Jedro

Evropski nalog za izvršbo.

Priloženi obrazec oziroma potrdilo EIN, ki ga je izdalo sodišče v Cremoni, je pravilno izpolnjeno, zato lahko upnik na njegovi podlagi utemeljeno zahteva predmetno izvršbo (v nasprotnem primeru upnik ne bi imel ustreznega izvršilnega naslova).

Rok za prostovoljno povrnitev stroškov določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali drugega odstavka 21. člena ZIZ. To pa je rok, ki odlaga izpolnitev obveznosti in le če zavezanec stroškov v tem roku ne povrne, pride v zamudo in zato poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

23. člen EUIN določa, da lahko pristojno sodišče v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika pod izjemnimi pogoji postopek izvršbe prekine. Izjemnih pogojev dolžnik ni zatrjeval in dokazoval. Razlogi, ki jih navaja, predstavljajo običajne posledice poteka izvršbe.

Odgovora na predlog za odlog ni mogoče enačiti z odgovorom na pravno sredstvo, pri katerem se uporabi tar. št. 3468 ZOdvT.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni: - v izpodbijani 1. točki izreka tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi z dne 21. 1. 2011 razveljavi in predlog za izvršbo zavrne glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov od dneva izdaje sklepa o njihovi odmeri do poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo; - v izpodbijani 3. točki izreka tako, da se stroški, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku, znižajo za 292,38 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 1. točki izreka v zavrnitvi ugovora v preostalem delu, v 2. točki ter v 3. točki izreka glede dolžnosti povrnitve stroškov v znesku 487,31 EUR) potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo kot neutemeljen (1. točka izreka), zavrnilo dolžnikov predlog za odlog in prekinitev izvršbe (2. točka izreka) in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh povrniti 779,69 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sklep se je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožil dolžnik. Odločitev o ugovoru izpodbija v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od odmerjenih stroškov za predlog za izvršbo. S sklepom o izvršbi je namreč sodišče predlogu upnika v celoti ugodilo, dovolilo predlagano izvršbo in stroške odmerilo na 225,23 EUR. Upnik je v predlogu predlagal, da zamudne obresti tečejo od dneva izdaje sklepa dalje, kar pa je materialnopravno zmotno. Prav tako je po prepričanju dolžnika napačno odmerilo nagrado za odgovor na predlog za odlog izvršbe. Po svoji vsebini predlog za odlog izvršbe spada med druge obrazložene vloge po tar. št. 3464 in ne predstavlja pravnega sredstva po tar. št. 3468. Sodišče je zato v tem delu nagrado upniku napačno odmerilo. V zvezi z odločitvijo o odlogu izvršbe pa opozarja na postopek pred istim sodiščem opr. št. Ig 32/2008, v katerem je sodišče vsebinsko popolno enakemu predlogu za odlog v celoti ugodilo, takšno odločitev pa je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Na podlagi istih navedb in dokazov je štelo, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. V izpodbijanem sklepu je sodišče svojo odločitev vezalo na zaključek, da je sodna praksa zavzela stališče, da nenadomestljiva škoda ni tista škoda, ki dolžniku nastane neposredno zaradi same izvršbe. Pri tem ni navedlo konkretnih judikatov, zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi očitno spregledalo dolžnikova zatrjevanja, da bo blokada računov zaradi nezmožnosti poslovanja sigurno privedla do njegovega stečaja. To pa je posledica, ki ima odraz njegovega poslovanja. Nesprejemljivo je, da je isto sodišče po istem sodniku sprejelo dve različni odločbi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dolžnikov predlog za prekinitev izvršbe na podlagi 23. člena Uredbe. Z zaključkom, da dolžnik vlaga pravna sredstva zgolj zato, da zavlačuje postopek prisilne izterjave, je sodišče prve stopnje preseglo upravičenja, ki jih ima na podlagi postopkovnih določil. Predlaga, da sodišče druge stopnje predlogu ugodi in izvršbo odloži do pravnomočne odločitve glede razveljavitve EIN pred sodiščem v Cremoni.

