Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe SEU C‑742/19 in pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na stališče, ki ga je SEU zavzelo v zadevi C-742/19, je Vrhovno sodišče RS (ki je bilo predlagatelj za sprejetje predhodne odločbe) v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 odločilo v sporu, ki se je nanašal na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje, za kar se zavzema pritožba, neutemeljen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati prikrajšanje pri plači za mesece od decembra 2018 do februarja 2022 v neto zneskih, obračunanih od bruto zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, po poteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati stroške postopka v višini 1.264,99 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 13. 11. 2023 zvišal tožbeni zahtevek (kljub delnemu umiku) tako, da je zahteval bruto zneske in dodatno zahteval zneske za določene mesece, ki jih s tožbo ni uveljavljal. Sodišče prve stopnje o spremembi tožbe ni odločilo (185. člen ZPP). Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi, s tem pa je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede dosojene višine plačila izpostavlja, da je bilo za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo dodatka v višini 50 % urne postavke osnovne plače v 46. členu KPJS, ne glede na to, ali gre za pripravljenost za delo znotraj ali zunaj delovnega časa. Iz sodbe SEU C-742/19 izhaja, da 2. člen Direktive 2003/88/ES ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, vendar tam ne opravlja dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem delo opravlja, četudi se čas razpoložljivosti šteje za delovni čas. Glede varovanja državne meje navaja, da je dejavnost varovanja državne meje vojaška operacija v pravem pomenu besede, sodišče prve stopnje pa je materialnopravno zmotno štelo, da mora biti vojaška operacija posledica nekega izrednega dogodka, saj taka zahteva iz kriterijev navedene sodbe ne izhaja. Zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede organizacije dela v vojski sodbe ni mogoče preizkusiti in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede straže, v tem delu je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je z vlogo z dne 13. 11. 2023 razširil tožbeni zahtevek tudi za plačilo prikrajšanja pri plači za mesec december 2018 za znesek 345,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2019 dalje. Toženka podaja ugovor zastaranja za znesek 345,75 EUR ter za obresti, ki so zapadle tri leta pred spremembo tožbe. Stroški postopka so nepravilno odmerjeni, saj je tožnik delno umaknil tožbo s prvotnih 4.637,57 EUR na 3.700,62 EUR, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev procesnih določb, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in na tej podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki v sodbi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja.

6.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da prvostopenjske odločitve zaradi pomanjkljivih in nasprotujočih si razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Toženka s pritožbenim očitkom kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po vsebini dejansko izpodbija sprejeto dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o spremembi tožbe in s tem kršilo 185. člen ZPP. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je toženka v pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2023 podala soglasje k delnemu umiku tožbe za zneske, ki se nanašajo na čas stalne pripravljenosti za aktivnosti vaj oziroma usposabljanj na terenu. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 6. 3. 2024 pa izhaja, da je sodišče s sklepom postopek ustavilo v delu, s katerim je tožnik tožbo umaknil, stranki pa sta se pisnemu odpravku sklepa o umiku odpovedali. Sodišče prve stopnje je v zapisniku ugotovilo, da je med strankama sporno (le) še prikrajšanje pri plači, ki se nanaša na čas odrejene stalne pripravljenosti v zvezi z aktivnostjo straže in varovanja državne meje, in sicer tožbeni zahtevek, ki ga je toženka podala v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2023. Glede na navedeno bi toženki moralo biti nedvomno jasno, da je predmet obravnavanja tožbeni zahtevek, kot ga je tožnik modificiral z vlogo z dne 13. 11. 2023, tudi če sodišče ni izrecno odločilo o spremembi tožbe. V kolikor pa je toženka kljub tako jasno protokoliranemu predmetu obravnavanja štela, da gre za procesno kršitev, ker sodišče ni izdalo posebnega sklepa o spremembi tožbe, bi to morala v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej še na naroku 6. 3. 2024. Kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se namreč upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, česar pa toženka v pritožbi niti ne zatrjuje.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek zastaral v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za mesec december 2018 skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki so natekle tri leta pred spremembo tožbenega zahtevka. Toženka ugovor zastaranja podaja šele v pritožbi. Na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Ugovor zastaranja, ki je po svoji pravni naravi ugovor materialnega prava, je tudi ugovor, ki se nanaša na navajanje dejstev in predlaganje dokazov o tem dejstvu. Zato je prepozen ugovor zastaranja terjatve, ki je dan šele v pritožbi, pritožnik pa v njej ni navajal in izkazal okoliščin, ki jih določata prej navedena člena ZPP. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahtevek za plačilo razlike v plači za december 2018 ni zastaral, glede na 5-letni zastaralni rok v zvezi s terjatvami iz delovnega razmerja.

