Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je v dveh dneh samovoljno zapustil delovno mesto brez dovoljenja in ne da bi se evidentiral, huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Obveznost opravljanja dela je temeljna obveznost delavca v skladu s 33. členom ZDR-1. Izredna odpoved pogdobe o zaposlitvi delodajalca delavcu je najstrožja sankcija, ki jo ima delodajalec na voljo v primeru ugotovljenih kršitev delovnopravnih obveznosti delavca. Ker v delovnem pravu velja načelo stopnjevitosti sankcij, je podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi rezervirana za njahujše primere kršitev, ko bi bilo od delodajalca nerazumno zahtevati, naj delavca kljub njegovi kršitvi zadrži na delu še v času odpovednega roka. Pri tem ocena, kdaj bi bilo od delodajalca to nerazumno pričakovati, temelji na izpolnjenosti dveh pogojev. Pri pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predevsem glede na naravo, težo in posledice delavčeve kršitve obveznosti z delovnega razmerja. Drugi pogoj pa ima osebni značaj in ga je treba presojati ob upoštevanju, kako je ta kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja in podobno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot nezakonite; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 26. 4. 2016 in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; za poziv nazaj na delo in prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ od 26. 4. 2016 do ponovnega nastopa dela; ter za obračun in plačilo nadomestila mesečnih plač, ki bi tožniku pripadale, če bi delal (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugodi tožbenim zahtevkom, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je tožena stranka očitno in namerno izrabila vse vzvode, da bi se znebila delavcev, ki so sodelovali pri poskusu delavskega odkupa tožene stranke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec enake kršitve šteje enkrat kot razloge za redno, drugič pa kot razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je v nasprotju s 85., 89., 109. in 110. členom ZDR-1, iz katerih izhaja namen zakonodajalca, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi odpoved, ki je izjemna, občasna, redka, izredna. Iz opomina z dne 5. 4. 2016 jasno izhaja, da je nekajurna odsotnost z delovnega mesta po oceni tožene stranke lahko razlog zgolj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je ta opomin prejel 6. 4. 2016 in od takrat naprej ni več kršil svojih obveznosti. Kršitve, očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožnik storil 26. 3. 2016 in 4. 4. 2016, tj. pred 5. 4. 2016, ko je tožena stranka še bila mnenja, da so lahko kvečjemu razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da bi lahko bile kvečjemu razlog za redno odpoved, izhaja tudi iz dejstva, da je tožena stranka dolgo let tolerirala prosto odhajanje in prihajanje delavcev. Obstoj takšne prakse je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in izhaja iz skoraj vseh izvedenih dokazov (izpis prisotnosti delavcev, izpovedi priče A.A.). Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedi direktorja B.B.. Da bi lahko tožnikova odsotnost bila kvečjemu razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik ves čas odsotnosti opravljal delo. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki že 35 let, da je sindikalni zaupnik in član upravnega odbora. O teh okoliščinah se sodišče prve stopnje ni izreklo in ni obrazložilo, zakaj so lahko enake kršitve enkrat razlog za redno, drugič pa za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opomin bi moral časovno in vsebinsko zajemati tudi kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je 5. 4. 2016 detektiv tožene stranke že enajst dni vedel za kršitev, storjeno 26. 3. 2016, in en dan za kršitev, storjeno dan prej. Malomarnost tožene stranke in njenega detektiva je podana, če ti dve kršitve v opominu nista zajeti. Tožena stranka pri tem sploh ni trdila, da 5. 4. 2016 ni vedela za domnevni kršitvi z dne 4. 4. 2016 in 26. 3. 2016. Zato je mogoče sklepati, da je zanje vedela, pa je kljub temu izdala zgolj opomin. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 85. člen ZDR-1. Nadalje navaja, da več dokazov kaže na obstoj prakse neregistriranja pri izhodih z dela med delovnim časom pri toženi stranki. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in s tem ni sledilo očitno neresnični izpovedi direktorja B.B.. Slednji je za takšno prakso vedel, kar izhaja iz izpovedi A.A., da sta bila več let skupaj v pisarni, iz dejstva, da je nekaj desetletij delal pri toženi stranki kot delavec in iz dejstva, da je takoj po sprejemu Hišnega reda najel detektive, ki naj bi preganjali delavce zaradi takšne prakse. Pri toženi stranki so delavci množično vsak dan hodili med delom s kraja opravljanja dela, ne da bi se registrirali, in se poljubno vračali. Bistvo tožnikovih navedb je bilo v tem, da so delavci neregistrirani hodili ven, in ne v tem, kam konkretno so hodili (domov, na malico ali po drugih opravkih), saj tega niti ne ve niti ni bistveno. Nerazumljivo je sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi delavci pri neregistriranih izhodih odšli z dela samo za 30 minut. Tega niti tožnik niti tožena stranka nista trdila, ampak je prvi trdil, da so med delom hodili ven, druga pa, da takšne prakse ni bilo. Iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 133/2016 izhaja, da je več kot štiriurna odsotnost z dela kršitev, ki je primerna za disciplinski opomin. Tožnik je izpovedal, da se je v času malice slabo počutil, da je na malico odšel domov, ker živi v bližini, ob odhodu pa se v skladu s prakso ni registriral. Doma se je zadržal dlje, ker se je slabo počutil in ker je od doma opravil številne službene obveznosti. Zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik kazal izredno slab odnos do svojih obveznosti. Na nepravilnost tega zaključka kaže tudi dejstvo, da tožnik po opominu te kršitve ni več storil. Tožnik je od doma opravil vse svoje obveznosti, zato so navedbe sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik toženo stranko izpostavil nevarnostim, brez osnove v izvedenih dokazih in trditveni podlagi tožene stranke. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo trditvene podlage za ugotovitev, da naj bi bil tožnik v času nezmožnosti za delo upravičen do 90 % nadomestila plače. S tem je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priča C.C. je že pred zaslišanjem zbolel zaradi možganskega tumorja, česar tožnik ni vedel do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi bolezni je imela priča bistveno poslabšan spomin. Tožena stranka za dogodke ni izvedela šele s poročilom detektiva 14. 4. 2016. Na to kaže dejstvo, da sta tožena stranka oziroma njen detektiv izdelala več verzij poročila in da sta med prejemom poročila in vročitvijo pisne obdolžitve minili samo sobota in nedelja. Zagotovo pa je vsaj detektiv kot podaljšana roka tožene stranke vedel, kaj je tožnik počel 26. 3. 2016 in 4. 4. 2016. V zvezi s temi okoliščinami sodišče prve stopnje ni podalo obrazložitve.

Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, in sicer v navedbi, da je hišni red izvedbeni akt, ki določa način izvrševanja obveznosti, in v navedbi, da ne gre za akt, ki bi urejal poslovno in delovnopravno organizacijo. Pravila, ki urejajo delovni čas, vstop in izstop oseb, prihajanje in odhajanje delavcev, izobraževanje, odsotnost z dela, varstvo podatkov in ostalo, kar ureja hišni red, so pravila, ki so ključna delovnopravna in organizacijska vprašanja tožene stranke. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je zato zmotno. Dejstvo, da hišnega reda ni skušal razveljaviti sindikat oziroma kdo tretji, še ne pomeni, da je bil ta veljavno sprejet. Okoliščina, da je bil pred sprejetjem s hišnim redom seznanjen sindikat, ne vpliva na to, ali ga je sprejel pristojni organ. Izvršni direktor, ki je samo eden od članov upravnega odbora, nima pristojnosti sprejemanja splošnih aktov, ki bi urejali delovnopravno in poslovno organizacijo družbe. Ker hišni red ni veljaven, na njegovi podlagi ni mogoče sprejemati delovnopravnih odločitev, zlasti ne odpuščati delavcev. Sodišče prve stopnje prav tako ne bi smelo zaključiti, da je dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo 30. člena Zakona o detektivski dejavnosti, zakonit. Sodišče prve stopnje bi moralo dati prednost tožnikovi pravici do zasebnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovitve, da tožniku zdravstveno stanje ni onemogočalo, da bi se udeležil zagovora, oprlo na zdravstveni karton tožnika, ki ga ni v spisu. Zaslišani osebni zdravnik ga je sicer imel s seboj, ko je bil zaslišan, vendar ga ni celovito pregledal, ko je izpovedal. To pa pomeni, da je bila njegova izpoved v večji meri napačna. Poleg tega je zdravil številne bolnike in zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Sicer pa so tudi zabeležke v zdravstvenem kartonu tožniku pomanjkljive, kar dokazuje dejstvo, da zdravnik ni zapisal, katero zdravilo mu je predpisal pred zagovorom. O vprašanju tožnikove sposobnosti sodelovanja na zagovoru bi moral biti postavljen izvedenec medicinske stroke. Zdravilo Xanax je namreč znano kot eno najmočnejših antidepresivov in ima močne učinke na človekovo počutje.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik sicer odsoten s kraja opravljanja dela, vendar pa je opravljal delo in je torej bil na delovnem mestu. Tožena stranka tožniku očita, da je zapustil delovno mesto in ne kraj opravljanja dela, kar pa ne drži. V vsakem primeru je pretirano za takšno ravnanje izreči izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnika na dan predvidenega zagovora in na dan, ko je zapustil kraj opravljanja dela. Ker je delovno mesto upravičeno zapustil zaradi slabega počutja, bi moralo sodišče prve stopnje to ugotoviti z izvedencem. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je 12. 12. 2017 vložil še vlogo, s katero je predložil nove listinske dokaze. Pritožbeno sodišče te vloge in predloženih dokazov ni upoštevalo, ker so bili vloženi po izteku pritožbenega roka 27. 7. 2017. 4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane niti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 26. 4. 2016 podala tožniku po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu letalski inženir in je opravljal delo vodje izmene oziroma E,, ki je obsegalo posredovanje obvestil pilotov o težavah na letalih letalskim tehnikom, ki so te težave odpravljali. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je očitala dve kršitvi, in sicer da naj bi 26. 3. 2016 in 5. 4. 