Jedro

Višje sodišče se ne strinja s pritožnico, da se drugi odstavek 6. člena Pogodbe nanaša na predložitev ponudbe tako glede cene in plačilnih pogojev, kot tudi samega programa. Naveden odstavek pogodbenega določila sicer res navaja le, da izvajalec vsakokrat pripravi ponudbo, ki jo potrdi naročnik. Vendar se ga ne more presojati ločeno od preostalih odstavkov 6. člena, ampak skupaj z njimi. Le-ti pa vsebinsko določajo ceno, plačilne pogoje in roke plačil, ne pa obveznosti v zvezi s pripravo programov. Slednje določa 3. člen Pogodbe, v katerem je med obveznostmi izvajalca med drugim določena uskladitev vsebin in planov izvedbe z naročnikom in pridobitev njegove potrditve. Med temi obveznostmi ni določeno, da bi morala tožnica toženki predložiti ponudbo o vsebini programov. Zato ne drži pritožbeno stališče, da ne zadošča zgolj priprava in uskladitev programov, ampak bi morala tožnica v ta namen pripraviti ponudbo. Višje sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da se drugi odstavek 6. člena Pogodbe nanaša na obveznost predložitve ponudbe o ceni in plačilnih pogojih.

Uporabo 20. člena OZ, ki ureja pogajanja ter odškodninsko odgovornost za nepoštena pogajanja, izključuje že dejstvo, da sta stranki že sklenili Pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bo tožnica pripravila in izvedla programe usposabljanj, toženka pa ji bo za to plačala. Pogodba je v času izvajanja aktivnosti, ki so predmet tega postopka, veljala. Zato dejanski stan v obravnavani zadevi ne ustreza situaciji faze pred sklenitvijo pogodbe, ki jo ureja 20. člen OZ. Prav tako ni ustrezno utemeljevanje odločitve na podlagi tretjega odstavka 12. člena Pogodbe, ki določa obveznost pogodbene stranke, ki odpove pogodbo, da drugi stranki plača stroške, nastale na osnovi te pogodbe, ki se jim ni mogoče izogniti niti po prejemu pisnega obvestila o odpovedi. Nesporno je, da nobena pogodbenica ni odpovedala Pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 15.225,60 EUR in toženki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Tožnica je odgovorila na pritožbo in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo računa št. 21/2022 z dne 8. 6. 2022 v višini 15.225,60 EUR, ki ga je toženki izstavila za opravljeno svetovanje in sodelovanje pri pripravi strategije usposabljanj v okviru interne akademije za leto 2022 in 2023 ter pripravo posameznih izobraževanih programov (skrb za ljudi, prodajna akademija in fokusirani treningi vodstvenih veščin). Toženka je ugovarjala zahtevku in trdila, da je šlo pri pripravi programov le za predprodajne aktivnosti, za katere tožnica ni upravičena do posebnega plačila, ker bi morala pripraviti posebno ponudbo s programom, ki bi jo poslovodstvo moralo najprej potrditi, potem pa tožnici izdati naročilnico. Ker do tega ni prišlo, je toženka vztrajala, da je tožnici upravičeno zavrnila izdani račun.

6.Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje pomembno dejansko stanje:

-pravdni stranki sta 1. 2. 2021 sklenili Pogodbo o izvajanju storitev usposabljanja (v nadaljevanju obrazložitve: Pogodba);

-tožnica je v letu 2021 pripravila ponudbo usposabljanja "akademija vodenja", ki je bila pri toženki potrjena, usposabljanje izvedeno in v celoti plačano;

-v decembru 2021 je tožnica od vodje sektorja za pravne in kadrovske zadeve mag. A. A. prejela jasne in konkretne naloge za pripravo in oblikovanje strategije usposabljanja za vodenje v okviru interne akademije toženke za leti 2022 in 2023;

-tožnica je zahtevane vsebine pripravila in uskladila s toženkinimi zaposlenimi tako, da so bili programi čim bolj prilagojeni potrebam toženke;

