Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrajnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 39628/2016 z dne 25. 5. 2017 obdolženega A.H.iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj storil kaznivi dejanji krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženega in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo skladno z določilom člena 383/I ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tekom dokaznega postopka prebralo pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 46000/2014 z dne 18. 6. 2015, v napadeni sodbi pa je ni dokazno ocenilo, gre pa za odločilno dejstvo. Z navedeno sodbo je bila namreč obdolžena N.K., ki je v obravnavani zadevi oškodovanka, oproščena obtožbe, da naj bi dne 9. 9. 2013 v Mariboru zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila A.H.v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, da mu bo posojen denar vrnila najkasneje do 31. 12. 2013, kar je podkrepila s podpisom potrdila o posoji denarja z dne 9. 9. 2013, s čimer ga je zapeljala, da ji je izročil 3.540,00 EUR, ki pa jih K. do dogovorjenega roka ni vrnila, s tem pa si je na škodo H. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 3.540,00 EUR, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Ta oprostilni izrek navedene sodbe je namreč v neposredni zvezi z obravnavano zadevo, saj se sedaj obdolžencu očita, da je na Okrajnem sodišču v Mariboru v kazenski zadevi II K 46000/2014 zoper obdolženo N.K. zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, kot priča krivo izpovedoval, da mu N.K. do dogovorjenega roka ni vrnila 3.540,00 EUR od 5.259,13 EUR, ki naj bi jih slednji dne 9. 9. 2013 posodil za plačilo računa družbi N.O. d.o.o., pri tem pa je H. vedel, da lažno izpoveduje, saj ji denarja nikoli ni posodil, s čimer bi naj storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena KZ-1 ter, da je naznanil N.K., da je storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je vedel, da naznanjenega kaznivega dejanja ni storila, ko je za tem, ko je bil opozorjen na posledice krive ovadbe, na zapisnik navedel, da ji je dne 9. 9. 2013 posodil 5.259,13 EUR, za katere mu naj bi zagotovila, da mu jih bo vrnila najkasneje do 31. 12. 2013, kar je podkrepila s podpisom izjave o prejetem posojilu v višini 3.540,00 EUR, čeprav je vedel, da ji denarja nikoli ni posodil, s čimer bi naj storil kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Zato so razlogi napadene sodbe, ki jih sodišče prve stopnje navaja glede tega, zakaj verjame zagovoru obdolženca in ne izpovedbi oškodovanke N.K. v bistvu v nasprotju s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 46000/2014 z dne 18. 6. 2015. Razen navedenega pa iz napadene sodbe tudi ni jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tudi priča P.S. potrdila dolg N.K. do obdolženca. Iz izpovedbe navedene priče namreč izhaja, da ne ve povedati ne datuma, ne zneska posojila, temveč zgolj to, da je bila prisotna v pisarni, ko sta se obdolženec in N.K. pogovarjala o posojilu (l. št. 61- 62 spisa). Pri tem pa ne gre prezreti, da sta oškodovanka N.K. in priča D.H. izpovedala, da P.S. ni bila nikoli zraven, ko sta se z obdolžencem dobila v njegovi pisarni, nenazadnje tega ni zatrjeval niti obdolženec. Sodišče prve stopnje pa v napadeni sodbi tudi ne pojasni, kateri listinski dokazi bi naj potrjevali izpovedbo priče P.S., kot to navaja v točki 10 napadene sodbe.

5. Zaradi vsega navedenega po oceni pritožbenega sodišča sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Ugotovljena kršitev pa ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje to kršitev v nakazani smeri odpravilo in o zadevi ponovno odločilo. Pri tem pa bo kritično presodilo tudi vsa pritožbena izvajanja okrajnega državnega tožilca, saj se s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve glede na ugotovljeno kršitev v napadeni sodbi, pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati. Pritožbeno sodišče pa se je odločilo, da bo obravnavano zadevo v ponovnem sojenju obravnaval spremenjen senat (člen 392/IV ZKP).

6. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se sodba izreče in razglasi v imenu ljudstva (drugi odstavek 353. člena ZKP). V obravnavni zadevi pa niti iz zapisnika o glavni obravnavi, ko je sodišče prve stopnje razglasilo napadeno sodbo (l. št. 70), niti iz pisno izdelane prvostopne sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje napadeno sodbo izreklo in razglasilo v imenu ljudstva.

7. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.