Jedro

Sodišče prve stopnje je na ugotovitev, da je tožnik odpotoval iz kraja bivanja, zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da ne gre za takšno kršitev režima bolniškega staleža, ki bi predstavljala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika je zakonsko določen razlog iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 in kot takšen (ob izpolnjenih drugih zakonskih zahtevah za zakonito odpoved) utemeljen (drugače kot pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se spremeni, tako da se na novo glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek:

"Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo 14. 7. 2025, temveč je trajalo do 19. 1. 2026.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 14. 7. 2025 do 19. 1. 2026 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna zavarovanja in ji obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v bruto znesku 3.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

Tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške."

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo 14. 7. 2025, temveč je trajalo do 19. 1. 2026. Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 14. 7. 2025 do 19. 1. 2026 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v obvezna zavarovanja in mu obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter plača denarno povračilo v bruto znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Kar je tožnik iz naslova denarnega povračila zahteval več (razlika do vtoževanih 9.000,00 EUR), je zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.305,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Določilo jo je za zavezanko za plačilo sodne takse.

2.Zoper navedeno sodbo (ugodilni del sodbe, vključno s stroškovno odločitvijo in določitvijo zavezanca za plačilo sodne takse), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je za kršitev v zvezi z opravljanjem pridobitne dejavnosti odpoved podala prepozno. Ni upoštevalo, da je šlo za trajajočo kršitev, pa tudi za kršitev z znaki kaznivega dejanja. Do slednjega se v obrazložitvi ni opredelilo; podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zaradi nasprotujočih si razlogov sodbe; sodišče je ugotovilo, da je tožnik vozila s seznama prodal (razen avtomobila znamke K.), razlogovalo pa o možnosti, da jih je zgolj odjavil iz zavarovanja. Neutemeljeno je sledilo tožnikovim navedbam, čeprav jih je med postopkom (tudi v primerjavi z zagovorom) večkrat spreminjal. Izkustveno je neobičajno lastništvo 11 vozil, navedeno ne nudi druge razlage, kot to, da je tožnik s preprodajo vozil zasledoval pridobiten namen. Opravljanje pridobitnega dela že samo po sebi ne sodi v kontekst zdravljenja (sklep VSRS VIII Ips 262/2017, sodbe VDSS Pdp 283/2020, Pdp 136/2019, Pdp 782/2018, sodba VS RS VIII Ips 100/2009). Opredelitev opravljanja pridobitnega dela je odvisna od narave dela, ne zgolj dejstva, ali delavec za delo prejme plačilo. Toženka je opravljanje pridobitnega dela dokazovala z izpovedmi prič in detektivskim poročilom; v zvezi z detektivoma bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da nista odvisna od pravdnih strank, kar ne velja enako za pričo A.A., ki je tožnikova partnerica, in ostale s strani tožnika predlagane priče, njegove prijatelje. Opravljanje pridobitnega dela potrjuje izpoved priče B.B., da sta s tožnikom "barantala za avte". Navedbe toženke, da je pridobila prodajne pogodbe, je ostala neprerekana. Sodišče prve stopnje ji neutemeljeno očita, da ni dokazala prakse davčnih organov in sodne prakse, kdaj se preprodaja vozil šteje za opravljanje pridobitne dejavnosti; pravo in sodno prakso pozna sodišče. V obrazložitvi sodbe se ni opredelilo do neprerekanih navedb, da je tožnik zaradi prodaje vozil obiskoval upravne enote po Sloveniji in tako odpotoval iz kraja bivanja; v tem delu je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je režim zdravljenja tožnika ugotovilo zmotno. V času bolniškega staleža je načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni izrecno dovoljena. Okoliščine aktivnosti niso bistvene. Navedeno potrjujejo stališča sodne prakse (sodbe Pdp 464/2023, Pdp 136/2019, Pdp 40/2024, sklepa VIII Ips 262/2017, Pdp 506/2018). Tožniku osebna zdravnica ni dovolila poti iz kraja bivanja. Odpotoval je 29. 4. 