Jedro

Zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz zavarovalne pogodbe, čeprav skladno z zavarovalno pogodbo in zavarovalnimi pogoji obstaja domneva o njegovi alkoholiziranosti, predvsem takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da zavarovančeva alkoholiziranost ni vplivala na nastanek in obseg škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev zneska 264.464,00 SIT, ki jih je tožeča stranka iz naslova toženkinega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti plačala oškodovancu iz prometne nesreče, ki jo je povzročila toženka. Zaključilo je, da toženka ni izgubila pravic iz zavarovalne pogodbe, ker ni vzročne zveze med njeno alkoholiziranostjo in nastalo škodo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V razlogih obeh sodb nižjih sodišč je zanemarjeno odločilno dejstvo, da se je toženka v trenutku trčenja z oškodovančevim vozilom s svojim desnim sprednjim kolesom gibala kar 1,4 metra od desnega roba svojega vozišča, kar je za skoraj 200% več od primerne oddaljenosti, ki bi po oceni izvedenca iz cestnoprometne stroke znašala 0,50 metra. Obe sodišči sta tudi zanemarili dejstvo, da sta se vozili ob trčenju prekrivali po globini za največ 10 cm, pri čemer je bilo toženkino vozilo že 30 cm preko zamišljene sredinske črte. Voznik, ki ima v krvi več kot 0,5 g/kg etilnega alkohola, se po ugotovitvah sodnomedicinskega izvedenca obnaša na cesti nepazljivo, raztreseno, dogajanju na cesti ne posveča potrebne pozornosti, taka pa je bila tudi toženkina vožnja. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določil sklenjene zavarovalne pogodbe, katere sestavni del so pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, v njih pa je izrecno dogovorjeno, da zavarovanec izgubi svoje kritne pravice, če v času prometne nesreče vozi pod vplivom alkohola, katerega količina presega 0,5 g/kg. Razlaga pogodbe, ki jo je sprejelo pritožbeno sodišče, je v nasprotju s tem, kakor se pogodba glasi in kot sta se pravdni stranki jasno dogovorili.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni pa prišlo niti do v reviziji uveljavljanih procesnih kršitev. Dejanske okoliščine, ki jih tožeča stranka poudarja, so navedene v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vprašanje, ali sta sodišči te dejanske okoliščine pravilno vrednotili, je vprašanje dokazne ocene, torej pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, to pa po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja.

Utemeljena pa je revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava, ki je v obravnavani zadevi vsebovano v določbah zavarovalne pogodbe z dne 1.2.1993 in pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki so njen sestavni del. Po izrečni določbi 3.a točke prvega odstavka 3. člena teh pogojev zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nesreče kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je pod takim vplivom, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola. Po določbi 1.b točke drugega odstavka 3. člena navedenih pogojev pa zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz zavarovanja, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Navedena določba o ekskulpaciji vinjenega voznika je izjema od splošnega pravila o izgubi pravic iz zavarovanja, ki pa je tudi skladna s splošnimi načeli odškodninskega prava o obstoju odškodninske odgovornosti. Obe nižji sodišči sta pri sklepu o neobstoju vzročne zveze med škodo in toženkino alkoholiziranostjo (ki je v času preizkusa znašala 0,6 g/kg, v času prometne nesreče pa po mnenju izvedenca 0,7 do 0,8 g/kg) izhajali le iz situacije v trenutku, ko je toženka v desnem, ostrem in nepreglednem ovinku reagirala z zaviranjem na mokrem vozišču, ker je zagledala nasproti vozečega drugega voznika. Njeno vožnjo, čas in način reagiranja v samem ovinku je sodišče druge stopnje primerjalo z vožnjo nasproti vozečega udeleženca prometne nesreče, ki je tudi vozil prehitro in predaleč od svojega desnega roba vozišča, ni pa bil vinjen. Ob primerjavi voženj obeh udeležencev je sodišče druge stopnje ocenilo, da ni mogoče govoriti, da je toženka presodila dano situacijo manj kritično od drugega udeleženca, ki ga je mogoče oceniti kot povprečnega voznika in ker je reagirala pravilno kot povprečen voznik, ki ni pod vplivom alkohola, ne obstoji vzročna zveza med njeno alkoholiziranostjo in nastalo škodo.

Opisani pristop k tudi pogodbeno dogovorjenem načinu izpodbijanja vzročne zveze med alkoholiziranostjo zavarovanca in nastalo škodo je materialnopravno napačen. Omenjeno je že bilo, da gre pri razbremenitvi vinjenega zavarovanca za izjemo od pravila o izgubi pravic iz zavarovanja zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Zato takega zavarovanca samo ugotovitev, da je tudi drugi udeleženec prometne nesreče vozil nepravilno, ne more razbremeniti regresne obveznosti napram svoji zavarovalnici. Izguba pravic iz zavarovanja zaradi vožnje pod vplivom alkohola je dogovorjena zaradi kršitve pogodbenih določb in določb zavarovalnih pogojev. Pri vprašanju o ohranitvi pravic iz zavarovanja kljub vožnji pod vplivom alkohola in pri vprašanju izpodbijanja vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo škodo gre zato predvsem za vprašanje, ali ni prišlo do škode iz kakšnega drugega vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do zavarovanca oziroma do nastanka škode (na primer ravnanje drugega, nenadna okvara na vozilu itd). Zavarovanec torej ne izgubi svojih pravic iz zavarovalne pogodbe, čeprav skladno z zavarovalno pogodbo in zavarovalnimi pogoji obstaja domneva o njegovi alkoholiziranosti, predvsem takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da zavarovančeva alkoholiziranost ni vplivala na nastanek in obseg škode.

Taka materialnopravna razlaga možnosti izpodbijanja vzročne zveze med alkoholiziranostjo zavarovanca in nastalo škodo potrjuje pravilnost revizijskega stališča tožeče stranke o nepravilni uporabi materialnega prava iz določb zavarovalne pogodbe in zavarovalnih pogojev. Na podlagi prej obrazloženega materialnopravnega pristopa je potrebno ugotavljati tudi vzročnost v obravnavani pravdni zadevi. Pristop obeh nižjih sodišč le iz dane situacije v samem ostrem nepreglednem ovinku in le s primerjavo toženkine reakcije na mokri cesti z vožnjo drugega udeleženca, je bil torej preozek. Sodišči toženkine vožnje in vseh okoliščin obravnavane prometne nesreče nista celovito presojali. Tako na primer nista ugotavljali, kaj pomeni dejstvo, da toženka ni mogla zvoziti ovinka brez zaviranja in kako je vozila pred samim ovinkom, pred katerim je po podatkih fotografij v spisu in izvedeniškega mnenja postavljen prometni znak z omejitvijo hitrosti na 30 km/h. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa k možnosti razbremenitve regresne obveznosti alkoholiziranega zavarovanca zaradi izpodbite vzročne zveze je ostalo dejansko stanje v postopku pred obema nižjima sodiščema nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbi obeh nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.