Jedro

Z navedbami, da izvedenec, ki oškodovanca in njegovih poškodb ni videl, le teoretično razglablja o možnosti nastanka hude telesne poškodbe zgolj na podlagi zdravniškega spričevala, zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.P. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 20.5.1998 je bil obs. M.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ/77. Po določilu 52. člena KZ SFRJ/77 mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 54. člena KZ/77 določilo kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Oškodovanega V.P. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obs. M.P. pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 3.11.1998 pritožbo obs. M.P. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa obsodilo na plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Obs. M.P. je bila sodba pritožbenega sodišča vročena dne 18.12.1998, njegov zagovornik pa je dne 17.3.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve ZKP ter posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi ter sporno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje z ustreznimi navodili za pravilno delo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru navaja, da se zagovornik obsojenca ne sklicuje na nobeno konkretno kršitev ZKP in materialnega prava, da ni res, da ni opisan znak kvalificirane lahke telesne poškodbe, ter da navedbe, da sodišče druge stopnje ni dovolj kritično pretehtalo v postopku ugotovljenih dejstev, ne pomeni kršitve določb ZKP, saj bi bila taka kršitev podana, če sodišče sploh ne bi presodilo pritožbenih navedb. Kar pa zadeva način stiskanja vratu in s tem povezan očitek, da niso dovolj zanesljivo dokazani znaki očitanega kaznivega dejanja, pa gre za uveljavljanje drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče, zaradi česar se zahteva za varstvo zakonitosti ne more vložiti.

Zahteva zagovornika obs. M.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, prav tako pa tudi ni bil kršen kazenski zakon oziroma ni bilo, kot navaja zagovornik obsojenca, napačno uporabljeno materialno pravo. V dejanju, opisanem v izreku pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, so podani vsi znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZ/77, saj so poškodbe oškodovanca opisane, opisan je tudi način, na kakršen jih je obsojenec oškodovancu prizadejal, v izreku sodbe pa je tudi navedeno, da bi obsojenec, ki je oškodovanca davil, le-temu lahko prizadejal tudi hudo telesno poškodbo.

Z navedbami, da izvedenec dr. H., ki oškodovanca in njegovih poškodb sploh ni videl, le teoretično razglablja o možnosti nastanka hude telesne poškodbe zgolj na podlagi zdravniškega spričevala, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Sicer pa so navedbe zagovornika obs. M.P., da je izvedenec izpovedal, da bi lahko oškodovanec utrpel poškodbe tudi na način, ki ne pomeni posebej nevarnega, v nasprotju s podatki spisa, saj to iz mnenja izvedenca ne izhaja. Iz mnenja izvedenca je namreč razvidno, da je ugotovil, da je šlo za večjo intenziteto stisnjenja, upoštevaje izkazane pikčaste krvavitve na vratu oškodovanca ter da stisnjenje vratu lahko povzroči resne motnje dovodu krvi v možgane ali zraka v pljuča in s tem tudi hudo okvaro zdravja.

Zato ker kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obs. M.P. ni podana, ter zato, ker v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.