Jedro

Delavec je odgovoren za škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom le, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. To pomeni, da toženec, ki je ravnal na način, kot se pričakuje od povprečnega delavca (nasprotno ravnanje bi pomenilo hudo malomarnost), za škodo, ki je bila povzročena, ker tožnik stroja pred uporabo ni pregledal, toženi stranki ne odgovarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le ta zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek v višini 5.076,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2007 dalje do plačila, vse v roku 8 dni ter ji povrne stroške postopka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da za toženo stranko plača stroške zastopanja v višini 1.872,48 EUR na račun toženčevega pooblaščenca, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, v 8 dneh. (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oz. v celoti in stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka meni, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Razsoja in razlogi sodbe nasprotujejo dejstvom, kot izhajajo iz spisovnih listin in drugih izvedenih dokazov. Civilnopravna huda malomarnost se drugače opredeljuje kakor malomarnost v kazenskem pravu. Toženec je v poročilu z dne 22. 8. 2007 lastnoročno napisal, da je po navodilih K. pričel z delom. Zakaj potem trdi, da ni znal delati s strojem in je imel s tem težave. Zatrdil je tudi, da je bil pri jutranjem pregledu stroj brezhiben. Če je bil stroj v tako slabem stanju, kot zatrjuje, zakaj je toženec v poročilo napisal, da je brezhiben, oz. zakaj je potemtakem sploh pričel z delom. Že to dejstvo dokazuje hudo malomarnost toženca. Kot trdi so bili sorniki zasidrani z žeblji in žico, kar je še dodaten razlog, da ne bi smel delati s takim strojem in bi moral na stanje stroja opozoriti predpostavljene. Če „ček- liste“ ni bilo v stroju, potem bi jo moral iti iskat v delavnico, saj je tam vedno na razpolago. Toženec očitno stroja ni kontroliral. Navodila strojnikom za varno delo, preizkušanje in vzdrževanje delovnega stroja so jasna, z njimi je bil toženec seznanjen. Ta navodila tudi izrecno prepovedujejo delo z defektnim ali nepopolnim strojem. Če v stroju ni bilo navodil, toženec ne bi smel pričeti z delom, o tem bi moral seznaniti nadrejene in bi tako tudi navodila dobil. Toženec je opravil izpit za strojnika, delal je tudi na zahtevnejših strojih. Če toženec ni poznal komand v stroju, je imel čas, da dela z njimi, saj norme ni imel, niti določenega časa, v katerem bi moral delo končati. Dejstvo da ni poznal komand v stroju ni vplivalo na poškodbo stroja niti to ni vplivalo na njegovo hudo malomarnost, v smislu, da bi le ta postala majhna, ko je opustil dolžna ravnanja in je zato prišlo do velike materialne škode za tožečo stranko. Tožeča stranka je predlagala drugega izvedenca, saj mnenja postavljenega izvedenca ni sprejela, ker je bilo konfuzno, prav tako njegova izpoved pri zaslišanju. Dejstvo da je imel toženec pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za drugo delo ni relevantno. Tožeča stranka ga je imela namen razporediti za strojnika, le do tega ni prišlo, saj mu je delovno razmerje prenehalo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj je ugotovilo, da niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dokazala zahtevane oblike krivde delavca za povzročeno škodo, kot ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti delavca.

Pritožbeno sodišče soglaša s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logično obrazložena in koherentna ter materialnopravno pravilna. K razlogom sodbe pritožbeno sodišče nima kaj bistvenega dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa le še navaja: Ob pogojih iz 182. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, določene v Obligacijskem zakoniku (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001). Subjektivna oz. krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (v konkretnem primeru namenoma ali iz hude malomarnosti). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

Posebnosti odškodninske odgovornosti iz delovnega razmerja so predvsem v tem, da je delavec odgovoren le za škodo, ki jo povzroči na delu (pri opravljanju svojih del in nalog) ali v zvezi z delom in ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti (182. do 185. člen ZDR). Po načelih delovnega prava je delavčeva odškodninska odgovornost podana le takrat, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, po splošnih načelih odškodninskega prava pa je določena odgovornost tudi za majhno, navadno malomarnost. Ne ZDR in tudi ne Obligacijski zakonik ne opredeljujeta pojmov namena in hude malomarnosti. OZ v 135. členu ureja odgovornost za naklepno in malomarno ravnanje, pri čemer pojmov kot takih (naklep, malomarnost) ne opredeljuje.

Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Po teh standardih gre za lahko malomarnost (navadno nepazljivost), kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka, torej presega navadno malomarnost in je vrsta skrajne nepazljivosti (tako sodba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 1168/97 z dne 9. 9. 1999).

Pri ugotavljanju oblike krivde v delovnih sporih je treba izhajati iz ravnanj povprečnega delavca. Delavec, ki ravna tako, da njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečnega delavca, ravna hudo malomarno. Delavec mora delo opravljati s skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih.

Po oceni pritožbenega sodišča je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju oblike krivde vsekakor upoštevalo pravne standarde, ki veljajo pri ugotavljanju oblike krivde v civilnem (delovnem) pravu. Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni nobenega dvoma, da toženec ne bi ravnal na način, kot se pričakuje od povprečnega delavca, nasprotno bi pomenilo hudo malomarnost, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan navedeni strožji standard odškodninske odgovornosti v smislu namena ali hude malomarnosti.

Tudi pritožbeno sodišče poklanja vero izpovedi toženca, da je pred pričetkom opravljanja dela stroj vizualno pregledal ter pri tem ni opazil takšnih pomanjkljivosti, ki bi predstavljale resno nevarnost za poškodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da skuša tožeča stranka tekom celotnega postopka svojo lastno pomanjkljivo skrbnost pri vzdrževanju delovne opreme prevaliti na toženo stranko. Dokazni postopek je brez vsakršnega dvoma namreč pokazal, da delovna oprema (kljub dokazilu o brezhibnosti - priloga A6) ni bila brezhibna, navedeno sta potrdila tako izvedenec težke gradbene mehanizacije, kot tudi priča S.G.. Dokazni postopek je prav tako pokazal, da tožeča stranka ni poskrbela, da bi bila v stroju ves čas na razpolago „ček lista“, kamor bi toženec ugotovitve pregleda sploh lahko vpisal, ni poskrbela za to, da bi bila navodila za upravljanje stroja v stroju, kamor po navedbah izvedenca spadajo, niti ni poskrbela za to, da bi toženca seznanila s tem, kako se navedeni stroj sploh uporablja.

Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS št. 101/2004) v 12. čl. nalaga delodajalcu, da mora delavce usposobiti za pravilno in varno uporabo delovne opreme s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem ter seznanjanjem z nevarnostmi, ki se lahko pojavijo pri uporabi takšne opreme. Tožeča stranka ni dokazala, da bi toženca usposobila za delo z navedenim strojem, dokazni postopek je pokazal ravno obratno. Pri tem pa ni pomembno dejstvo, da je toženec sicer imel izpit za upravljanje težke gradbene mehanizacije, temveč je pomembno, da tožeča stranka ni poskrbela za ustrezno vzdrževanje delovne opreme niti za to, da bi toženca seznanila s pravilno uporabo stroja, na katerem je delal prvič in je toženec za pomoč moral zaprositi sodelavce. Pri tem prav tako ne gre spregledati, da toženec ni bil zaposlen na delovnem mestu „strojnik“ ter za to delovno mesto ni imel izpita za varstvo pri delu. Toženec je imel pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „gradbeni delavec“, zato se tožeča stranka niti ne more uspešno sklicevati na to, da bi toženec moral poznati Navodila za varno delo, preizkušanje in vzdrževanje delovnega stroja (priloga A7), saj iz navodil izhaja, da le ta veljajo za strojnike in ne za gradbene delavce. Zato tudi v primeru, da toženec pred pričetkom dela ne bi pregledal stroja, za navedeno škodo ne bi mogel odgovarjati, saj je tožeča stranka s svojimi ravnanji, ki odstopajo od vseh pravil delovnega prava ter pravil varstva pri delu, pretrgala vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo.

Ker ni podane niti krivde niti vzročne zveze, toženec za zatrjevano škodo ni odškodninsko odgovoren.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).