Jedro

Dejstvo ali je komasacijski postopek že pravnomočno končan ali ne, za razmerja med strankama v tem pravdnem postopku ni odločilno. Tožena stranka zmotno opira svoje ugovore na dejstvo, da še ni bila izdana odločba o novi razdelitvi, ter da tožeča stranka še ni pridobila lastninske pravice na spornem zemljišču. Po 3. odstavku 96. člena ZKZ (zakona o kmetijskih zemljiščih, Ur.l. SRS, št. 17/86-preč.b., 9/90 in Ur.l. RS, št. 5/91) postanejo komasacijski udeleženci lastniki na novo razdeljenih zemljišč res šele s pravnomočnostjo odločb o novi razdelitvi. Toda med komasacijskim postopkom in zaradi njegovih posebnosti prihaja med komasacijskimi udeleženci samimi, kakor tudi med njimi in organom, ki komasacijo vodi, do začasnih situacij, ko je zaradi narave tega postopka potrebno urediti določena razmerja, in sicer ne glede na formalno lastninskopravno stanje. Izvedba komasacijskega postopka brez tega pogosto sploh ne bi bila možna.

Obe stranki sta bili brez ustreznih odločb postavljeni pred izvršeno dejstvo (vkopani mejniki, označba imen novih upravičencev, zemljišče preorano), da morata po končani razgrnitvi razdelilnega načrta in zavrnitvi ugovorov sprejeti, vsaj začasno, novo nastalo stanje v naravi.

Kljub morebitnim pomanjkljivostim v komasacijskem postopku, sta tožnika pridobila vsaj status uživalca spornega zemljišča in v tem obsegu torej tudi dobroverno posest.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženo stranko je obsodilo na plačilo zneska 19.851,00 din (sedaj SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da tožeča stranka nima veljavnega pravnega temelja za posest toženkinega zemljišča, ki je sicer zajeto v komasacijsko maso. S tem, ko je geometer pokazal nove meje v naravi, toženka še ni izgubila posesti in tudi ne lastninske pravice na svojih zemljiščih. Odločbe upravnih organov nimajo zgolj deklaratornega značaja. Sicer pa je toženka tudi zoper delilni načrt vložila vrsto ugovorov, ki še niso rešeni. Komasacijski upravičenec je res upravičen v pravdnem postopku zahtevati posest na dodeljeni zemlji. Toda sporna zemlja tožeči stranki še ni bila dodeljena. Izdana je bila sicer začasna odločba, ki pa jo je Vrhovno sodišče odpravilo. Trdi še, da je pridelek v letu 1986 pobrala na svoji zemlji in s tem ni nikogar oškodovala. Sklicuje se še na pritožbene navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da sklicevanje na pritožbene ugovore v reviziji ni dovoljeno. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega sme revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pa preizkusi le pravilnost uporabe materialnega prava in obstoj morebitne kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Po proučitvi zadeve revizijsko sodišče ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Dejstvo ali je komasacijski postopek že pravnomočno končan ali ne, za razmerja med strankama v tem pravdnem postopku ni odločilno. Tožena stranka zmotno opira svoje ugovore na dejstvo, da še ni bila izdana odločba o novi razdelitvi, ter da tožeča stranka še ni pridobila lastninske pravice na spornem zemljišču. Po 3. odstavku 96. člena ZKZ (zakona o kmetijskih zemljiščih, Ur.l. SRS, št. 17/86-preč.b., 9/90 in Ur.l. RS, št. 5/91) postanejo komasacijski udeleženci lastniki na novo razdeljenih zemljišč res šele s pravnomočnostjo odločb o novi razdelitvi. Toda med komasacijskim postopkom in zaradi njegovih posebnosti prihaja med komasacijskimi udeleženci samimi, kakor tudi med njimi in organom, ki komasacijo vodi, do začasnih situacij, ko je zaradi narave tega postopka potrebno urediti določena razmerja, in sicer ne glede na formalno lastninskopravno stanje. Izvedba komasacijskega postopka brez tega pogosto sploh ne bi bila možna.

