Jedro

Iz prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in njenih dopolnitev izhaja, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe sicer res ni bilo nesporno ugotovljeno, ali upoštevano najemnino tožeča stranka dejansko prejema, ali jo pobota z drugimi stroški poslovnega prostora, ali jo plačuje ona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, 50/04, 96/04-uradno prečiščeno besedilo 1 in 23/08 – ZBPP) v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (1. odstavek). V 2. odstavku istega člena pa je določeno, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Osnovi znesek minimalnega dohodka, ki je objavljen v Uradnem listu RS, št. 56/10, pa od 1. 7. 2010 znaša 229,52 EUR. Na podlagi navedb tožeče stranke pa je bilo ugotovljeno, da je registrirana kot samostojni podjetnik, vendar dejavnosti že več let ne opravlja, saj je že od leta 2008 v bolniškem staležu in prejema bolniško nadomestilo, ki v zadnjih treh mesecih znaša povprečno mesečno 535,71 EUR. Poleg tega ima dohodke iz oddajanja premoženja v najem v višini 100 EUR mesečno. Ugotovljeni dohodki tožeče stranke tako znašajo povprečno mesečno 635,71 EUR. Navedb tožeče stranke, da ima zaradi zdravstvenega stanja oziroma zdravljenja dodatne stroške, pa ni bilo mogoče ugotoviti, saj navedenih stroškov ni izkazala, niti ni zahtevala povračila navedenih stroškov iz naslova zavarovanja, čeprav bi ji to pripadalo. Glede na vse navedeno je bilo ugotovljeno, da znaša povprečni mesečni dohodek tožeče stranke 675,71 EUR, kar pomeni, da presega 2-kratnik osnovnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve, to je 459,04 EUR. Zato je bila prošnja tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje v zvezi z njenim finančnim stanjem, zato je tudi materialno pravo napačno uporabila. V izpodbijani odločbi je namreč navedeno, da prejema bolniško nadomestilo v povprečnem mesečnem znesku 535,71 EUR in najemnino v višini 100,00 EUR mesečno, kar pa ne drži, saj ne prejema najemnine oziroma kakšnih drugih dohodkov poleg bolniškega nadomestila. V nadaljevanju navaja, da 100,00 EUR mesečne najemnine plačuje lastnici hiše, kjer ima sedež podjetja, kar pomeni, da je v izpodbijani odločbi njenim prihodkom prištetih 100,00 EUR najemnine, namesto da bi le ti bili odšteti od zneska iz naslova nadomestila.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Kot je že navedeno v izpodbijani odločbi, se v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZBPP šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določena z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. V 14. členu ZBPP pa je določeno, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 22., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in 1. odstavka 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07-uradno prečiščeno besedilo, 23/07, 41/07 in 122/07 – ZSV). Zakon o socialnem varstvu pa v 22. členu določa, da se osnovni znesek minimalnega dohodka usklajuje enkrat letno. Tako od 1. 7. 2010 znaša 229,52 EUR (Sklep o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjem posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2010 dalje, Uradni list RS, št. 56/10), ki ostaja nespremenjen tudi po Sklepu o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS od 1. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 3/11).

V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je bilo nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka prejema bolniško nadomestilo v povprečnem mesečnem znesku 535,71 EUR. S to ugotovitvijo se strinja tudi tožeča stranka. Ne strinja pa se z ugotovitvijo v izpodbijani odločbi, da mesečno prejema 100,00 EUR iz naslova oddajanja poslovnega prostora v najem. Iz vpogleda v prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in njenih dopolnitev izhaja, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe sicer res ni bilo nesporno ugotovljeno ali navedeno najemnino tožeča stranka dejansko prejema, jo pobota z drugimi stroški poslovnega prostora oziroma celo ona plačuje najemnino za poslovni prostor. Kljub temu pa sodišče ugotavlja, da je že sam znesek mesečnega nadomestila (535,71 EUR), ki ga prejema tožeča stranka, za 76,67 EUR nad dvakratnim osnovnim zneskom minimalnega dohodka, ki je določen z zakonom, ki ureja socialno varnostne storitve, to je 459,04 EUR. Zato se sodišče v to, ali je v izpodbijani odločbi k mesečnemu nadomestilu tožeče stranke pravilno prištet tudi znesek mesečne najemnine, ni spuščalo, saj že samo bolniško nadomestilo presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 459,04 EUR. Pri odločanju o zahtevah za dodelitev brezplačne pravne pomoči je, organ pristojen za brezplačno pravno pomoč, namreč vezan na že navedene predpise. Z okoliščinami in dejstvi, s katerimi tožeča stranka dokazuje upravičenost do brezplačne pravne pomoči, pa ne dokazuje in niti ne izpodbija dejstev, ki so kot pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči določena v Zakonu o brezplačni pravni pomoči. Na podlagi vsega navedenega je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).