Jedro

Sodno varstvo je v primeru uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno uveljavljati le zoper nosilca pravic obveznega pokojninskega zavarovanja. Nosilec pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (10. člen ZPIZ-1) in je le zoper njega kot subjekta zatrjevane obveznosti mogoče uveljavljati pravice iz obveznega zavarovanja in s temi pravicami povezanimi dejstvi, kot je tudi vzrok nastale invalidnosti. Ker drugo tožena stranka ni nosilec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo dokončnih upravnih odločb o uveljavljanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, izdanih s strani prvo tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita delna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 23. 2. 2009 in št. ... z dne 15. 6. 2009 zoper drugotoženo stranko zavrnilo in s sklepom sklenilo, da se ugotovitvena tožba o zahtevkih: - ugotovi se, da je tožnica 27. 10. 1989 v A. utrpela delovno nesrečo z utrujenostnim zlomom 5. ledvenega vretenca; - ugotovi se, da je bil operativni poseg z vstavitvijo osteosintetskega materiala s strani drugotožene stranke nedovoljen in po medicinski doktrini nedopusten; - ugotovi se, da je osteosintetski material razmajan in je potrebna njegova operativna odstranitev; - ugotovi se, da zdravljenje tožnice še ni zaključeno in - ugotovi se, da delovno mesto „srednja medicinska sestra dispečer“ ni ustrezno delovno mesto glede na odločbi št. ... z dne 19. 5. 2004 in ... z dne 26. 11. 2004, zavrglo.

2. Zoper delno sodbo in sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi kršitve določb pravdnega postopka, materialnega prava, kršitve ustavnih človekovih pravic ter kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah. Navaja, da ni vložila tožbe zoper drugotoženo stranko zaradi razveljavitve odločb prvotožene stranke, kar je tudi pojasnila v pripravljalni vlogi in dopolnitvi tožbe. Navaja, da sodišče od drugotožene stranke ni pridobilo zahtevane medicinske dokumentacije, ki se nanaša na zdravljenje pred operacijo, med in po operaciji ledvene hrbtenice po delovni nesreči. Ne strinja se z razlogi, ki jih je navedlo sodišče v izreku sodbe. Meni, da sodišče tudi ni imelo nobenega razloga za izdajo navedene sodbe in predlaga, da se izreče za nično. V zvezi s sklepom pa navaja, da sodišče ni navedlo zoper katero od toženih strank učinkuje. Sodišče je oblikovalno tožbo spremenilo v ugotovitveno tožbo. Poleg tega je sodišče upoštevalo postavljene zahtevke kot dokončne zahtevke in jih zavrglo, ne da bi o tem odločalo na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnica navedla v tožbi in zahtevala, da jo drugotožena stranka kot delodajalec predloži v zakonitem roku. V to dokumentacijo sodi tudi zdravstveni karton št. ... B. klinike. Meni, da sodišče nedokončno oblikovanih zahtevkov ni imelo pravico zavreči. Nadalje navaja razloge vsebinske narave in vztraja, da sodišče nima nobene podlage, da bi tožnica od toženih strank zahtevala nove pravice, saj so nekatere obstajale že od 27. 10. 1989, ko je drugotožena stranka iz RTG slik ugotovila spondilolizo 5. ledvenega vretenca, pa je to diagnozo prikrila in s tem prikrila tudi, da ne bi nikoli več smela opravljati dela medicinske sestre v intenzivni terapiji bolnikov. Po delovni nesreči je še vedno opravljala delo, pri katerem je dvigovala bolnike in to vse do operacije leta 1993. Osteosintetski material bi moral biti odstranjen najkasneje v letu 1994, da bi bili izpolnjeni pogoji za zaključek zdravljenja. Zato sodišče ne more razsoditi, da je pri njej zdravljenje zaključeno in da so bili izpolnjeni pogoji za obravnavo pred invalidsko komisijo. Vse do odstranitve začasno vstavljenega osteosintetskega materiala, bi morala biti v bolniškem staležu s 100 % nadomestilom plače. Leta 1994 je bil pri njej bolniški stalež prisilno prekinjen. Po 8 mesecih opravljanja dela dispečerja je bila prvič obravnavana pred invalidsko komisijo. Pooperativno zdravstveno stanje se ji je razbolelo tako, da sploh ni mogla več sedeti, kaj šele brez analgetikov opravljati prisilno sedeče delo dispečerja, na katerega je bila razporejena na podlagi sklepa drugotožene stranke z dne 12. 12. 1994. Sodišču predlaga, da sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo vsebinsko obravnavanje ter mu naloži pridobitev potrebne zahtevane dokumentacije, s katero bo uskladila oblikovalno tožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev, pri čemer kršitev ustavnih človekovih pravic ter kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah, pritožba niti ne konkretizira.

