojalo in pojasnilo. Glede obsega ur v 29. in 30. točki obrazložitve, glede višine urne postavke delavca v zvezi z dogovorom z dne 20. 4. 2021, pa od točke 18 do 28 obrazložitve prvostopne sodbe. Pravilno pa je uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu in so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo tudi materialno pravo in so drugačni pritožbeni očitki prav tako neutemeljeni. Glede na navedeno so povsem pavšalni in neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o samovoljni in zmotni odločitvi prvostopnega sodišča. Nič takšnega v odločanju prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče ni zaznalo.

25.Neutemeljene in nerelevantne so pritožbene navedbe o pripoznavi ur, saj kaj takšnega iz navedb tožene stranke ne izhaja. Je pa iz opombe 1 na strani 11 prvostopne sodbe mogoče razbrati, da je vtoževane ure za mesec avgust 2021 tožena stranka plačala po ceni 9,00 EUR/h, tožnica pa je tožbo delno umaknila in so tovrstne pritožbene navedbe nerelevantne. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Poleg tega je pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

26.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, da nima razlogov ali da so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstev nejasni, med seboj v nasprotju ter je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeni očitek iz 14. točke ni utemeljen, saj sodba razloge ima, ti so med seboj skladni in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ne gre za pritožbeno uveljavljeno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je namreč podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikom o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov in samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaza v obrazložitev sodbe, kar pa se prvostopenjskemu sodišču ni pripetilo. Pritožbene navedbe kažejo le na prikrito kritiko dokazne ocene prvostopnega sodišča, ki pa ni utemeljena kot že pojasnjeno.

27.Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče neenakovredno ocenjevalo izvedene dokaze z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank in priče, ker je v celoti sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ni neposredno komuniciral s tožečo stranko, prav tako naj bi neupravičeno sledili izpovedi priče B. B., ki je sicer komuniciral s tožečo stranko, vendar je sledil lastnim interesom kot zaposlen pri toženi stranki. Prvostopno sodišče naj bi temeljilo sodbo na izpovedi neverodostojne priče in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ni sodeloval pri razgovorih. Gre za enostransko pritožbi lastno dokazno oceno, ki pa ni utemeljena. Prvostopno sodišče je v točkah od 18 do 28 celovito in prepričljivo pojasnilo razloge zakaj je sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B. B., ko je presojalo dogovor z dne 20.4.2021 glede višine urne postavke za delavce. Dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je v skladu z 8. členom ZPP, sprejema tudi pritožbeno sodišče, je pa v izogib ponavljanju na tem mestu ne povzema. Zgolj izpostavlja, da sta bili izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče skladni, jasni, logični, prepričljivi in pa življenjsko sprejemljivi in se sodišču dvom v njuni izpovedbi ni porajal. Pojasnilo je tudi, da zgolj zaposlitev B. B. pri toženi stranki še ne pomeni, da je priča neverodostojna kot zmotno ocenjuje pritožba. Prav tako ne drži, da prvostopno sodišče ni dokazno ovrednotilo izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, saj je pojasnilo, da je tožničin direktor na zaslišanju potrdil, da je po prejemu e-poročila z dne 20.4.2021 takoj poklical B. B. in mu povedal, da na to ne pristaja, vendar njegovi izpovedi prvostopno sodišče utemeljeno ni sledilo, ker tožeča stranka vsebine telefonskega razgovora ni dokazala in ga tudi z zavrnjenim dokaznim predlogom za pridobitev telefonskih klicev ne bi mogla dokazati, kar vse je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo in ugotovilo (12., 21. in 22. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki o nepolni dokazni oceni prvostopnega sodišča, saj je dokazna ocena prvostopnega sodišča popolna in v skladu z 8. členom ZPP in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Prav tako ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba razloge ima in jo je mogoče preizkusiti. Poleg tega bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega dostavka 339. člena ZPP in zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nista dopustna pritožbena razloga v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

28.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odločitev prvostopnega sodišča izven trditvene podlage pravdnih strank, ker tožena stranka ni zatrjevala, da mora tožnici plačati 12 EUR/h, v kolikor ne zagotovi dela za delavca A. A. v obsegu 200 ur. Gre namreč le za dokazno oceno izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B. B. (19. točka obrazložitve), vse v okviru presoje dogovora med strankama glede cene urne postavke delavca, ne pa odločanje izven trditvene podlage pravdnih strank. Tožena stranka je namreč vseskozi ugovarjala, da je bila dogovorjena urna postavka 11,00 EUR/uro za delavca, ob prisotnosti delavca A. A. 200 ur mesečno, sicer pa 9,00 EUR/h za delavca. Prav tako je prvostopno sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica ni izkazala, da sta se pravdni stranki dogovorili za urno postavko 11,00 EUR/h za delavca (28. točka obrazložitve prvostopne sodbe), znotraj navedb pravdnih strank.