-stranki sta v celoti uskladili vsebino programov usposabljanj in bi morali doreči le še termine za njihovo izvedbo;

-iz poročila z dne 10. 5. 2022, ki ga je pripravila B. B., vodja izobraževalnega centra pri toženki, je razvidno, da je tožnica opravila 104 ure dela (svetovanje, analiza potreb, iskanje ustreznih izvajalcev za izvedbo delavnic in priprava programov prodajne akademije in akademije vodenja) in da je bilo med strankama predvideno nadaljnje sodelovanje;

-toženka je v aprilu ali maju 2022 brez navajanja razlogov odstopila od izvedbe programov in jih nadaljevala z drugim izvajalcem (C.).

7.Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške njenega dela v zvezi s pripravo programov v obsegu 104 ur po ceni 120,00 EUR na uro, kar znese 12.480,00 EUR oziroma skupaj z DDV 15.225,60 EUR. Tožnica je namreč po navodilih in v sodelovanju s toženko uskladila in pripravila programe, predvideno je bilo nadaljnje sodelovanje, potem pa je toženka od izvedbe programov odstopila brez razlogov. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na podlagi 20. člena Obligacijskega zakonika - OZ o odškodninski odgovornosti za nepoštena pogajanja in 12. členu Pogodbe, ki določa, da je v primeru odpovedi pogodbe stranka, ki jo odpove, dolžna drugi stranki plačati vse morebitne stroške, ki bi nastali na osnovi te pogodbe in se jim ni moč izogniti niti po prejemu pisnega obvestila o odpovedi pogodbe.

8.Pritožnica kot bistveno izpostavlja, da bi bila tožnica upravičena do plačila le v primeru, če bi predložila ponudbo, ki bi bila potrjena na poslovodstvu, njej pa izdana naročilnica za opravo storitev. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje glede nepredložitve ponudbe ni opredelilo, saj nasprotno izhaja iz 84. in 93. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da bi morali stranki uskladiti le še kraj, čas in število izvedbenih akcij, saj so bili izdelani programi vsebinsko predhodno že v celoti usklajeni. Nadalje je tudi ugotovilo, da toženka ni dokazala utemeljenega razloga za opustitev nadaljnjih pogodbenih aktivnosti, ki bi tožnici omogočili izvedbo pripravljenih programov. Po presoji sodišča prve stopnje tožnica upravičeno ni dala ponudbe za izvedbo programov, ker je bilo jasno, da se ne bodo izvajali zaradi odločitve poslovodstva, da se izvedejo z drugim izvajalcem.

9.Višje sodišče se ne strinja s pritožnico, da se drugi odstavek 6. člena Pogodbe nanaša na predložitev ponudbe tako glede cene in plačilnih pogojev, kot tudi samega programa. Naveden odstavek pogodbenega določila sicer res navaja le, da izvajalec vsakokrat pripravi ponudbo, ki jo potrdi naročnik. Vendar se ga ne more presojati ločeno od preostalih odstavkov 6. člena, ampak skupaj z njimi. Le-ti pa vsebinsko določajo ceno, plačilne pogoje in roke plačil, ne pa obveznosti v zvezi s pripravo programov. Slednje določa 3. člen Pogodbe, v katerem je med obveznostmi izvajalca med drugim določena uskladitev vsebin in planov izvedbe z naročnikom in pridobitev njegove potrditve. Med temi obveznostmi ni določeno, da bi morala tožnica toženki predložiti ponudbo o vsebini programov. Zato ne drži pritožbeno stališče, da ne zadošča zgolj priprava in uskladitev programov, ampak bi morala tožnica v ta namen pripraviti ponudbo. Višje sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da se drugi odstavek 6. člena Pogodbe nanaša na obveznost predložitve ponudbe o ceni in plačilnih pogojih.