5. K pritožbi zoper delno sodbo:

6. Skladno z določbo 314. člena ZPP je sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da so nekateri tožbeni zahtevki zoper drugotoženo stranko zreli za končno odločbo, utemeljeno izdalo delno sodbo.

7. Stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) je podana, kadar je tožeča stranka subjekt uveljavljene materialne pravice (aktivna legitimacija) oziroma, kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti (pasivna legitimacija). Tožeči stranki mora pripadati pravica iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti toženi stranki. Vprašanje pasivne (in aktivne legitimacije, ki v tem primeru ni sporna), se presoja po materialnem pravu. Če pasivna legitimacija ni podana, tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi in se meritorno zavrne tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje in pravilno zaključilo, da drugotožena stranka v konkretnem sporu ni pasivno legitimirana.

8. Socialno sodišče je glede na 7. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2010 in 4/2010, v nadaljevanju: ZDSS-1) stvarno pristojno med drugim tudi za odločanje v socialnih sporih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je sodno varstvo v primeru uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno uveljavljati le zoper nosilca pravic obveznega pokojninskega zavarovanja. Nosilec pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (10. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in je le zoper njega kot subjekt zatrjevane obveznosti mogoče uveljavljati pravice iz obveznega zavarovanja in s temi pravicami povezanimi dejstvi, kot je tudi vzrok nastale invalidnosti.

9. K sklepu:

10. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi navedenimi v izpodbijanem sklepu, ki se glede na 181. člen ZPP nanašajo na ugotovitveno tožbo in na to, da je sodno varstvo dopustno uveljavljati le z dajatveno ali t.i. oblikovalno tožbo, če je že prišlo do kršitve pravic materialnega prava. Ugotovitveno tožbo pa je dopustno zahtevati le za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Pritožbeno sodišče dodatno navaja naslednje.

11. Tožba je v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1).

12. Glede na takšno pravno ureditev, je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden upravni postopek. Skladno z določbo 252. člena ZPIZ-1 ter 1. odstavka 72. člena ZDSS-1 zavarovanec sodno varstvo uveljavlja v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji.

13. To pomeni, da je v socialnem sporu tožbo mogoče vložiti zoper dokončni upravni akt pristojnega organa, s katerim je že določen okvir in obseg odločanja. V kolikor procesna predpostavka ni izpolnjena, se tožba zavrže, enako kot v primeru, da se ugotovi, da je ugotovitveni zahtevek, povezan s posamičnim upravnim aktom, ki je že pravnomočen.

14. Zatrjevanje pritožbe, da zoper drugotoženo stranko tožeča stranka ni vložila tožbe zaradi razveljavitve odločb prvetožene stranke, je protispisno. Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje od drugotožene stranke pridobilo medicinsko dokumentacijo, pa za pritožbeno rešitev zadeve ni relevantno. Sicer pa je iz dopisa tožeče stranke z dne 23. 11. 2012 (listovna št. 81, priloga A48 in A49) razvidno, da je sama zaprosila za medicinsko dokumentacijo. Poleg tega pa je tudi iz dopisa drugotožene stranke (listovna št. 107 ter priloge C1 - C145) razvidno, da je predložila razpoložljivo medicinsko in drugo listinsko dokumentacijo v zvezi z zatrjevano poškodbo na delu 27. 10. 1989 oziroma leta 1992 ter hkrati pojasnila, da je že v odgovoru na tožbo predložila zahtevano dokumentacijo.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ter 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo delno sodbo in sklep sodišča prve stopnje.