Jedro

Tožena stranka je izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR-1. Na podlagi do sedaj predloženih listinskih dokazov ni mogoče ugotoviti niti stopnje verjetnosti, da so bile zdravstvene težave tožeče stranke razlog očitanih kršitev delovnih obveznosti iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oz., da so bile te težave tako hude, da se tožeča stranka svojih ravnanj ne bi mogla zavedati. Zato v tej fazi postopka verjetnost terjatve še ni izkazana. Posledično tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnega zaključka predmetnega delovnega spora, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnega zaključka predmetnega delovnega spora in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka zavarovanja z začasno odredbo, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo. Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je vpogledalo v dokazila, priložena tožbi, pri tem pa ni navedlo, da je vpogledalo v mnenje psihiatrinje dr. A.A., z dne 17. 3. 2014, zdravstveni kartonček s termini pri psihiatru in napotnico z dne 10. 1. 2014. V mnenju z dne 17. 3. 2014 je dr. A.A. napisala, da se tožnica zdravi pri psihiatru od leta 1996 dalje in da se zadnjih nekaj let njeno zdravstveno ni izboljšalo. Simptomi, ki jih navaja psihiatrinja, so: nemir, strah, nezbranost, depresivna razmišljanja. Psihiatrinja je tudi navedla, da tožnica prejema zdravila in psihoterapevtsko obravnavo. Napotnica za kliničnega psihologa pa vsebuje napotilo, da naj se le-ta opredeli do ponavljajočih depresivnih motenj in zmerne duševne manjvrednosti. Glede na to, da je tožena stranka očitala tožeči stranki kršitve delovnih obveznosti s tem, ker se je zapirala v sanitarije in je ni bilo mogoče priklicati ter da je samovoljno zapustila delovno mesto in nekajkrat ni imela oblečene predpisane delovne obleke, je delavka pojasnila, da je to posledica nezbranosti, ki je posledica teh psihičnih težav kot tudi zdravil, ki jih mora jemati. Prav tako je zapiranje v sanitarije in zapustitev delovnega mesta posledica strahu in tesnobe, včasih tudi občutka panike. Tožeča stranka meni, da je iz priloženih listinskih dokazov izkazana verjetnost, ki zadostuje za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je več kot verjetno izkazala obstoj terjatve, saj njenega ravnanja ni mogoče šteti za zavestno kršenje delovnih obveznosti. Ker sodišče ni upoštevalo dokazil, na katere se je sklicevala tožeča stranka v predlogu, je napačno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki dne 26. 6. 2014 in bo izguba zaposlitve zanjo pomenila socialni oziroma eksistenčni zlom, saj ima v najemu za izredno nizko najemnino tudi službeno stanovanje, iz katerega bo izseljena v primeru prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Zaradi hudega eksistenčnega in psihičnega zloma je izdaja začasne odredbe za tožečo stranko življenjskega pomena. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Tožeča stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tudi pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč le ugotavlja, ali je tožeča stranka izkazala za verjetno, da terjatev obstoji oz. ali je izkazala verjetnost obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe. V skladu z 2. odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na tako določen rok je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožeča stranka izkazala verjetnost obstoja terjatve oz. verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek) in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (terjatev, ki jo tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo, spada med nedenarne terjatve). Vrste začasnih odredb, ki jih sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ. Tudi v primeru začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve se uporabljata 3. in 4. odstavek 270. člena ZIZ, ki določata, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (člen 270/3 ZIZ) in da se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije (člen 270/4 ZIZ).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost terjatve tožeče stranke še ni izkazana, kljub temu, da tožeča stranka obširno navaja razloge v tožbi glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bo lahko šele po izvedenem rednem kontradiktornem postopku, v katerem bo izvedlo predlagane dokaze, ugotovilo ali je bil kršen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, zaenkrat pa o obstoju verjetnosti terjatve tožeče stranke še ni mogoče govoriti. Tožeča stranka je sicer predložila tudi zdravniško mnenje psihiatrinje A.A. dr. med., s katerim le-ta potrjuje, da se tožeča stranka zdravi pri psihiatru od leta 1996 in da je tožeča stranka depresivnega razmišljanja in čustvovanja, brezvoljna, anksiozna, slabih prilagoditvenih možnosti, vendar pa iz navedenega mnenja psihiatrinje in ostale zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da tožeča stranka ni bila sposobna opravljati svojega dela in da je do kršitev prišlo izključno zaradi zdravstvenega stanja tožeče stranke. Zato v tej fazi postopka verjetnost terjatve še ni izkazana, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR-1 in da na podlagi dosedaj predloženih listinskih dokazov sodišče ne more ugotoviti niti stopnje verjetnosti, da so bile zdravstvene težave tožeče stranke razlog očitanih kršitev delovnih obveznosti oz. da so bile te težave tako hude, da se tožeča stranka svojih ravnanj ne bi mogla zavedati. Tožeča stranka pa lahko v primeru, da bo predložila dodatno medicinsko dokumentacijo, iz katere bo navedeno izhajalo, ponovno predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da bodo tožeči stranki, zaradi neizdaje začasne odredbe, nastale hujše neugodne posledice, kot toženi stranki. Tudi, če bi bila ta predpostavka po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ v tej zadevi dejansko podana, na odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe nima vpliva, ker, kot je že navedeno, ni izpolnjena osnovna predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ. Začasna odredba se namreč lahko izda le, če je poleg predpostavke iz 1. odstavka 272. člena ZIZ izpolnjena še ena izmed v 2. odstavku istega člena navedenih predpostavk. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem nadaljnjih predpostavk, določenih v 2. odstavka 272. člena ZIZ in tudi ne glede obstoja pogoja iz 5. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožeče stranke ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).