Jedro

V postopku, ki se nanaša na urbanistično inšpekcijo, in v upravnem sporu v zvezi s tem odločitev Ustavnega sodišča RS na drugačno odločitev v tem sporu (zavrnjena tožba zaradi pravilne ugotovitve tožene stranke, da tožeča stranka za izdajo lokacijskega dovoljenja ni zaprosila v roku, ki je bil določen z odločbo iz leta 1992) nima nikakršnega vpliva, ker se v tem postopku presoja le zakonitost izrečenega ukrepa urbanističnega inšpektorja in ne zakonitost občinskega odloka kot podlage za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 1892/97-8 z dne 11.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.5.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo urbanistične inšpekcije Inšpektorata Skupščine občine M. z dne 17.10.1994, s katero ji je bilo naloženo, da mora odstraniti leseni dvokapni objekt, velikosti 3,90 m x 5,90 m, zgrajen na zemljišču s parc. št. 292/1 k.o. Sp. R.. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je tožnica, ne da bi si pred tem pridobila ustrezno lokacijsko dovoljenje, zgradila sporni objekt in ker v roku, ki je bil določen z odločbo prvostopnega organa z dne 10.12.1992, ki je postala pravnomočna, ni zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zato je prvostopni organ odločil, da se nedovoljeni objekt odstrani in vzpostavi prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbi 3. odstavka 74. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90, v nadaljevanju ZUN) in 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Uradni list RS, št. 18/93), po kateri se inšpekcijski postopki, začeti do uveljavitve tega zakona, vodijo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega zakona.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz upravnemu spisu priloženih listin razvidno, da je bil tožnici ukrep urbanističnega inšpektorja, da mora po prejemu odločbe ustaviti vsa dela in v roku enega meseca zaprositi za lokacijsko dovoljenje, izrečen z odločbo urbanističnega inšpektorja z dne 10.12.1992. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnica v odrejenem roku ni zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja, je bila z odločbo z dne 17.10.1994 odrejena odstranitev objekta. Tožnica v tožbi sicer navaja, da je za izdajo lokacijskega dovoljenja prvič zaprosila v letu 1992. Glede na to, da je v pritožbi, ki jo je vložila zoper odločbo z dne 17.10.1994 sama navedla, da za lokacijsko dovoljenje ni zaprosila zaradi neurejenih družinskih odnosov, sodišče prve stopnje šteje, da je ugotovitev tožene stranke, da tožnica za izdajo lokacijskega dovoljenja ni zaprosila v roku, ki je bil določen z odločbo, pravilna. Tožnica je kasneje res vložila vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja, vendar navedena okoliščina na odločitev oziroma na izrečen ukrep nima nikakršnega vpliva, glede na to, da je bila njena zahteva zavrnjena. Tudi odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije (št. U-I-339/94 z dne 10.10.1996) o tem, da določbe 1. točke 8. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za prostorsko celoto Občine M. (Uradni list RS, št. 51/92, 14/93 in Uradno glasilo občin M., N., G.g., L. ob S. in L. ob S., št. 3/95) niso bile v skladu z Ustavo in zakonom, kolikor so dopuščale le gradnjo izrecno naštetih objektov in ne tudi drugih podobnih objektov in kolikor so gradnjo teh objektov dovoljevale le kmetijskim proizvajalcem, ki jim je kmetijstvo osnovna dejavnost, po mnenju sodišča prve stopnje, na drugačno odločitev v tem upravnem sporu nimajo nikakršnega vpliva. V tem postopku se namreč presoja le zakonitost izrečenega ukrepa urbanističnega inšpektorja. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil ta ukrep izrečen iz razloga, ker si tožnica za gradnjo njivske ute pred začetkom gradnje ni pridobila ustreznega upravnega dovoljenja in ker za izdajo le-tega tudi ni zaprosila v določenem roku. Okoliščine, zaradi katerih je bila njena zahteva za izdajo tega dovoljenja v letu 1994 zavrnjena, prav tako niso predmet tega postopka, ampak se presojajo po predpisih, ki veljajo v postopku za izdajo lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja. Skladno s to ugotovitvijo pa so, po mnenju sodišča prve stopnje, tudi brez pravne podlage tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.10.1996 odpraviti izpodbijano odločbo, kot tudi navedbe, da njivsko uto tožnica potrebuje, ker brez nje ne more obdelovati njive, ki je od hiše oddaljena okoli tri kilometre.

Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja, da je citirana odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.10.1996, s katero je ustavno sodišče odpravilo določbo 1. točke 8. člena citiranega Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za prostorsko celoto občine M., materialna podlaga za odpravo prvostopne odločbe z dne 17.10.1994. Ona ni kmet. Ima pa le njivo, ki njej in njeni petčlanski družini pomeni preživetje. Njej soglasje za legalizacijo navedene lesene ute ni bilo dano, medtem ko za druge sovaščane, ki so si postavili enake ute na kmetijski zemlji A kategorije, sploh ni bilo vprašljivo. Utemeljeno pričakuje odpravo oziroma razveljavitev sporne odločbe urbanistične inšpekcije z dne 17.10.1994 ter vseh kasnejših upravnih odločb, ki to odločbo le potrjujejo. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Sodišče prve stopnje je dalo tudi pravilne razloge, s katerimi je zavrnilo tožničine tožbene navedbe, da je ugotovitev tožene stranke, da tožnica za izdajo lokacijskega dovoljenja ni zaprosila v roku, ki je bil določen z odločbo z dne 10.12.1992, pravilna in tudi, da citirana odločitev Ustavnega sodišča RS (10.10.1996) na drugačno odločitev v tem upravnem sporu nima nikakršnega vpliva, ker se v tem postopku presoja le zakonitost izrečenega ukrepa urbanističnega inšpektorja.

Tem razlogom se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, ki prav tako meni, da so brez pravne podlage tožničine pritožbene navedbe, ki jih je uveljavljala že v tožbi, da bi morala tožena stranka na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS odpraviti svojo odločbo z dne 30.5.1997. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.