Jedro

Pri odločanju, ali naj se izreče sodni opomin, upošteva sodišče tudi število kaznivih dejanj, čeprav to samo po sebi ni ovira za izrek sodnega opomina, saj večje število storjenih kaznivih dejanj kaže na vztrajnost storilca.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega J. B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 10.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbdo sodišča prve stopnje je bil obtoženi J.B. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj po členu 176/II in I KZ RS, obtoženi R. S. pa kaznivega dejanja po členu 166/I tč. 1 KZ RS. Obema obtožencema sta bili izrečeni pogojni obsodbi, v kakterih je bila obtoženemu J. B. po II. odstavku 176. člena KZ RS določena za vsako kaznivo dejanje kazen enega meseca zapora ter nato enotna kazen en mesec in 15 dni zapora, s preizkusno dobo enega leta. Obtoženemu R. S. je bila po I. odstavku 166. člena KZ RS določena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let in z nadaljnjim posebnim pogojem, da v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne J. J. 23.325,00 SIT. Obtožencema je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka. Oškodovancu je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek.

Obtoženemu J. Z. je bil izrečen sodni opomin zaradi kaznivega dejanja po členu 176/I, II in II KZ RS. Obtoženi A.Š. je bil po 3. točki 350. člena ZKP oproščen obtožbe kaznivega dejanja po členu 165/II KZ RS.

Stroški kazenskega postopka oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje zagovornica obtoženega J. B., ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 363 ZKP in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženega J. B. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica predvsem ponavlja zagovor obtoženega J.B., ki pa ga je utemeljeno že zavrnilo sodišče prve stopnje. Za svojo odločitev je v izpodbijani sodbi navedlo tudi prepričljive razloge. Glede na dejstvo, da sta bila obtožencu v časovnem razponu 17 dni izročena dva avtoradia, oba že rabljena ter brez originalne embalaže, dokumentov, računov in potrdila o plačilu carine, poleg tega pa ju je prejel od osebe brez premoženja, ki ni terjala takojšnjega plačila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženec vsekakor moral in mogel vedeti, da gre za stvari pridobljene s kaznivim dejanjem. Tega zaključka ne more omajati tudi sicer verjetna navedba obtoženca, da S. prej ni poznal, niti ni vedel za njegovo prejšnje življenje.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje tedaj prav in popolno ugotovilo, nanj pa tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakona.

V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka sicer ni posebej obrazložena. Pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi tudi ni ugotovilo tistih napak ali pomanjkljivosti, glede katerih je dolžno vsako sodbo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Obtoženemu J. B. je bila izrečena primerna kazenska sankcija. Pogojna obsodba je dovolj mila kazenska sankcija, v njej določeni posamezni kazni po en mesec zapora ter enotna kazen en mesec in 15 dni pa so primerni vsem okoliščinam, ki so navedene že v sodbi sodišča prve stopnje. Preizkusna doba pa je določena v najkrajšem možnem trajanju, v skladu z določilom člena 52 KZ. Za izrek sodnega opomina se tudi pritožbeno sodišče ni odločilo, ker gre vendarle za dve posamezni dejanji, storjeni v razmaku 17 dni, čeprav sicer po samem zakonu to ne bi bila ovira za izrek sodnega opomina. Ni šlo le za enkraten spodrsljaj, saj je obdolženec enega izmed avtoradijev, to je znamke Osyo že prodal soobdolženemu Z..

Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih členov 98/1 in 101 ZKP.