3. Upnikov odgovor na pritožbo je bil vložen po preteku roka, zato se ga na podlagi določbe drugega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne upošteva.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je tudi druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov (3. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ). Dne 21. 1. 2005 je začela veljati Uredba št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo (v nadaljevanju UEIN), ki uvaja prost pretok izvršilnih naslovov v civilnih in gospodarskih zadevah za nesporne denarne terjatve brez posebnega postopka priznanja in podelitve eksekvature (po 3. členu UEIN se zahtevek šteje za nespornega, če so stranke sklenile poravnavo, če se je dolžnik z njim izrecno strinjal v javni listini, če je dolžnik zahtevek v sodnem postopku izrecno pripoznal ali če mu ni nikoli nasprotoval oziroma ga prerekal, če se dolžnik v sodnem postopku ni pojavil). UEIN torej uvaja institut tako imenovanega evropskega izvršilnega naslova (EIN). Sodba, ki je potrjena kot evropski izvršilni naslov v državi članici izvora, se prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora njenemu priznanju (5. člen UEIN). Predpostavke, ki se sicer preizkušajo v postopku za priznanje in izvršitev, se preverjajo kar v državi izvora. Če predpostavke niso izpolnjene, upnik ne more zahtevati, da se takšna odločba potrdi kot evropski izvršilni naslov. Potrdilo po UEIN se tako izda le za nesporne zahtevke po posebnem preizkusu, da gre za denarno terjatev, ugotovljeno v enem izmed izvršilnih naslovov, ki ustrezajo UEIN in so nastali z upoštevanjem minimalnih zahtev iz uredbe. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je priloženi obrazec oziroma potrdilo EIN, ki ga je izdalo sodišče v Cremoni, pravilno izpolnjeno, zato lahko upnik na njegovi podlagi utemeljeno zahteva predmetno izvršbo (v nasprotnem primeru upnik ne bi imel ustreznega izvršilnega naslova). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo, z njo se strinja tudi sodišče druge stopnje, dolžnik pa je v pritožbi niti ne izpodbija.

6. Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačen začetek teka zakonskih zamudnih obresti od v sklepu o izvršbi odmerjenih stroškov upnika. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 12. 1989 je bila stranka, ki ima v pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku pravico do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke, upravičena tudi do obresti od teh stroškov, ki so tekle od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov in njihova višina. Na občni seji dne 13. 12. 2006 pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo novo pravno mnenje, da zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki tečejo pred sodiščem, začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev. Obveznost povrnitve stroškov postopka nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče določi višino stroškov in odloči, kdo je dolžan te stroške povrniti. Zavezanec za povrnitev stroškov pa mora na zahtevo upravičenca plačati tudi zakonske zamudne obresti. Namreč, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Dolžnik pride v zamudo, če svoje obveznosti plačila ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Noben zakon pa ne določa, v kakšnem roku mora zavezanec povrniti stroške postopka, zato po mnenju Vrhovnega sodišča RS rok za prostovoljno povrnitev stroškov določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali drugega odstavka 21. člena ZIZ. To pa je rok, ki odlaga izpolnitev obveznosti in le če zavezanec stroškov v tem roku ne povrne, pride v zamudo in zato poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (paricijski rok) začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena (drugi odstavek 19. člena ZIZ in tretji odstavek 313. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato v tem delu na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika delno ugodilo, sklep o izvršbi z dne 21. 1. 2011 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka od dneva izdaje sklepa o njihovi odmeri do poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

7. Prav tako je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na odmerjene stroške upnikovega odgovora na dolžnikov predlog za odlog izvršbe. Odgovora na predlog za odlog ni mogoče enačiti z odgovorom na pravno sredstvo, pri katerem se uporabi tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT). Ob uporabi tar. št. 3464 za druge obrazložene vloge pri izvršbi na denarno terjatev pa se stroški, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku, znižajo za 292,38 EUR (na 487,31 EUR).

