Jedro

ZZavar ne ureja razmerij med posrednikom in zavarovalnico kot naročiteljem. Ta zakon med drugim vsebuje nekaj določil, ki urejajo razmerja med posrednikom in zavarovalcem. Posredniško pogodbo (med posrednikom: tožnikom in naročnikom: toženo stranko) pa ureja OZ.

Kršitev dolžnosti, predpisanih v 221. do 226. členu, ZZavar sankcionira kot prekršek. Nima pa kršitev teh določil za poledico razbremenitve obveznosti zavarovalnice, ki so dogovorjene v pogodbi o posredovanju.

Bistvo zavarovalniške dejavnosti je v tem, da zavarovalnica izplačuje zavarovancem odškodnino oziroma zavarovalnino v primeru nastanka škodnega dogodka, sredstva za ta poplačila pa predstavljajo premije oziroma prispevki, ki jih prejema od skleniteljev zavarovanj oziroma zavarovalcev. Zato tretjega člena Pogodbe ni mogoče tolmačiti tako, da je posrednik upravičen samo do tistega odstotka provizije, ki jo plača zavarovalec, ne pa od tistega odstotka premije, ki skladno z 9. členom Pogodbe odpade na vrsto in višino plačane premije.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 51558/2010-2 z dne 16. 4. 2010 v prvem in tretjem odstavku izreka vzdrži v veljavi; b) v II. točki izreka pa tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.360,45 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.661,74 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Trditvena podlaga pravdnih strank

1. Predmet tožbenega zahtevka (znesek 25.820,61 EUR s pripadki) je 12 % posredniška provizija od zneska zavarovalnih premij v višini 215.171,77 EUR. Tožeča stranka, ki zase trdi, da opravlja dejavnost zavarovalnega posredovanja, je tožbeni zahtevek oprla (1) na pogodbo o zavarovalnem posredovanju (v nadaljevanju; Pogodba, list. št. 29-34), ki sta jo pravdni stranki sklenili 16.4.2007, (2) na pooblastilo za posredovanje zavarovanj (list. št. 20), s katerim je K. 8.12.2008 tožečo stranko pooblastila za posredovanje in za zastopanje njenih interesov pred zavarovalnicami in (3) na pet zavarovalnih polic, iz katerih je razvidno, da je K. pri toženi stranki v letu 2009 (v prilogah A3 do A7) sklenila več zavarovalnih pogodb, katerih premija je znašala skupno 215.171,77 EUR. Po Pogodbi naj bi tožeča stranka posredovala med toženo stranko in zavarovalnico z namenom sklenitve oziroma obnovitve zavarovalnih pogodb.

2. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala z zatrjevanjem, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz 4. člena Pogodbe niti zakonskih obveznosti zavarovalnega posrednika iz 219. 221. in 222. člena Zakona o zavarovalništvu (Ur. list RS, št. 13/2000 …, 83/2009, v nadaljevanju Zzavar).

Odločitev sodišča prve stopnje in obrazložitev izpodbijane sodbe

3. Sodišče prve stopnje je sledilo pravnemu naziranju tožene stranke in v izreku te sodbe citirani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani s sodbo in sklepom (pravilno: s sodbo) razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), tožeči stranki pa naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke (II. točka izreka). Za sodišče prve stopnje ni bilo odločilno določilo 3. člena Pogodbe (list. št. 30), po katerem se šteje posredovanje tožnika za toženo zavarovalnico za uspešno, če je zavarovalec (tretji) z zavarovalnico sklenil ali obnovil zavarovalno pogodbo in plačal zavarovalno premijo. Prav tako ni bilo za sodišče prve stopnje pomembno nesporno pravno dejstvo, da je tožena stranka iz naslova sklenjenih zavarovalnih polic s K. (A5 do A7) prejela premijo v višini 215.171,77 EUR. Odločilna zanj je bila presoja, da tožeča stranka ni izkazala „minimuma skrbnosti, ki se pričakuje“ ker tožene stranke ni pisno obveščalo o vseh aktivnostih, ki jih je storila za zavarovalca (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pritožba tožeče stranke

4. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj „razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi“. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

