Jedro

Tožeča stranka je že v tožbi kot pravno podlago svoje terjatve navajala tudi neupravičeno pridobitev iz 190. člena OZ, zato sodišče v ničemer ni prekoračilo pravne podlage. Poleg tega pa sodišče tudi ni vezano na pravno podlago zahtevka, ki jo navede tožeča stranka, torej pravne podlage sploh ne more prekoračiti. Glede na ponujena dejstva pa mora sodišče zahtevek presoditi iz vseh pravnih podlag, ki bi glede na zatrjevana dejstva lahko prišle v poštev za utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) toženi stranki naložilo plačati v stečajno maso tožeče stranke 5.410,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2016 dalje, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pravnih učinkov poplačil, opravljenih na podlagi asignacij z dne 8. 7. 2015, 4. 8. 2015, 2. 9. 2015 in 5. 10. 2015, sklenjenih med tožečo stranko kot asignantom, B. d. o. o. kot asignatom in toženo stranko kot asignatarjem, na podlagi katerih je tožena stranka prejela plačila v višini 1.032,17 EUR, 1.469,49 EUR, 1.553,64 EUR in 1.354,86 EUR, ter (III.) toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v višini 1.540,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo, in sicer zoper I. in III. točko izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 5.410,15 EUR ugodilo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Ugotovilo je, da tožena stranka tožeči na račun plačanih zneskov ni vrnila ničesar (zatrjevana plačila so se upoštevala v drugi zadevi), toženec pa ni dokazal, da je imel kakršnokoli terjatev do tožeče stranke (tega ni niti zatrjeval), v imenu tožeče stranke je asignacije nepooblaščeno sklenil v njenem imenu, s tem pa je bil na račun tožeče stranke obogaten brez pravnega temelja. Zahtevek za razveljavitev učinkov plačil med pravdnima strankama je zavrnilo, ker ni bilo dokazano, da bi bila tožeča stranka v trenutku sklenitve asignacij že insolventna.

6. Pritožba navaja, da niso izpolnjene zakonske predpostavke neupravičene obogatitve, ker pravdni stranki nista bili v pravnem razmerju, zato ni prišlo do prikrajšanja na strani tožeče stranke in obogatitve na strani tožene stranke, tožeča stranka ima lahko denarne terjatve le do B. d. o. o., ki niso bile s pravnim poslom prenesene na toženo stranko, razmerje neupravičene obogatitve pa bi lahko obstajalo morda tudi na strani asignata v razmerju do tožene stranke. Nadalje navaja, da tožeča stranka ni navedla ne trditev ne dokazov za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, sodišče pa je tudi vezano na pravnomočnost II. točke izreka. Zaradi neizvedbe dokazov je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi prekoračilo zahtevek, ker je samo oblikovalo njegovo pravno podlago.

7. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Tožena stranka v postopku ni pojasnila, na čem naj bi temeljila obveznost, ki naj bi jo imela tožeča stranka do tožene in zaradi katere naj bi prišlo do upravičenega izplačila; tudi v pritožbi ni o tem ničesar navedla. Celo sama pa v pritožbi trdi, da med pravdnima strankama ni bilo nobenega pravnega razmerja. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo pravnega temelja za plačilo toženi stranki. Navedba v asignacijah, da naj bi bila tožeča stranka dolžnik toženca, tako ni bila utemeljena, zaradi česar ni bilo pravne podlage za dogovor o asignacijah, na podlagi katerih je toženec prejel vtoževani znesek. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za razveljavitev učinkov plačil po asignacijah med pravdnima strankama. Za ugoditev zahtevku namreč ni potrebno, da bi bile pogodbe o asignacijah razveljavljene ali da bi bili razveljavljeni njihovi učinki med pravdnima strankama. Pomembno je le, ali je dejansko obstajala kakšna terjatev tožene stranke do tožeče stranke, kaj takega pa ni bilo niti zatrjevano.

8. Čim pa terjatve tožene stranke do tožeče stranke ni bilo, pa to pomeni, da so bila plačila v razmerju med pravdnima strankama neupravičeno izvedena, zaradi česar je bila tožena stranka obogatena brez pravnega temelja, tožeča stranka pa je bila oškodovana, ker bi sicer ta plačila prejela sama. Zato tožeča stranka utemeljeno zahteva vračilo tega, kar je brez pravne podlage v razmerju med pravdnima strankama prejel toženec. Ob tem pa toženec niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v imenu tožeče stranke asignacij sploh ne bi smel skleniti, saj ni bil njen zakoniti zastopnik niti ni imel pooblastila zakonite zastopnice za sklenitev asignacij. Zato ne pride v poštev niti uporaba pravila iz 191. člena OZ.

9. Stališče, da naj bi do razmerja obogatitve prišlo v razmerju med njim in asignatom, za odločitev ni pomembno. Prav tako to stališče tudi ni pravilno, saj asignat ni bil v ničemer oškodovan, na podlagi naloga je le plačal nekomu drugemu tisto, kar je bil tudi sicer dolžan tožeči stranki. Razmerje glede nepooblaščene sklenitve asignacij v imenu tožeče stranke in neresnične navedbe o obstoju dolga tožeče stranke do toženca pa se asignata niti ne tičejo.

10. Tožeča stranka je že v tožbi kot pravno podlago svoje terjatve navajala tudi neupravičeno pridobitev iz 190. člena OZ, zato sodišče v ničemer ni prekoračilo pravne podlage. Poleg tega pa sodišče tudi ni vezano na pravno podlago zahtevka, ki jo navede tožeča stranka (tretji odstavek 180. člena ZPP), torej pravne podlage sploh ne more prekoračiti. Glede na ponujena dejstva pa mora sodišče zahtevek presoditi iz vseh pravnih podlag, ki bi glede na zatrjevana dejstva lahko prišle v poštev za utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je navedla vsa potrebna dejstva v zvezi z neupravičeno pridobitvijo, pri čemer je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme, da je obstajala obveznost tožeče stranke do nje. Ko tožena stranka ni niti zatrjevala, da je taka obveznost obstajala, pa tudi ni bilo podlage za izvedbo dokazov. Nezatrjevanih dejstev se namreč ne dokazuje (primerjaj 213. in 214. člen ZPP). Negativnega dejstva o neobstoju terjatve tožene stranke pa tožeča stranka niti ne more dokazovati, zato v zvezi s tem ni bila dolžna predlagati izvedbe dokazov.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo prejetih zneskov.

12. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških, ker naj bi bil bistveni del zahtevka zavrnjen. Tako stališče je napačno. Bistveni del zahtevka je bil zahtevek za plačilo oziroma vračilo prejetih zneskov, temu pa je bilo ugodeno. Zaradi delne zavrnitve zahtevka pa tudi niso nastali posebni stroški. Zato je tudi odločitev o stroških postopka pravilna (154. člen ZPP).

13. Odločitev sodišča je v izpodbijanem delu tako v celoti pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).