V obravnavanem sporu je bilo ugotovljeno, da sta bili stranki spomladi 1986 z ravnanjem državnega organa spravljeni v položaj, ko sta morali prevzeti v posest in obdelavo zemljišča, ki jih dotlej nista imeli v posesti in ki jih tudi nista obdelovali. Obe sta bili brez ustreznih odločb postavljeni pred izvršeno dejstvo (vkopani mejniki, označba imen novih upravičencev, zemljišče preorano), da morata po končani razgrnitvi razdelilnega načrta in zavrnitvi ugovorov sprejeti, vsaj začasno, novo nastalo stanje v naravi.

Razlika med strankama je bila le ta, da sta tožnika sprejela novo nastalo stanje in se tudi ravnala po navodilih pristojnega organa, toženka pa ne. Toda tožnika samo zato ne moreta biti v slabšem položaju. Kljub morebitnim pomanjkljivostim v komasacijskem postopku, sta pridobila vsaj status uživalca spornega zemljišča in v tem obsegu torej tudi dobroverno posest. Da je ta posest bila dobroverna, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili in v to ugotovitev revizijsko sodišče ne sme več posegati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Da pravnomočnost odločb o razdelitvi ni tisti mejnik, ki dovoljuje poseg na zemljišča komasacijskih udeležencev, potrjujejo tudi določbe 2. do 4. odstavka 95. člena ZKZ. Načelo, da kmetijska zemljišča ne smejo ostati neobdelana, je uveljavljeno tako, da morajo komasacijski udeleženci takoj po vročitvi odločb prevzeti njim dodeljena in pokazana zemljišča in sicer v posest in obdelavo. Pritožba ne zadrži izvršbe. Pristojni organ lahko celo določi začasnega obdelovalca teh zemljišč, če udeleženec zemljišča noče prevzeti v obdelavo. V tem primeru komasacijski udeleženec, ki ne obdela zemljišča, nima pravice do odškodnine zaradi izpada dohodka, ki ga je pridobil začasni obdelovalec.

Morebitna napaka v samem komasacijskem postopku, zaradi katere je kdo od udeležencev prikrajšan, tako ni stvar drugega komasacijskega udeleženca, temveč organa, ki vodi postopek. Nezadovoljni udeleženec ima zoper takšno napako na razpolago pravna sredstva, ki jih je pristojni organ dolžan obravnavati in o njih odločiti.

Če pa sta tožnika kot dobroverna uživalca v letu 1986 posejala koruzo na (začasno) jima dodeljenem zemljišču, sta bila tudi upravičena pobrati plodove. Po 2. odstavku 27. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih dobroverni posestnik, uživalec in zakupnik stvari, ki daje plodove, pridobi lastninsko pravico na plodovih v trenutku njihove ločitve od glavne stvari. Ker sta koruzo posejala tožnika, pobrala pa jo je toženka, je s tem tožnika neupravičeno prikrajšala, sama pa se je z njo neupravičeno okoristila. Zahtevek na plačilo vrednosti odvzete koruze, za katero je bila toženka obogatena, je verzijski zahtevek po 210. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot sta ga pravilno opredelili že sodišči prve in druge stopnje. Zato sta tudi pravilno ravnali, ko ugovoru zastaranja nista ugodili (371. člen ZOR).

Kar zadeva zahtevek na plačilo odškodnine zaradi izpada dohodka v letih 1987 in 1988, pa ga je tožeča stranka pravilno opredelila kot odškodninski zahtevek, čeprav kvalifikacija (verzija ali odškodnina) za utemeljenost tega zahtevka ni pomembna in je tožena stranka v reviziji tudi posebej ne napada. Ta zahtevek temelji tudi na pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča v ... enote v ..., opr. št. ..., ki toženki nalaga izročitev spornega zemljišča v posest tožnikoma. Posest tudi v tem primeru pomeni pravico do obdelave zemljišča in pobiranja plodov.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).