29.Glede pritožbenih navedb o zavrnitvi dokaznega predloga za pribavo izpisa telefonskih klicev, že sama pritožba navaja, da iz izpisa telefonskih klicev ne bi izhajala vsebina telefonskega razgovora med zakonitim zastopnikom tožeče stranke in pričo B. B. Pritožba torej ne izpodbija, da za ugotavljanje vsebine telefonskega razgovora med zakonitim zastopnikom tožeče stranke in pričo B. B., izpis telefonskih komunikacij ni primeren dokaz. Gre za neprimeren dokaz, ki ne more izkazovati vsebine dogovora glede urne postavke, kar je predmet tega spora in so pritožbene navedbe, ki merijo v tej smeri neutemeljene in pavšalne. Pritožba tudi ne pove katere tožbeno zatrjevane okoliščine naj bi bile potrjene, saj sama telefonska komunikacija med strankama za toženo stranko ni sporna. Prvostopno sodišče tako ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, niti očitana kršitev ni pritožbeno dopusten razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP). Neutemeljen je tudi očitek glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja iz tega razloga, saj je bilo dejansko stanje v zadostni meri pravilno ugotovljeno, kar sicer tudi ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti - 458. člen ZPP. Prav tako je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

30.Vsebino dogovora je tožeča stranka dokazovala z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, kar za pritožbo ni sporno. Podaja le lastno dokazno oceno izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki pa mu prvostopno sodišče ni sledilo kot je že bilo pojasnjeno. Prvostopno sodišče je na podlagi skrbne dokazne ocene, v skladu z 8. členom ZPP, v točkah 18-28 presodilo, da tožnica ni dokazala navedb, da sta se pravdni stranki dne 20.4.2021 dogovorili za urno postavko 11 EUR/h za delavca, kar je bilo njeno trditveno in dokazno breme (212. in 215. člen ZPP). Tako se pokaže kot neutemeljen pritožbeni očitek o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ki pa v gospodarskih sporih majhne vrednosti niti ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP).

31.Pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se sodišču prve stopnje primerila, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, vezano na elektronsko sporočilo 20.4.2021, ki izkazuje zgolj predlog tožene stranke. Očitana kršitev se sodišču prve stopnje ni primerila, saj je podana takrat, kadar o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi in vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov in samimi listinami. Kadar gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, kar pa se prvostopnemu sodišču ni primerilo. Pritožba le prikrito uveljavlja lastno dokazno oceno e sporočila z dne 20.4.2021, ki pa ni utemeljena. Prvostopno sodišče je namreč prepričljivo pojasnilo, da je z e- sporočilom z dne 20.4.2021 bilo potrjeno, da je B. B. tožničinemu direktorju takoj po pogovoru z dne 20.4.2021 poslal povzetek njunega ustnega dogovora, da je cena urne postavke 11 EUR/uro vezana na 200 ur prisotnosti delavca A. A., sicer je cena delavca 9,00 EUR/uro (21. točka obrazložitve). Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Dokazno oceno prvostopnega sodišča sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj je v skladu z 8. členom ZPP. Sicer pa je pritožbeno sodišče v gospodarskih sporih majhne vrednosti vezano na ugotovljeno dejansko stanje prvostopnega sodišča (458. člen ZPP).

32.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o napačnem dokaznem vrednotenju e sporočila z dne 9.8.2021, kjer pritožba ponovno zmotno uveljavlja 15. točko, drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se prvostopnemu sodišču ni pripetila, saj ne gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, temveč pritožba ponovno neutemeljeno uveljavlja pritožbi lastno dokazno oceno. Pritožbeni razlog, zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, v gospodarskih sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Prvostopno sodišče je namreč v 22. točki obrazložitve dokazno ovrednotilo tudi elektronsko sporočilo z dne 9.8.2021, kjer B. B. v skladu z dogovorom zahteva, da je zaradi odsotnosti delavca A. A., ki ni delal 200 ur, cena urne postavke 9,00 EUR. Drugačne pritožbene navedbe, da sodišče ne upošteva izraženega nestrinjanja tožnice z načinom obračunavanja, da ni sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča kot pravilno, v skladu z 8. členom ZPP in pritožba z drugačnimi navedbami ne more uspeti.

33.Glede pritožbenih navedb, da se tožeča stranka ni strinjala s predlagano postavko 9,00 EUR /uro, kar po navedbah pritožbe dokazuje, da je tožena stranka plačala za mesec junij 2021 obračunane ure po 11,00 Eur/uro, pritožba ponovno uveljavlja zmotno oziroma nepolno ugotovitev dejanskega stanja, ki v gospodarskih sporih majhne vrednosti niti ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP), so pa tovrstni pritožbeni očitki tudi neutemeljeni.