2025, pri čemer je v zagovoru trdil, da je šel do dnevnega bara C. po osebne stvari, šele v prvi pripravljalni vlogi pa je navedel, da ga je tja odpeljal D.D. in da si je šel izposodit denar. D.D. kot priča sploh ni vedel izpovedati, kje je bar C. V svoji izpovedi je potrdil, da ga je tožnik pred pričanjem kontaktiral in da mu je želel pomagati. Priča E.E. je potrdil, da je avto vozil tožnik. Sicer pa navedeno ni bistveno. Tožnikova izpoved ni potrjena z detektivskim poročilom; toženka je za očitke predložila verodostojne dokaze, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Zaradi nasprotja je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je toženki neutemeljeno očitalo, da ni utemeljila negativnega vpliva tožnikovih ravnanj na zdravljenje; takšno izhodišče za presojo je materialnopravno zmotno. Neutemeljeno ni upoštevalo, da je bilo kršitev več; tožnik je 30. 4. 2025 odpotoval iz kraja bivanja s kombijem, za kar ni imel dovoljenja osebne zdravnice niti niso bila takšna navodila. Dovoljenje osebne zdravnice se je nanašalo na gibanje v kraju bivanja, ne na območju občine. Pogovor tožnika z detektivom, da dela do 14. ure in da dela zase, potrjuje, da je opravljal pridobitno delo. O tem je tožnik izpovedal neprepričljivo. Opravljanje pridobitnega dela in odpotovanje iz kraja bivanja predstavlja zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podan je pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1; tovrstnih navedb toženke tožnik niti ni prerekal. Potrdil jih je direktor, zaslišan kot stranka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je toženka o opravljanju pridobitnega dela tožnika v času bolniškega staleža le sklepala. S predložitvijo detektivskega poročila in zaslišanjem detektivov kot prič ni dokazala, da bi tožnik opravljal pridobitno delo ali da bi z gibanjem v nasprotju z navodili zdravnice bolniški stalež zlorabljal. Toženka je dokazala le, da je imel tožnik v določenem časovnem obdobju 11 vozil, v zvezi s katerimi prodajnih pogodb ni predložila. Navedeno niti ni relevantno, saj je imel tožnik v zadnjih šestih mesecih pred odpovedjo le eno vozilo, Hondo Civic, toženka pa v zvezi s tem vozilom ni dokazala, da bi ga prodajal z namenom pridobivanja dobička. Ker tudi sicer ni dokazala prodaje vozil, ne gre za ponavljajočo kršitev. Tožniku ni bilo predpisano mirovanje, dovoljeno mu je bilo gibanje v kraju bivanja in prehajanje med stalnim in začasnim bivališčem. Naselje F., kjer ima začasno bivališče, je kraj v občini G., kar pomeni, da z vrnitvijo kombija ni odpotoval iz kraja bivanja. Da se je do kraja stalnega bivališča peljal z kombijem, je nebistveno. Bistveno je, po drugi stani, da je bil tožnik v času očitnih ravnanj v postopku rehabilitacije, torej ta ravnanja niso bila v nasprotju z namenom zdravljenja. Edino ravnanje, ki ga tožnik ni zanikal, je odpotovanje do dnevnega bara C., ki pa ne dosega takšne intenzitete, da bi utemeljilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi; tožnik je odpotoval na hitro, da bi si izposodil denar, ki ga je nujno rabil, saj je bil zaradi bolniškega staleža prikrajšan pri stimulaciji. Dnevni bar C. se nahaja le 12 kilometrov stran od kraja, kjer ima stalno prebivališče. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer po vsebini sodišču očita, da se ni opredelilo do določenih navedb (v tem primeru bi šlo kvečjemu za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pa sploh ne konkretizira. Izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti; sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke, vsaj posredno. Uveljavljane bistvene kršitve niso podane niti ni izpodbijani del sodbe obremenjen s kršitvami določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.Tožnik je bil zaposlen pri toženki od 3. 5. 2022 do 14. 7. 2025 za polni delovni čas na delovnem mestu pomožni delavec II. Dne 14. 7. 2025 mu je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker v času trajanja bolniškega staleža ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, ker je opravljal pridobitno delo in ker je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja; iz razlogov, kot je navedla toženka, določenih v 2. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

7.ZDR-1 v 2. alineji prvega odstavka 110. člena določa ("najširši") razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer naklepoma ali iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, v 8. alineji pa določa tri razloge, pri čemer gre za kršitve, ki jih delavec lahko stori v času bolniškega staleža: - nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije; - opravljanje pridobitnega dela; - odpotovanje iz kraja svojega bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Ti razlogi predstavljajo opredelitev ravnanj, ki sodijo v širši pojem tako imenovane zlorabe bolniškega staleža.