6. ZZavar ne ureja razmerij med posrednikom in zavarovalnico kot naročiteljem. Ta zakon med drugim vsebuje nekaj določil, ki urejajo razmerja med posrednikom in zavarovalcem. Posredniško pogodbo (med posrednikom: tožnikom in naročnikom: toženo stranko) pa ureja Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/01, 32/01 in 28/06, v nadaljevanju OZ). Da je temu tako, izrecno predpisuje tudi določilo tretjega odstavka 219. člena ZZavar. Po tem določilu se za zavarovalno posredovanje uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava. Po določilu 837. člena OZ se s posredniško pogodbo posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila med njima z datumom 16.4.2007 in 4.5.2007 sklenjena Pogodba niti, da je K. 8.12.2008 tožeči stranki izdala v 1. točki te obrazložitve opisano pooblastilo. Po določilu prvega odstavka 848. člena OZ posrednik pridobi pravico do plačila tedaj, ko je sklenjena pogodba, za katero je posredoval. Za odločitev o upravičenosti do premije je torej odločilno, ali je bilo posredovanje uspešno. To pa je, sledeč (tudi) 3. členu Pogodbe, „če je zavarovanec z zavarovalnico sklenil ali obnovil zavarovalno pogodbo in plačal zavarovalno premijo. Med pravdnima strankama prav tako ni sporno, da so bile v 1. točki te obrazložitve omenjene zavarovalne pogodbe (v prilogah od A3 do A7) sklenjene in da je bila premija v celoti plačana. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na presojo, da tožeča stranka za posredovalca (K.) ni storila vsega, kar bi po ZZavar morala storiti, zmotno uporabilo materialno pravo. Kršitev dolžnosti, predpisanih v 221. do 226. členu, ZZavar sankcionira kot prekršek. Nima pa kršitev teh določil za posledico razbremenitve obveznosti zavarovalnice, ki so dogovorjene v pogodbi o posredovanju. En primer drugačnega stališča VSL (I Cpg 1301/2010), po katerem za utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo posredniške provizije ni pomembno, ali je bila posredniška pogodba med pravdnima strankama sploh sklenjena, ne predstavlja enotno sprejetega stališča Višjega sodišča v Ljubljani.

7. Dokler omenjena Pogodba velja, se tožena stranka ne more razbremeniti svoje obveznosti s sklicevanjem na opravila, ki da jih je eden od pri njej zaposlenih opravil z namenom, da je K obnovila zavarovalne pogodbe z njo. Če je to dejansko storil, je s tem koristil tožeči stranki. Zato je sodišče prve stopnje po nepotrebnem izvajalo obsežen dokazni postopek z zasliševanjem prič. Ustreznega (proti)zahtevka, ki bi terjal izpeljavo izvedenih dokazov, namreč tožena stranka ni postavila niti utemeljila.

8. Tožena stranka se tudi ne more razbremeniti obveznosti plačila provizije z zatrjevanjem, da je bil del premije sofinanciran s strani države. Bistvo zavarovalniške dejavnosti je v tem, da zavarovalnica izplačuje zavarovancem odškodnino oziroma zavarovalnino v primeru nastanka škodnega dogodka, sredstva za ta poplačila pa predstavljajo premije oziroma prispevki, ki jih prejema od skleniteljev zavarovanj oziroma zavarovalcev (primerjaj 921. člen OZ). Zato, upoštevanja že citiranega 837. člena in 847. člena OZ, tretjega člena Pogodbe ni mogoče tolmačiti tako, da je posrednik upravičen samo do tistega odstotka provizije, ki jo plača zavarovalec, ne pa od tistega odstotka premije, ki skladno z 9. členom Pogodbe odpade na vrsto in višino plačane premije.

9. Pravilna uporaba materialnega prava je na podlagi določila pete alineje 358. člena ZPP zahtevala spremembo izpodbijane sodbe tako, kot je razvidno iz 1. točke izreka te sodbe, saj višina provizije glede na znan znesek vplačanih premij za stranki ni sporna.

K odločitvi o pravdnih stroških

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je imela za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Le-te je pritožbeno sodišče upoštevajoč stroškovnik tožeče stranke, Zakon o odvetniški tarifi in Zakon o sodnih taksah, odmerilo na 2.360,65 EUR. Glede na vrednost spornega predmeta osnova za odmero nagrade znaša 493,00 EUR. Po tar. št. 3100 je sodišče priznalo tožeči stranki 460,90 EUR, po tar. št. 1102 591,00 EUR, po tar. št. 602 20,00 EUR in na račun kilometrine iz C do L, kjer imata sedež ona in njen pooblaščenec 166,50 EUR. To znaša skupno 1.418,40 EUR, upoštevajoč 22 % DDV pa 1.730,40 EUR. Ker sodna taksa za postopek znaša 630,00 EUR je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 2.360,45 EUR pravdnih stroškov in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Če teh stroškov tožena stranka ne bo poravnala v petnajstih dneh od prejema te sodbe, bo prišla v zamudo. V tem primeru pa bo morala plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Po tar. št. 3210 je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 788,80 EUR, po tar. št. 602 pa 20,00 EUR, kar skupaj znaša 808,80 EUR, upoštevajoč 22 % DDV pa 986,75 EUR. Ker taksa za pritožbo znaša 685,00 EUR, je pritožbeno sodišče tožeči stranki v breme tožene priznalo stroške pritožbenega postopka v znesku 1.661,74 EUR. Tudi za te stroške velja, da jih je treba pod sankcijo plačila zamudnih obresti plačati v 15-ih dneh od prejema te sodbe.