Jedro

Listinam, v katerih je izkazana terjatev v tuji valuti, ni mogoče samo zaradi tega odreči lastnosti verodostojne listine po 21.čl. ZIP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po katerem naj bi se dolžnici naložilo, da v osmih dneh plača upniku terjatev v znesku 60.320,92 ATS z zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški in se dovoli izvršba z rubežem in prodajo premičnin ter prenosom kupnine v višini tolarske protivrednosti terjatve na račun družbe H. d.o.o. L. Sklicevalo se je na določbo 21.čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) in sprejelo stališče, da upnik nima lastnosti pravne osebe, ker ni registriran v Sloveniji; da listine nimajo lastnosti verodostojne listine; med Republiko Avstrijo in Slovenijo pa tudi ni vzajemnosti za takšne postopke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo upnikovo pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da izpis iz kontnega lista za terjatev, ki se glasi v tuji valuti, ni verodostojna listina po drugem odst. 21.čl. ZIP. Terjatev bi morala biti izražena v tolarjih, ker to nalaga 1. in 2. čl. zakona denarni enoti RS (Ur.l.RS št. 17/91 in 33/92 - ZDE). Sklicuje se na pravno mnenje občne seje VSS (Poročilo VSS št. I/86).

Oba sklepa izpodbija Državno tožilstvo RS z zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija ju v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču očita, da je napačno uporabilo 17.čl. zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91-I, 71/93 in 63/95 - ZDP), drugi odst. 21.čl. ZIP, 8. in 13.čl. Ustave RS v zvezi s pogodbo med FLRJ in Republiko Avstrijo o vzajemnem pravnem prometu (Ur.l. FLRJ št. 8/55-MD). Kot bistveno kršitev določb postopka pa navaja kršitev po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 21.čl. ZIP in 14.čl. ZIP. Sklepu prve stopnje očita, da nima razlogov o odločilnem dejstvu - zakaj predložene listine ni štelo za verodostojno listino po drugem odst. 21.čl. ZIP. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava na drugi stopnji pa navaja, da gre za terjatev tuje pravne osebe v tuji valuti; plačilni promet s tujino pa se lahko opravlja tudi v tuji valuti. Listini, priloženi izvršilnemu predlogu, ni mogoče odrekati verodostojnosti zgolj zato, ker navaja terjatev v tujem plačilnem sredstvu. Tuja podjetja so pri poslovanju v Republiki Sloveniji izenačena z domačimi družbami (560.čl. zakona o gospodarskih družbah). Po 1. čl. navedene mednarodne pogodbe imajo državljani držav pogodbenic svoboden dostop na sodišče in se lahko na sodiščih pojavljajo pod enakimi pogoji, kot lastni državljani. Pri izpisku iz overjenih poslovnih knjig ne gre za javno ali zasebno listino, ki bi jo moralo overiti sodišče, državni organ ali notar po mednarodni pogodbi. Zato sodišči prve in druge stopnje neutemeljeno nista dovolili izvršbe na podlagi listine, ki jo je predložil upnik in ki zadošča za dovolitev izvršbe domačega upnika. Izpodbijana sklepa nasprotujeta 13. in 8. čl. Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena dolžnici, ki nanjo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Verodostojna listina v smislu pravil pravdnega in izvršilnega postopka ni izvršilni naslov, temveč ima naravo dokaznega sredstva (1. odst. 446.čl. ZPP). Zakon opredeljuje, katere listine po svojem poreklu, obliki oziroma vrsti ustrezajo standardu verodostojne listine (1. odst. 446.čl. ZPP). Ne spušča pa se v njihovo vsebino, tako tudi ne v valuto, v kateri so izražene.

Novela izvršilnega postopka iz l. 1990 (Ur.l. SFRJ št. 20/90) je združila postopek za izdajo plačilnega naloga in izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine. S tem je doseženo, da se samo v enem, to je izvršilnem postopku in praviloma z eno odločbo ugotovi obstoj terjatve, pridobi izvršilni naslov in odloči o izvršbi (2. odst. 38. čl. in 3. ter 4. odst. 55 a čl. ZIP). Torej ima tudi v tem postopku verodostojna listina le pomen dokaznega sredstva in sama ne predstavlja izvršilnega naslova. To bi bilo mogoče s pridržkom sprejeti za ureditev pred novelo 1990, ker je tedaj zakon omogočal izvršbo na podlagi verodostojne listine. Takratna drugačna zakonska ureditev v izvršilnem postopku ter po monetarnih in deviznih predpisih je bila podlaga za pravno mnenje, na katero se sklicuje sklep pritožbenega sodišča: da faktura, ki se glasi na tujo valuto, ni verodostojna listina po drugem odst. 21.čl. tedanjega ZIP. Za listino kot izvršilni naslov je veljala zakonska prepoved izraziti obveznost v tuji valuti (prvi odst. 10.čl. Zakona o denarnem sistemu (Ur.l. SFRJ št. 49/76 do 71/86). Tedaj je bila izvršba na podlagi verodostojne listine dovoljena le med organizacijami združenega dela, med katere tuja pravna oseba ni sodila. Sedanja pravna ureditev teh vprašanj je drugačna in ne daje več podlage za takšno pravno stališče. V sedanjem izvršilnem postopku ima verodostojna listina le funkcijo dokazila, izvršilni naslov pa je sklep sodišča, da mora dolžnik plačati upniku njegovo terjatev. ZPP in ZIP temeljita na načelu proste presoje dokazov. Zato listina, glaseča se na tujo valuto, ne more biti izvzeta kot dovoljen dokaz. Tudi določba 2.čl. Zakona o denarni enoti, po kateri se tolar uporablja za izkazovanje vseh denarnih vrednosti in zneskov, nima takšnega učinka, da bi navedba vrednosti v neki listini v tuji valuti le-tej vzela lastnost dokazila o obstoju terjatve, izražene v tuji valuti ali da bi bila celo prepovedana kot dokazno sredstvo. Tega ni mogoče povezovati z materialnopravnim vprašanjem, ali lahko sodišče naloži dolžniku plačilo obveznosti v tuji valuti. Zakon o deviznem poslovanju to v določenih primerih dovoljuje, ne ureja pa vprašanja, ali je listina, ki izraža terjatev v tuji valuti, verodostojna listina ali ne. Zato listinam, v katerih je izkazana terjatev v tuji valuti, ni mogoče samo zaradi tega odreči lastnosti verodostojne listine po 21.čl. ZIP.

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sklepa nepravilno uporabljata določbo drugega odst. 21.čl. ZIP.

Utemeljeno opozarja tudi na določbo 13. čl. Ustave RS, po kateri imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo samo državljani Slovenije. Po 77.čl. ZPP tuje osebe lahko nastopajo pred našim sodiščem. Tudi drugi odst. 21.čl. ZIP ne izrečno in ne po vsebini ne odreka tuji osebi lastnosti stranke v postopku za izvršbo na polagi verodostojne listine.

Zahteva za varstvo zakonitosti je v vseh bistvenih pogledih utemeljena. Izpodbijana sklepa sta obravnavala sposobnost predložene listine kot verodostojne listine in na podlagi napačne presoje tega vprašanja predlagane izvršbe nista dovolila. O drugih razlogih se utemeljenost izvršilnega predloga nista odločala. Zato so podani razlogi za razveljavitev izpodbijanih sklepov (drugi odst. 408.čl v zvezi z drugim odst. 395.čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem odločanju upoštevati, da predložena listina predstavlja verodostojno listino in bo moralo odločiti o predlagani izvršbi.