8.Tožnik je bil v bolniškem staležu od 13. 4. 2023 do 1. 7. 2025 zaradi poškodbe pri delu. Toženka je, kot je povzela v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz detektivskega poročila ugotovila, da je tožnik opravljal pridobitno delo in da je večkrat odpotoval iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikove navedbe, da je odpoved upoštevaje tridesetdnevni subjektivni rok, določen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, prepozna. Subjektivni rok za podajo odpovedi teče od ugotovitve razloga za odpoved (ne od takrat, ko je kršitev storjena; bistveno je, kdaj razlog ugotovi za podajo odpovedi pristojna oseba, konkretno direktor toženke). Toženka je detektivsko poročilo prejela 20. 6. 2025 (ta datum je naveden na detektivskem poročilu) in je tega dne ugotovila razlog za odpoved; navedeno je sodišče ugotovilo upoštevaje izpovedi direktorja toženke in priče H.H., ki jima je ob izostanku razlogov, ki bi kazali na drugačna dejstva, utemeljeno verjelo.

9.Sodišče prve stopnje je konkretne očitke zlorabe bolniškega staleža, ki jih je toženka povzela po detektivskem poročilu, navedlo v točki 9 obrazložitve sodbe. V točki 14 je povzelo zapis tožnikove osebne zdravnice glede režima zdravljenja: "Gospod ima dovoljenje za gibanje v kraju bivanja, odhode k zdravniku in na terapije. Dovoljeno je prehajanje med stalnim in začasnim naslovom. Naslednja kontrola je predvidena v ambulanti 18. 6. 2025. Zaprosila za dovoljenje za odhod iz kraja bivanja ali odhod v tujino niso zabeležena." Upoštevaje, da je toženka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvenstveno očitala opravljanje pridobitnega dela in odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve zdravnice, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem razlogovalo o tem, da tožniku ni bilo predpisano strogo ležanje in počitek ter da podana navodila niso tako stroga, kot jih opredeljuje v spornem obdobju veljavna določba drugega odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Je pa pravilno ugotovilo, kot jasno izhaja iz že povzetega zapisa zdravnice, da je bilo tožniku dovoljeno gibanje v kraju bivanja, odhod k zdravniku in na terapije ter prehajanje med stalnim in začasnim prebivališčem (stalno prebivališče na naslovu I., in začasno prebivališče na naslovu F.). Tožnik dovoljenja za odhod iz kraja bivanja ni imel; vsako odpotovanje iz kraja bivanja bi mu morala zdravnica odobriti.

10.Sodišče prve stopnje je, kar priznava sam tožnik, ugotovilo, da je 29. 4. 2025 odšel iz kraja bivanja in se odpeljal do 27 kilometrov oddaljenega dnevnega bara C. S tem je ugotovilo odpotovanje iz kraja bivanja, pri čemer druga dejstva, ki jih je poudarilo: - da je tožnika odpeljal njegov prijatelj; - da je kraj bivanja zapustil za kratek čas; - da je tako ravnal v stiski, da si je izposodil denar, za odločitev sploh niso relevantna. Prav tako ni relevantno, da je bilo tožniku dovoljeno gibanje v kraju bivanja (saj se v tem primeru ni gibal v kraju bivanja) in prehajanje med stalnim in začasnim prebivališčem.