10.Višje sodišče kot bistveno izpostavlja, da je bila priprava in uskladitev programov pogodbena obveznost tožnice (3. člen Pogodbe), kot je bila na drugi strani pogodbena obveznost toženke, da tožnici pomaga pri določanju vsebin programov in potrdi vsebino usposabljanja pred izvedbo (4. člen Pogodbe). Stranki sta izpolnili del pogodbenih obveznosti, saj sta vsebinsko uskladili in pripravili programe usposabljanj. Tega dejstva pritožnica ne izpodbija oziroma ostane na ravni povsem pavšalnega očitka, da opravljeno delo ne izhaja iz poročila z dne 10. 5. 2022 (A12 in B3). Vendar je to v nasprotju z vsebino navedenega poročila samega, ki na 3. strani navaja: "Na željo vodje sektorja za pravne zadeve in kadre (mag. A. A.) je bila vključena v aktivnosti [tožnica] in v zvezi s tem opravila 104 ure na podlagi najavljenega nadaljnjega sodelovanja. Te aktivnosti so zajemale svetovanje, analizo potreb, iskanje ustreznih izvajalcev za izvedbo delavnic in pripravo programov. Pripravljen je bil program Prodajna akademija (7 dni) in nadaljevanje Akademije vodenja: [nadalje je navedena vsebina programa]." Iz poročila, ki je toženkin dokument, je sodišče prve stopnje zato izpeljalo povsem ustrezen in jasen zaključek, da so bili pripravljeni programi delavnic, med strankama pa predvideno nadaljnje sodelovanje. Tožnica je v ta namen opravila 104 ure dela, kar jasno izhaja iz toženkinih dokazov. Zato tudi ne drži pritožbeni očitek, da tožnica ni dokazala, da je opravila delo v vtoževanem obsegu. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da takšnih aktivnosti in v takšnem obsegu tožnica ni izvajala samovoljno ali brez vedenja ali sodelovanja toženke. S toženko sta namreč programe uskladili, pri tem je sodelovala kadrovska ekipa toženke, in tega pritožnica ne izpodbija. Glede na vsa izpostavljena dejstva je tožnica upravičeno pričakovala, da bosta s toženko nadaljevali z izvedbo delavnic. Za izvajanje vseh navedenih aktivnosti sta imeli stranki podlago v veljavni Pogodbi. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da so bili programi pripravljeni v fazi pogajanj in zato niso pravno zavezujoči.

11.Pritožnica glede poročila z dne 10. 5. 2022 navaja, da poslovodstvo z njim ni bilo zadovoljno, da ga ni obravnavalo in ga je zaradi zahteve po evalvaciji učinkov vrnilo v dopolnitev. Višje sodišče ugotavlja, da kaj takega iz poročila ni razvidno. V svoji pripravljalni vlogi se je toženka v zvezi s tem očitkom sklicevala tudi na sklep poslovodstva z dne 25. 4. 2022 (B13), ki pa je datiran pred omenjenim poročilom in tudi v ničemer ne potrjuje navedb toženke. Z navedenim sklepom je poslovodstvo le dalo nalogo izobraževalnemu centru, da pripravi poročilo o izvedenih programih interne akademije, z rokom 10. 5. 2022. Prav tako pritožnica ne pojasni, kako naj bi tožnica odgovarjala za nezadovoljstvo poslovodstva s poročilom, ki ga je pripravila toženkina zaposlena. Ob tem pa pritožnica ne navaja nezadovoljstva poslovodstva z usklajenimi in pripravljenimi programi usposabljanj.

12.Višje sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku o zmotni uporabi materialnega prava, saj sklicevanje tako na 20. člen OZ kot tretji odstavek 12. člena Pogodbe ni ustrezno. Uporabo 20. člena OZ, ki ureja pogajanja ter odškodninsko odgovornost za nepoštena pogajanja, izključuje že dejstvo, da sta stranki že sklenili Pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bo tožnica pripravila in izvedla programe usposabljanj, toženka pa ji bo za to plačala. Pogodba je v času izvajanja aktivnosti, ki so predmet tega postopka, veljala. Zato dejanski stan v obravnavani zadevi ne ustreza situaciji faze pred sklenitvijo pogodbe, ki jo ureja 20. člen OZ. Prav tako ni ustrezno utemeljevanje odločitve na podlagi tretjega odstavka 12. člena Pogodbe, ki določa obveznost pogodbene stranke, ki odpove pogodbo, da drugi stranki plača stroške, nastale na osnovi te pogodbe, ki se jim ni mogoče izogniti niti po prejemu pisnega obvestila o odpovedi. Nesporno je, da nobena pogodbenica ni odpovedala Pogodbe.