2016 svoje osebno vozilo parkiral na parkirnem mestu, namenjenem za stranke pred vhodom v poslovne prostore tožene stranke, ter da naj bi 26. 3. 2016 in 4. 4. 2016 samovoljno zapustil delovno mesto med delovnim časom brez dovoljenja vodje organizacijske enote, v kateri dela, in brez da bi svojo odsotnost z dela evidentiral. 8. Tožnik je nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeval tudi na nespoštovanju njegove pravice do zagovora v postopku podaje te odpovedi. Iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 izhaja obveznost delodajalca, da delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu izhaja, da je tožena stranka 18. 4. 2016 tožniku vročila pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor dne 26. 4. 2016. Tožnik se zagovora ni udeležil, je pa 25. 4. 2014 toženi stranki poslal prošnjo za preložitev datuma zagovora, v kateri je navedel, da je do 30. 4. 2016 zadržan od dela zaradi bolezni, ki je takšne narave, da se zagovora ne more udeležiti; da je kronični bolnik in jemlje zdravila zaradi visokega pritiska; in da se je njegovo zdravstveno stanje zelo poslabšalo, ker odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja zanj izjemno hud stres. Tožena stranka tožnikovi prošnji ni ugodila in datuma zagovora ni preložila.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo takšno, da bi bila tožena stranka dolžna datum zagovora preložiti. Tožnik je izpovedal, da je na dan pred predvidenim datumom zagovora, ko je obiskal svojega lečečega zdravnika F.F., občutil slabost, vrtoglavico oziroma da je bilo na splošno njegovo zdravstveno stanje zaradi stresa in visokega krvnega tlaka takšno, da se zagovora ni mogel udeležiti, to pa naj bi mu odsvetoval tudi zdravnik, vendar slednji v izpovedi tega ni potrdil. Izpovedal je namreč, da je bil tožnik sicer pod stresom in vznemirjen zaradi nastale situacije pri toženi stranki, da mu je zato predpisal pomirjevalo Xanax, vendar pa organske simptomatike zaradi stresa oziroma visokega krvnega tlaka ni imel. Prav tako je izpovedal, da tožniku jemanje predpisanega pomirjevala ni onemogočalo podaje zagovora in da se tudi sicer o zagovoru nista pogovarjala oziroma mu ni odsvetoval, da se zagovora udeleži. Pri obrazložitvi dejanskih zaključkov sodišče prve stopnje sicer nekoliko nerodno zapiše, da iz zdravstvenega kartona ne izhaja, da je imel tožnik vrtoglavice, čeprav tega listinskega dokaza v spisu ni. Ker pa je zdravstveni karton tožnika imel njegov lečeči zdravnik s seboj, ko je bil zaslišan in je vanj tudi vpogledoval med izpovedjo, je treba citirani zapis sodišča prve stopnje razumeti kot dokazno oceno izpovedi zdravnika. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca medicinske stroke. Ta namreč ne bi mogel ugotoviti, kaj je tožniku njegov lečeči zdravnik v zvezi z zagovorom svetoval, o tožnikovem zdravstvenem stanju pred predvidenim datumom zagovora pa bi lahko mnenje podal zgolj na podlagi zapisa v zdravstvenem kartonu. O vsebini zdravstvenega kartona pa je izpovedal že tožnikov lečeči zdravnik, pri čemer tožnik v pritožbi ne navaja, da z njegove strani povzeta vsebina ne drži, prav tako pa je lahko zgolj on sam izpovedal o tem, kakšna je bila njegova osebna zaznava tožnikovega zdravstvenega stanja dan pred predvidenim datumom zagovora. Ker je že tožnikov lečeči zdravnik kot strokovnjak (v tem delu je nastopal kot izvedena priča) izpovedal o učinkih jemanja pomirjevala Xanax, tudi za ugotavljanje tega dejstva ni bila potrebna še postavitev izvedenca medicinske stroke.

10. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Razloge, zaradi katerih delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, ureja prvi odstavek 110. člena ZDR-1. Ta v 2. alineji kot razlog določa naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik storil kršitve, ki se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako ni sporno, da je 26. 3. 2016 in 5. 4. 2016 svoje vozilo parkiral na parkirnem mestu pred sedežem tožene stranke, ki je namenjen za stranke. Prav tako ni sporno, da je 26. 3. 2016 ob 8.34 uri zapustil delovno mesto, ne da bi odhod evidentiral in ne da bi imel dovoljenje nadrejene osebe, se odpeljal domov in se ob 11.34 uri vrnil na delo, enako je storil istega dne še ob 12.59 uri in se vrnil ob 13.30 uri ter dne 4. 4. 2016 ob 18.45 uri in se vrnil ob 20.50 uri.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da očitana kršitev napačnega parkiranja ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, zato glede tega očitka izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. V zvezi z očitkom neupravičenega zapuščanja delovnega mesta pa je presodilo, da gre za hujšo kršitev določb ZDR-1 in Hišnega reda tožene stranke, storjeno naklepno, in da je tudi takšne narave, da po določbi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

12. Ker med strankama ni bilo sporno, da je tožnik 26. 3. 2016 in 4. 4. 2016 v resnici zapustil delovno mesto, ne da bi se evidentiral in ne da bi imel dovoljenje vodje, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokaznega postopka za ugotovitev tega dejstva (214. člen ZPP), med drugim tudi s poročilom detektiva z dne 14. 4. 2016 (B10). Posledično sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati, ali tožena stranka za dokazovanje resničnosti očitane kršitve lahko uporabi navedeno poročilo glede na tožnikove navedbe, da je detektiv posegel v njegovo pravico do zasebnosti. Tožnik je v postopku celo izrecno priznaval, da je na navedena dneva ob ugotovljenih urah zapustil prostore tožene stranke, kjer je delal, da se pri tem ni evidentiral in da ni imel dovoljenja, hkrati pa je navajal, da je imel za to opravičljive razloge, da so se takšni odhodi tolerirali pri toženi stranki, da je zagotovil nadomeščanje in da je v času odsotnosti delo opravljal doma. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je dokaz tožena stranka pridobila s prekoračitvijo pooblastil detektiva in se pritožbeno sodišče posebej do njih ne opredeljuje.

13. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje in enako sedaj v pritožbi ne trdi, da z zapuščanjem prostorov tožene stranke, kjer je delo opravljal, ne da bi se evidentiral in ne da bi dobil dovoljenje vodje, ni kršil svojih (formalnih) delovnopravnih obveznosti v zvezi z delovnim časom in evidentiranjem. Navajal je zgolj, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, da je za to imel opravičljiv razlog oziroma, da se je takšno kršenje pri toženi stranki dopuščalo. Ker torej med strankama ni bilo sporno, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil svoje delovnopravne obveznosti, niti ni važno, kje konkretno so te obveznosti določene. Zato ni bistveno, ali je Hišni red tožene stranke, v katerem naj bi bile te obveznosti določene, bil sprejet po pravilnem postopku in s strani pooblaščene osebe. Prav tako ni bistvena narava tega akta. Delavci so imeli obveznost spoštovanja delovnega časa in obveznost evidentiranja ob odhodih, ki so bili časovno omejeni, ta obveznost pa je obstajala še pred sprejetjem Hišnega reda tožene stranke. Tožnik tej ugotovitvi sodišča prve stopnje ne nasprotuje, ampak navaja zgolj, da se v praksi ta obveznost ni spoštovala. Ker torej tožnik ne nasprotuje obstoju obveznosti, ki je sicer formalno določena v Hišnem redu, niso bistvene v tem sporu njegove navedbe, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, v zvezi z veljavnostjo Hišnega reda. Nespoštovanje delovnega časa pa nenazadnje predstavlja tudi kršitev obveznosti opravljanja dela po delodajalčevih navodilih (33. člen in 34. člen ZDR-1), kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, zato tudi iz tega razloga ni bistveno, ali je tožnik kršil tudi določbe Hišnega reda. Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do pritožbenih navedb o naravi Hišnega reda in o pravilnosti njegovega sprejetja.

14. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je v dveh dneh samovoljno zapustil delovno mesto brez dovoljenja in ne da bi se evidentiral, huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Obveznost opravljanja dela je temeljna obveznost delavca v skladu s 33. členom ZDR-1. Delavec je dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela. Pri tem pa mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja, v okviru tega tudi navodila delodajalca v zvezi z organizacijo dela in razporeditvijo delovnega časa. Ravnanje tožnika, ki je v dveh dneh zapustil svoje delovno mesto (z vidika obstoja same kršitve ni bistveno, ali je delo opravljal doma, saj ta ni bil določen kot njegov kraj opravljanja dela), bil več ur odsoten, pri čemer ni niti obvestil niti prosil za dovoljenje, prav tako pa se ni evidentiral, predstavlja huje kršenje obveznosti iz delovnega razmerja.

15. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja na okoliščine, ki bi lahko kazale na neobstoj nadaljnjega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca delavcu je najstrožja sankcija, ki jo ima delodajalec na voljo v primeru ugotovljenih kršitev delovnopravnih obveznosti delavca. Ker v delovnem pravu velja načelo stopnjevitosti sankcij, je podaja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi rezervirana za najhujše primere kršitev, ko bi bilo od delodajalca nerazumno zahtevati, naj delavca kljub njegovi kršitvi zadrži na delu še v času odpovednega roka1. Pri tem ocena, kdaj bi bilo od delodajalca to nerazumno pričakovati, temelji na izpolnjenosti dveh pogojev. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice delavčeve kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Drugi pogoj pa ima osebni značaj in ga je treba presojati ob upoštevanju, kako je ta kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja in podobno2. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru vseh navedenih okoliščin ni ugotavljalo oziroma ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi lahko presodilo, ali je tožena stranka uspela dokazati, da je tožnikova kršitev upravičevala izrek tako hude sankcije kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

16. V zvezi s tem je ena od ključnih okoliščin, na katere opozarja tožnik v pritožbi, in ki je sodišče prve stopnje zmotno ni štelo kot bistveno, ali je tožena stranka dopuščala samovoljno zapuščanje delavcev z delovnih mest za dlje časa, kot ima delavec na voljo za odmor. V primeru obstoja takšne prakse niti ni bistveno, iz katerega razloga delavec zapusti delovno mesto (ali je to zaradi malice ali pa zaradi slabega počutja), zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali je takšna praksa pri toženi stranki na splošno obstajala, pa tega zmotno ni storilo. Sodišče prve stopnje pa je zgolj ugotavljalo, ali se je tožnik res slabo počutil in ali so delavci tožene stranke zlorabljali odmor za malico, kar pa ne zadostuje za popolno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Tudi če bi tožnik z delovnega mesta odšel iz razloga, ki ne more biti opravičljiv (nasprotno kot to velja za primer nezmožnosti za delo v primeru bolezni ali poškodbe, za kar pa je potrebno potrdilo pristojnega zdravnika, česar tožnik nesporno ni imel), bi v primeru vzpostavljene prakse dopuščanja izhodov delavcev z delovnega mesta za čas, ki presega čas odmora, to lahko imelo za posledico nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga. Če ima delodajalec takšno prakso vzpostavljeno, lahko po najhujši sankciji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonito poseže le v primeru, da jih predhodno jasno opozori (lahko zgolj z neformalnim opozorilom ali pa z uporabo milejših sankcij, kot je izrek opomina v primeru disciplinske odgovornosti delavca ali s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) in jim na ta način sporoči, da v prihodnosti kršitev delovnega časa ne bo več dopuščal. Če takšnega opozorila delavcem delodajalec ne poda, morebitna vnovična kršitev delavcev delodajalca ne opravičuje, da uporabi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo v delovnem razmerju.

17. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti, ali je bila takšna praksa glede izhodov brez dovoljenja vodje in brez evidentiranja vzpostavljena ter ali je morda prišlo do spremembe v dopuščanju teh kršitev, s katero so bili delavci, torej tudi tožnik, seznanjeni. V okviru tega ne zadošča ugotavljanje, ali je obveznost glede evidentiranja izhodov in glede pridobitve dovoljenja vodje za izhod z delovnega mesta formalno obstajala in ali so delavci zanjo vedeli (kot izhaja iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje), pač pa je treba ugotoviti, ali so delavci tudi v praksi to spoštovali in ali je tožena stranka za morebitne kršitve vedela in ali jih je dopuščala. V primeru ugotovitve teh dejstev bi moralo sodišče prve stopnje nato ugotoviti še (česar prav tako v dosedanjem postopku zmotno ni ugotavljalo), ali je tožena stranka na kakršenkoli način tožniku dala vedeti, da takšne prakse, če je dejansko obstajala, ne bo več dopuščala. Pri tem naj se upošteva, da je bil Hišni red tožene stranke sprejet 11. 3. 2016. Prav tako utegne biti bistveno, da je tožena stranka tožniku 5. 4. 2016 podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev istih delovnopravnih obveznosti, vendar na drug dan, tj. na dan 24. 3. 2016. To opozorilo sicer na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi samo po sebi ne vpliva, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, vendar pa bi lahko bilo relevantno z vidika obvestitve tožnika o spremembi prakse tožene stranke v zvezi z dopuščanjem kršenja obveznosti delovnega časa. Gre za relevantno okoliščino po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, ki jo sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ni ugotavljalo in je z vidika navedene določbe ni presojalo.

18. Pri presoji, ali so bile kršitve delovnopravnih obveznosti, ki jih je storil tožnik, tako hude, da mu je tožena stranka lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je treba upoštevati tudi, kakšne posledice je tožnikova kršitev imela oziroma bi lahko imela na delovni proces. Pri tem je treba upoštevati, da tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni očitala, da tožnik v času, ko je zapustil delovno mesto, dela ne bi opravil ali da je zaradi tega toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi ji realno lahko nastala. Očitala mu je zgolj to, da je samovoljno zapustil delovno mesto, ne da bi se evidentiral in ne da bi dobil dovoljenje vodje. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, pa tega prav tako ni storilo, kakšne posledice je imela oziroma bi lahko imela kršitev teh obveznosti tožnika za toženo stranko. V okviru tega je torej ključna narava tožnikovega dela (gre za t. i. intervencijsko delo) in dejstvo, da je tožnik delo od doma dejansko opravljal oziroma bil dosegljiv za toženo stranko.

19. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč dopolni dokazni postopek v nakazani smeri in ponovno odloči o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

20. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca v 11. členu, ki ga je treba upoštevati pri razlagi prvega odstavka 109. člena ZDR-1, določa, da ima delavec, ki mu preneha delovno razmerje, pravico do razumnega odpovednega roka ali namesto tega do nadomestila, razen če je kriv za hujšo kršitev delovne discipline oziroma za takšno kršitev delovne discipline, da bi bilo nerazumno zahtevati od delodajalca, da ga zadrži med odpovedni rokom. 2 Tako tudi sodna praksa; primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 184/2015 z dne 11. 1. 2016.