8. Se pa sodišče druge stopnje strinja z odločitvijo v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog in prekinitev izvršbe. ZIZ v 71. členu določa pogoje, ki jih mora dolžnik kumulativno izpolniti, da bi dosegel odlog. Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku, v primerih, ki so določeni v 1. do 9. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Na predlog dolžnika sme sodišče odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik za odlog izvršbe ni za verjetno izkazal drugega pogoja, to je nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki je večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku. Pojma nenadomestljiva škoda in težko nadomestljiva škoda sta pravna standarda, katera je treba napolniti oziroma definirati v vsakem konkretnem primeru. Dejstvo, da z blokiranim računom ne more poslovati, je škoda, ki je posledica realizacije izvršbe in nastane z izvršbo zaradi njene oprave. Posledic, do katerih pride že zaradi izvršbe same, pa ni mogoče šteti za škodo, pred katero 71. člen ZIZ varuje dolžnika, saj s plačilom v izvršbi dolžnik le izpolnjuje svojo obveznost po sklepu o izvršbi. Splošno sprejeto stališče v sodni praksi (sklepi VSL I Ip 644/2008, VSL III Cp 471/2003 in VSK II Cp 969/2005) in teoriji je, da je težko nadomestljiva škoda taka škoda, ki presega tisto, ki je zajeta že v realizaciji izvršbe. Vsaka prisilna izpolnitev obveznosti namreč predstavlja poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in določeno škodo zanj, ki je torej neizogibna posledica izvršbe. Pravno priznana je tako le tista škoda, ki nastane posebej oziroma se odrazi na drugih dolžnikovih dobrinah. Namen izvršbe je namreč poplačilo upnika. Dolžnik svojih zgolj pavšalnih navedb, da bi lahko zaradi blokade računa prišlo do stečajnega postopka, ne izkaže. Iz priloženega izpiska AJPES za leto 2009 celo izhaja, da posluje pozitivno. Sodišče druge stopnje se tako strinja s sodiščem prve stopnje, da niso podani pogoji iz prvega odstavka niti ne drug posebno upravičen razlog za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo in jo je mogoče preizkusiti, zato zgolj zaradi dejstva, da sodišče ni navedlo konkretnih sodnih odločb, iz katerih bi izhajalo zavzeto stališče, ne pomeni očitane bistvene kršitve. Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na neenotno obravnavo vsebinsko enakega predloga. V zadevi opr. št. Ig 32/2008, na katero se sklicuje, je sodišče prve stopnje njegovemu predlogu za odlog ugodilo predvsem ob upoštevanju konkretne situacije, in sicer, da je sodišče ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, potem ko je ugotovilo, da upnik ni upravičeno vložil izvršbe na podlagi predloženega EIN. Navedeno, to je pomanjkanje formalnih predpostavk, je kot razlog upoštevalo tudi Višje sodišče, ko je v svoji odločbi navedeno odločitev potrdilo.

9. Prav tako je po presoji sodišča druge stopnje pravilna odločitev, da tudi niso podani pogoji za prekinitev izvršbe po 23. členu UEIN. Le ta določa, da lahko pristojno sodišče v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika pod izjemnimi pogoji postopek izvršbe prekine. Izjemnih pogojev dolžnik ni zatrjeval in dokazoval. Kot že zgoraj navedeno razlogi, ki jih navaja, predstavljajo običajne posledice poteka izvršbe in nikakor ne predstavljajo izjemnih pogojev. V preostalem delu je sodišče druge stopnje zato pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v 1. točki izreka glede zavrnitve ugovora v preostalem delu, v 2. točki ter v 3. točki izreka glede dolžnosti povrnitve stroškov v znesku 487,31 EUR) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Dolžnik je s pritožbo sicer delno uspel, vendar pa je glede na sorazmerno majhen uspeh sodišče druge stopnje odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).