9.Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot višji vodnik specialist v ... brigadi, oddelek A. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila zaradi straže (varovanja vojaških objektov) in varovanja državne meje odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnj.) s spremembami in dopolnitvami) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

10.Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba SEU C-742/19 z dne 15. 7. 2021, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe SEU C‑742/19 in pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na stališče, ki ga je SEU zavzelo v zadevi C-742/19, je Vrhovno sodišče RS (ki je bilo predlagatelj za sprejetje predhodne odločbe) v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 odločilo v sporu, ki se je nanašal na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje, za kar se zavzema pritožba, neutemeljen. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tudi novejši enotni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, in sicer opr. št. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024, ter VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024, v katerih je bilo zavzeto stališče, da varovanja meje ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in da takšna dejavnost od leta 2019 naprej ni predstavljala dejavnosti v izrednih okoliščinah oziroma razmerah, temveč je šlo za običajno službo v mirnem času brez posebnosti (v zadevah VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 17/2024 je Vrhovno sodišče obravnavalo akcijo Odboj, torej isto akcijo kot v obravnavanem primeru). Zato ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Glede na to, da so bile vse navedene odločitve Vrhovnega sodišča RS sprejete pred vložitvijo pritožbe v tej zadevi, je torej toženka v celoti seznanjena z enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede presoje izjem po Direktivi 2003/88/ES, saj je bila navsezadnje toženka v vseh navedenih zadevah. Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do obsežnih pritožbenih navedb, s katerimi toženka dejansko nasprotuje zavzetim stališčem Vrhovnega sodišča v zgoraj navedenih zadevah, kar za odločitev o pritožbi ne more biti odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede višine dosojene razlike v plači. Direktiva pozna samo delovni čas in čas počitka oziroma se njene določbe nanašajo le na to, ali se določeno časovno obdobje šteje za delovni čas ali za čas počitka in se ne dotikajo vprašanja plačila za ta obdobja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 1. členu določa, da ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem v skladu, med drugim tudi pod točko 5, z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta, torej je Direktiva povzeta tudi v ZDR-1. Vendar ZDR-1 posebej ne opredeljuje pripravljenosti na delo, določa pa delovni čas. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) nima določb o delovnem času, glede plač pa v drugem odstavku 5. člena napotuje na Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). ZObr pa v drugem odstavku 97.e člena izrecno določa, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Le v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati, se te ure dejanskega dela vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Navedena določba ni skladna z določbo Direktive v primeru, če gre za pripravljenost na delo na določenem kraju, kjer je delavec na razpolago delodajalcu. Glede na navedeno, torej vprašanje delovnega časa v času pripravljenosti za delo na določenem kraju, ni le vprašanje Direktive, temveč tudi vprašanje naše zakonodaje. Iz določb ZDR-1 ne izhaja, da pripravljenost na določenem kraju ne predstavlja delovnega časa, saj je mogoče določbo drugega odstavka 142. člena razumeti tako, da tudi pripravljenost na določenem kraju, kjer je delavec na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti, kar v konkretnem primeru pomeni, da je takoj na voljo za opravljanje nalog, predstavlja efektivni delovni čas. V direktnem nasprotju s to določbo in določbo Direktive pa je določba drugega odstavka 97.e člena ZObr, ki izrecno določa, da se pripravljenost za delo ne všteva v delovni čas, v kolikor se nanaša na pripravljenost na določenem kraju. V tem individualnem delovnem sporu gre za spor med tožnikom javnim uslužbencem in delodajalcem Republiko Slovenijo, zato ima Direktiva neposredni vertikalni učinek in je na podlagi Direktive toženka dolžna plačati razliko v plači. Določbe drugega ostavka 46. člena KPJS so sprejete na podlagi navedene določbe 97.e člena ZObr, ki je sodišče ne sme uporabiti, posledično pa tudi ne določb o plačilu za pripravljenost na določenem kraju, ki izhajajo iz napačne predpostavke, da čas take pripravljenosti ne predstavlja delovnega časa. Ker gre za delo po pogodbi o zaposlitvi in zakon ne določa drugačne višine za opravljanje tega dela, je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo razliko od 50 do 100 % osnovne plače, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas, kot je vtoževal tožnik.

12.Pritožba tudi neutemeljeno nasprotuje odločitvi o stroških postopka s smiselno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ločeno upoštevati uspeh strank pred spremembo tožbe in po njej. Tožnik je sicer res delno umaknil tožbo z vlogo z dne 13. 11. 2024 za del zahtevka, ki se je nanašal na vojaško usposabljanje oziroma urjenje (torej po tem, ko je toženka odgovorila na tožbo), vendar pa je bil odgovor na tožbo tudi v tem delu povsem splošen in zaradi delnega umika toženki niso nastali posebni stroški. Ker delni umik tožbe oziroma sprememba vrednosti spora tudi ni vplivala na drugačno odmero nagrade po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS; št. 2/15 in nasl.), je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka pravilna (tretji odstavek 154. člena ZPP).

13.Ker glede na vse obrazloženo s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, krije tožnik sam svoje stroške te vloge (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1O podobni določbi v 71. členu Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 in naslednji) se je že izreklo Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-165/19-11 z dne 8. 6. 2023, s katerim je sicer zahtevo za oceno ustavnosti zavrglo, vendar se je do podobnih določb tudi opredelilo.