1.Sodišče prve stopnje je na ugotovitev, da je tožnik odpotoval iz kraja bivanja, zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da ne gre za takšno kršitev režima bolniškega staleža, ki bi predstavljala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika je zakonsko določen razlog iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 in kot takšen (ob izpolnjenih drugih zakonskih zahtevah za zakonito odpoved) utemeljen (drugače kot pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Ta razlog iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan neodvisno od tega, ali bi ravnanje lahko opredelili kot naklepoma ali iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, torej neodvisno od tega, ali bi ravnanje lahko subsumirali tudi kot razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot pravilno poudarja toženka v pritožbi.

2.Toženka v pritožbi pravilno poudarja tudi, da ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno očitalo, da ni dokazala, kako je odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika negativno vplivalo na tožnikovo zdravje. Vpliv na zdravje se ne ugotavlja, še posebej ne pri presoji, ali je podana zloraba bolniškega staleža v zvezi z očitkom odpotovanja iz kraja bivanja, za katerega je vedno, kot izrecno določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja in kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS (za vsak odhod),4 potrebna izrecna odobritev osebnega zdravnika.

3.Na dan 30. 4. 2025 je toženka v odpovedi, kot je povzelo sodišče prve stopnje, tožniku očitala tri ravnanja, ki se vsa nanašajo na vožnjo kombija z oznako J. Presodilo je, da, ker je tožniku zdravnica dovolila gibanje v kraju bivanja in prehajanje med stalnim in začasnim prebivališčem, tožnik s tem, ko se je ob 7.40 s kombijem odpeljal do stalnega prebivališča, nato nazaj do začasnega prebivališča, ob 16.43 pa je kombi odpeljal v G.,5 ni odpotoval iz kraja bivanja brez odobritve zdravnice.6 Tudi če bi šteli, da je takšna presoja pravilna (pa za zadnjo pot tega dne ni, saj je tožnik odpotoval iz kraja bivanja, naselje F., in odšel v občino G.), to za odločitev ni bistveno, saj je tožnik kršil bolniški stalež že 29. 4. 2025.

4.Iz istega razloga je nebistveno, ali je toženka dokazala, da je tožnik v času bolniškega staleža opravljal pridobitno delo (v zvezi s tem sicer toženka v pritožbi utemeljeno graja sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje; sodišče prve stopnje na primer pri ugotavljanju, kakšna je bila vsebina telefonskega pogovora med tožnikom in detektivom, ko je tožnik rekel, "da dela zase do 14. ure", ni ovrednotilo ugotovljenega dejstva, da se je 30. 4. 2025 tožnik ob 14.04 pripeljal na naslov začasnega prebivališča; kljub tej ugotovitvi je verjelo njegovi izpovedi, da je z uporabljeno besedno zvezo mislil na kuhanje in skrb za družbo babici).

5.Sodišče prve stopnje se je kljub (zmotni) presoji, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan zakonsko določen razlog iz prvega odstavka 110. člena ZDR‑1 (oziroma da ga toženka ni dokazala), opredelilo do izpolnjenosti pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V zvezi s tem je zaslišalo direktorja toženke in njegovo izpoved povzelo v obrazložitvi (da se je za detektivski nadzor odločil na podlagi govoric, da je odpoved oprl na detektivsko poročilo, da tožniku ne zaupa več). Štelo je, da njegova izpoved ne zadošča - glede na ugotovitev, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan oziroma ga toženka ni dokazala. Ob presoji, da je razlog podan (tožnik je brez odobritve osebne zdravnice odpotoval iz kraja bivanja, razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1), je izguba zaupanja utemeljena, hkrati pa to že samo po sebi pomeni, da toženka odpoved ni podana iz drugih, nedopustnih razlogov (invalidnost tožnika).

6.Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni konkretiziral, zakaj ne drži, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, niti ni prerekal s tem povezanih toženkinih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi (narava kršitve, tožnikov odnos do kršitve).

7.Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke, ki je tožniku pravočasno podala zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (zloraba bolniškega staleža: odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika), ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo, tako da je odločitev sodišča prve stopnje, obremenjeno z zmotno uporabo materialnega prava, spremenilo in zahtevek zavrnilo. Posledično je spremenilo izpodbijano stroškovno odločitev, tako da tožnik sam krije svoje pravdne stroške.7

8.Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).