34.Prvostopno sodišče je namreč v 25. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da je bil račun za mesec junij 2021 plačan, ker sta se pravdni stranki dogovorili, da je plačilo računa za junij 2021 izjema. Ne potrjuje višine urne postavke za naprej kot zmotno navaja pritožba. Obrazložitev in dokazna ocena prvostopnega sodišča povsem zadošča. Je logična, prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, v skladu z 8. členom ZPP in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbene navedbe, da je ugotovljen dogovor pravdnih strank glede višine urne postavke zgolj domneva, so povsem neutemeljene, saj je prvostopno sodišče v točkah od 18 do 28 obrazložitve prepričljivo pojasnilo, zakaj tožeča stranka ni uspela dokazati, da sta se pravdni stranki dne 20.4.2021 dogovorili za urno postavko 11,00 EUR/uro za delavca in so drugačne pritožbene navedbe, ki predstavljajo pritožbi lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, povsem enostranske, neutemeljene in jim pritožbeno sodišče ne more slediti. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

35.Neutemeljen in pavšalen je tudi pritožbeni očitek o očitani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba razloge ima, ti so med seboj skladni in jo je mogoče tudi preizkusti. Drugačne pritožbene navedbe o nejasnih razlogih o odločilnih dejstvih so neutemeljene in tudi pavšalne. Nobenega nasprotja pritožbeno sodišče ni zaznalo in tudi materialno pravo je prvostopno sodišče pravilno uporabljalo.

36.Res je, da je tožena stranka seznanila tožečo stranko in sodišče z delnim plačilom zahtevka v nespornem delu na obravnavi dne 20.5.2024 in je tožeča stranka delno umaknila tožbo v tem delu, tožena stranka pa se je z delnim umikom strinjala, nakar je prvostopno sodišče izdalo sklep o delni ustavitvi postopka (188. člen ZPP). Ne drži pa, da je tožena stranka z delnim umikom pripoznala število ur, (kar je bilo tekom postopka sporno), saj je zgolj pojasnila kako je prišla do zneska nespornega dela plačila. Kot neutemeljen se pokaže pritožbeni očitek, da se je prvostopno sodišče neupravičeno in izven trditvene podlage strank ukvarjalo s tem. Nerelevantne za odločitev v tem postopku so pritožbene navedbe, o ravnanju tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ko nespornega dela zahtevka ni plačala še pred vložitvijo tožbe, saj je tožeča stranka v tem delu umaknila zahtevek in je postopek ustavljen.

37.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v drugi točki izreka.

38.Pritožba je delno utemeljena glede stroškov. V skladu s 154. in 155. členom ZPP bi prvostopno sodišče moralo tožeči stranki ob pravilni uporabi materialnega prava, upoštevaje uspeh v pravdi, priznati tudi stroške v zvezi s pristopom na nadaljnji narok 20.5.2024 150 točk (tar. št. 21/2 OT), ki jih neutemeljeno ni priznalo, nato pa upoštevaje 63% uspeh tožeče stranke odmeriti stroške. Upoštevaje ostale pravilno odmerjene pravdne stroške v 35. točki obrazložitve prvostopne sodbe in še 150 točk za pristop na narok 20.5.2024, (1575,50 točk x 0,60 je 945,30 EUR, z DDV 1.153,26 EUR, skupaj 1.468,26 EUR), je tožeča stranka upravičena do povračila 63% odmerjenih stroškov, kar znaša 925 EUR.

39.Upoštevaje v 37. točki obrazložitve priznane pravdne stroške tožene stranke v višini 449,74 EUR, je po medsebojnem pobotanju (925 - 449,74 EUR), tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki razliko odmerjenih pravdnih stroškov v višini 475,26 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

40.V skladu s petim odstavkom 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v III. (tretji) točki izreka glede pravdnih stroškov spremenilo kot je pojasnjeno in razvidno iz izreka.

41.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena (prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP). Tožeča stranka, ki s pritožbo o glavni stvari ni uspela, (razen v manjšem delu pravdnih stroškov), sama nosi pritožbene stroške.

42.Mora pa toženi stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženi stranki se prizna za odgovor na pritožbo 375 točk (tarifa št. 22/1 OT), ter 7,5 točk materialnih stroškov (11/3 člen OT), 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR. Ne prizna se dodatno priglašenih 100 točk za pregled in poročilo stranki, ker so že zajeti v priznanih postavkah.

43.Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v roku osem dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

-------------------------------

1 točka 3, tretji odstavek prve pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 20. 10. 2022

2Tožena stranka v pripravljalnem spisu z dne 10.11.2022 navaja, v 3. točki l. št. 46, navaja: "Po prejeti e-pošti dne 20.4.2022 je direktor tožeče stranke telefonično res poklical B. B. vendar vsebine dogovora ni zavrnil..."

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 188, 339, 339/2-14, 339/2-15, 449, 449/2, 495

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.