13.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka usklajenih programov potem, ko so bili izdelani, ni zavrnila kot neustreznih ali pomanjkljivih, ampak je molče, brez kakršnegakoli obvestila in brez navajanja razlogov, opustila izvajanje svojih nadaljnjih pogodbenih obveznosti, ki so bile potrebne, da bi tožnica te programe lahko izvedla. Iz 2. člena Pogodbe namreč izhaja, da bi se morala s tožnico dogovoriti o kraju, času in številu izvedbenih akcij, iz 4. člena Pogodbe pa med drugim tudi, da je bila njena obveznost, da zagotovi prostor za izvedbo s potrebno tehnično opremo, posreduje seznam udeležencev, pripravi listo prisotnosti, pravočasno povabi udeležence. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnica izpovedala, da kar naenkrat nihče pri toženki ni bil več dosegljiv. Toženka razlogov za opustitev pogodbenih obveznosti ni navajala. Ne more pa se sklicevati zgolj na nepredloženo ponudbo iz drugega odstavka 6. člena Pogodbe, saj je hkrati sama navedla, da je angažirala drugega izvajalca, in je bilo torej jasno, da programov s tožnico ne bo izvedla. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala utemeljenega razloga, da je opustila pogodbene aktivnosti za izvedbo pripravljenih programov. Usklajene in pripravljene programe usposabljanj (delno izpolnitev) je pred tem sprejela brez ugovorov o napačni izpolnitvi in odstopnega upravičenja, kot je navajala sama, ni uresničila. Plačilo opravljenih aktivnosti lahko zato tožnica zahteva neposredno na pogodbeni podlagi, saj je bila priprava in uskladitev programov njena pogodbena obveznost na podlagi 3. člena Pogodbe, kot je višje sodišče že predhodno obrazložilo. Ker do izvedbe usklajenih in pripravljenih programov ni prišlo iz razlogov na strani toženke, je tožnica upravičena do plačila stroškov za tiste pogodbene aktivnosti, ki jih je opravila. Tožnica je za pripravo in uskladitev programov s toženko porabila 104 ure dela. V ceno andragoške ure, ki se jo je zavezala plačati toženka, je bila vključena tako priprava kot izvedba programov (prvi odstavek 6. člena Pogodbe). Pri tem je nepomembno, da cena za pripravo programov v Pogodbi ni bila posebej določena. To ni obvezna pogodbena sestavina (prim. drugi odstavek 642. člen OZ). Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, pa toženka višini zahtevka ni oporekala in te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija.

14.Do drugih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pooblastila vodje pravne in kadrovske službe mag. A. A., dejansko stanje glede strategije razvoja kadrovske funkcije, internih postopkov pri toženki ter vprašanje, ali je imela Pogodba naravo krovne pogodbe, se višje sodišče ne bo opredeljevalo, ker ne vplivajo na odločitev o pritožbi, saj z njimi pritožnica ne more doseči drugačne odločitve. V obrazložitvi sodbe mora višje sodišče presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zahtevek pa je utemeljen na drugi pravni podlagi. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, navkljub zmotni uporabi materialnega prava, saj je to lahko samo odpravilo (peta alineja 358. člena ZPP).

16.Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela in mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka. V skladu s priglašenim stroškovnikom in odvetniško tarifo je tožnica upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo (625 točk), materialnih stroškov 12,5 točk in 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 466,65 EUR. Zakonske zamudne obresti od terjatve na povračilo pravdnih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 20, 619