Jedro

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so po stališču pritožbenega sodišča pravilne, je tožena stranka postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljala zakonito. Ker ni izpolnjena predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica zahtevala, da se do pravnomočne sodbe v tej zadevi zadržijo vse aktivnosti tožene stranke, povezane z zamenjavo tožnice kot vodje programske skupine "A. (A.)", da se v primeru kršitve te prepovedi za vsak dan, ko tožena stranka ne zadrži izvršitve navedenega sklepa, izreče denarna kazen v višini 2.000,00 EUR in da ta začasna odredba velja do pravnomočnosti pravdnega postopka, ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I Pd 233/2019 (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (točka II izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju upravičenosti tožnice do izdaje začasne odredbe zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj tožena stranka tožnici ni zagotovila možnosti zagovora. Poleg tega pa je bila tožnica zaradi zdravstvenega stanja nezmožna, da se zagovora udeleži. Nemogoče je od tožnice pričakovati, da bo podala zagovor na kar 64 točk obdolžitve zapisanih na 20 straneh. Navedbe sodišča in tožene stranke so neskladne s sodno prakso in sicer s sklepom VS RS opr. št. VIII Ips 162/2011, da za pravno veljavna dejanja stranke oz. njenega pooblaščenca ni pomembna predložitev pooblastila, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožnico in pooblaščenko. Tožnica pa poudarja, da je toženi stranki že 25. 1. 2019 poslala pooblastilo pooblaščenki za zastopanje tožnice in se nanj tudi nadalje sklicevala. Tožena stranka je tekom postopka upoštevala dejanja tožničine pooblaščenke, čeprav delnega pisnega zagovora, ki ji ga je poslala tožničina pooblaščenka, ni upoštevala. Tožena stranka poskusa pisne obdolžitve in vabila na zagovor ni opravila zakonito. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je protispisno navajalo, da tožnica ni navedla, da naj bi se datum zagovora prestavil v okviru roka, v katerem bi še lahko pravočasno podala izredno odpoved. Napačno tudi sodišče prve stopnje tolmači, da je pomembno, ali je tožena stranka formalno zadostila zakonskim pogojem za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi moralo ugotavljati, ali obstaja verjetnost, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Protispisno je navajanje sodišča, da je tožnica zaposlena na B. fakulteti v C., saj tega tožnica ni nikoli navajala niti ni za to predložila nobenega dokaza. Napačno je tudi tolmačenje sodišča, da zahteva po začasni odredbi tožnice ne zahteva prav tistih pravic, do katerih je tožnica upravičena po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Skladno s Pravilnikom o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti se raziskovalni program izvaja v programski skupini na instituciji, na kateri je bila zaposlena tožnica. Programska skupina je vezana na toženo stranko, to programsko skupino pa je vodila tožnica kot zaposlena pri toženi stranki. Tako že samo dejstvo, da obstaja nevarnost, da bo precej otežena oziroma onemogočena njena terjatev, v primeru, da dokaže, da je odpoved nezakonita, izkazuje pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 272. člena ZIZ. Če bo namreč tožnica kot vodja programske skupine zamenjana, je ne bo mogoče po njeni reintegraciji ponovno postaviti za vodjo. Zato je izdaja začasne odredbe edina možnost, da bo tožnica v primeru, če bo tožbi ugodeno, imela možnost ustreznega financiranja in vrnitve v enakovreden položaj kot pred nezakonito odpovedjo delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in o zadevi pravilno odločilo.

6. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

7. ZIZ v 1. odstavku 272. člena določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po 2. odstavku pa mora poleg tega izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ker tožnica ni izkazala razloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 1. odstavku 272. člena ZIZ in sicer verjetnosti, da njena terjatev obstaja ali da ji bo nastala, prav tako pa tudi ni izkazala niti ene izmed nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka navedenega člena.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pravilno je ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo po stanju v spisu in sicer na podlagi trditev ter listin tožnice, saj sodišče v zvezi z izdajo začasne odredbe po predlogu stranke presoja le dokaze, s katerimi upnik dokazuje, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe in ne vseh dokazov, s katerimi se dokazuje utemeljenost tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da je bilo vabilo na zagovor tožnici vročeno dne 28. 1. 2019 na njen službeni elektronski naslov, istega dne pa ji je tožena stranka pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor vročala tudi preko kurirja, da odvetnica D.D. toženi stranki ni predložila pooblastila za zastopanje tožnice ter da je tožena tožnici dne 1. 2. 2019 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zaključek sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je tožena stranka tožnici omogočila zagovor po določbi 2. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), je pravilen.

10. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi listin tožene stranke, so neutemeljeni. Listine, na podlagi katerih je sodišče odločilo, je v spis s tožbo vložila tožnica, ki pa ni predložila dokazila, da bi odvetnica C.C. toženo stranko o pooblastilnem razmerju s tožnico obvestila. Prav tako se tožnica ne more sklicevati, da je tožena stranka kršila zakonsko določen rok, ki ga določa ZDR-1 za pripravo zagovora. Zakon v drugem odstavku 85. člena določa, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki pa ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožena stranka je na tožničin elektronski naslov, ki ji ga zagotavlja in uporabo nalaga tožena stranka, poslala tako pisno seznanitev kot tudi vabilo na zagovor. Iz tožničinih navedb izhaja, da jo je tožena stranka isti dan, t. j. 28. 1. 2019, ko ji je na službeno elektronsko pošto poslala seznanitev in vabilo na zagovor, z SMS sporočilom obvestila o vročanju po elektronski poti. Tako je tožnica že 28. 1. 2019 vedela za to, da jo je tožena stranka pisno seznanila z očitanimi ji kršitvami in jo povabila na zagovor, zato njenih navedb, da se je šele naslednji dan, 29. 1. 2019, seznanila z vsebino elektronske pošte tožene stranke, ni mogoče upoštevati. Tožnica bi se z vsebino lahko seznanila isti dan, saj je tega dne najprej odklonila prevzem pošiljke s to vsebino, posredovane s strani tožene stranke po kurirju, nato pa je sprejela tudi SMS sporočilo delodajalca. Tako je bila tožnica že dne 28. 1. 2019 seznanjena s tem, kaj ji je tožena stranka na elektronski naslov poslala. Tožnica je imela vse možnosti, da se isti dan seznani z vsebino elektronskega sporočila tožene stranke, in v kolikor je šele naslednji dan vpogledala elektronsko sporočilo tožene stranke (kar po stališču pritožbenega sodišča ni verjetno), je vsekakor opustila dolžno skrbnost. 11. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so po stališču pritožbenega sodišča pravilne, je tožena stranka postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljala zakonito. Ker ni izpolnjena predpostavka iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, se sodišču niti ni bilo potrebno opredeljevati do ostalih predpostavk iz 2. odstavka istega člena, od katerih mora biti vsaj ena podana poleg pogoja iz 1. odstavka tega člena.

12. Kot navaja tožnica v pritožbi, je programska skupina "A. (A.)" vezana na institucijo, kjer je tožnica zaposlena, torej na toženo stranko. Tožničina pogodba o zaposlitvi je v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe že prenehala veljati, zato tudi iz tega razloga ni mogoče izdati predlagane začasne odredbe. Po stališču pritožbenega sodišča tak predlog za izdajo začasne odredbe tudi ni primeren. Z njim tožnica, z namenom zaščite svojih pravic, prekomerno posega v pravice drugih, t.j. tožene stranke, ki do pravnomočne odločitve v tem sporu ne bi smela imenovati novega vodje te programske skupine. S tem pa bi bilo delo na programu, ki ga je pridobila tožena stranka, zagotovo moteno.

13. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, na podlagi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1.